Pogovor s plesalcem, pedagogom in sokreatorjem programa novo nastajajočega oddelka za latinskoameriške in standardne plese na Akademiji za ples
Pozdravljen, Tomaž. Veseli me, da si se odzval povabilu, jaz pa se kar posipavam s pepelom, ker si mi v poplavi plesnih člankov in intervjujev nekako vedno ušel. In zdaj imava priložnost nadomestiti zamujeno. Prvi razlog je ta, da se z jesenjo odpira še ena možnost študija na Akademiji za ples, in to je oddelek za tekmovalni ples. Akademija postaja pravo študijsko plesno središče, kajne? Razloži nam svojo funkcijo na tem oddelku, kako je prišlo do sodelovanja.
Na akademiji so iskali izkušene plesalce in pedagoge s primerno stopnjo izobrazbe, na sestanek so tako povabili Majo Geršak, Jagodo Batagelj in mene. Dogovorili smo se o vseh podrobnostih, mi trije pa smo smo nato postavili učne načrte in osnovne smernice programa. Profesorska ekipa se bo postopoma širila, z nekaterimi smo že v dogovoru. Dolgoročno je naša vizija, da se slovenski plesalci čimbolj povezujemo in soustvarjamo novo, moderno okolje, kjer skrbimo za nove generacije plesalcev.
Razloži nam tudi vse podrobnosti. Kje se bo študij odvijal in kakšen je program?
Program se bo najprej odvijal v Ljubljani, v prihodnosti potencialno tudi v Mariboru. Zastavljen je zelo široko in celostno, študentje se bodo tako razvijali na vseh področjih plesnega udejstvovanja – kot pedagogi, plesalci, performerji in koreografi. Baza bo seveda pridobiti odlično znanje latinskoameriških in standardnih plesov, vendar se razmišlja in izobražuje širše, v predmetniku tako najdemo tudi psihologijo učenja, muzikal, retoriko, fiziologijo, parametre glasbe itd.
Ne vem, ali sploh obstaja študij tekmovalnega plesa v tujini, razsvetli mene in bralce, prosim?
Z akademije so mi poslali odgovor, da primerljivega študija ni nikjer na svetu. Obstajajo trije programi (Finska, Nizozemska, Avstralija), ki imajo v sklopu širše plesne izobrazbe tudi družabni in tekmovalni ples. Študij je tako zares edinstven.
Kaj potem sploh pomeni študij za slovensko in posledično mednarodno plesno sceno? Kaj pričakuješ, kdo vse se bo vpisal in iz kakšnih razlogov?
Kot ste izpostavili v uvodu, akademija želi postati središče ali pa stičišče slovenskega plesa, ga dvigniti na višjo raven, mu dodati ugled, tudi ples se mora prilagoditi na spremembe/razmere v svetu. Akademija je tako lahko odlično dopolnilo ali pa dodatna avenija ukvarjanja s plesom, izven klasičnega tekmovalnega sistema in delovanja pa klubih, kjer pari večinoma delajo individualno s svojimi trenerji. Na Akademiji pričakujemo vpis tekmovalcev, ki zaključujejo ali so že zaključili kariero, in si želijo poglobiti in razširiti svoje znanje. Tu so tudi plesalci, ki jih tekmovalna kariera ne zanima (več), si pa kljub temu želijo postati še boljši plesalci in v prihodnosti opravljati poklic plesnega učitelja in koreografa. V prihodnosti pa želimo pridobiti čim več tujih študentov. Raven plesa je v Sloveniji pač višja kot marsikje po svetu, in tak program bi bil zanje zelo primeren.
Je finančni zalogaj enak kot pri preostalih smereh?
Je. (šolnina za en letnik dodiplomskega študija (1. stopnja) znaša 3.800 EUR in šolnina za en letnik podiplomskega študija (2. stopnja) znaša 2.500 EUR op.u.)
Prva avdicija bo kmalu, kako se bo odvijala glede na razmere? Koliko bo skupno vseh avdicij in kaj je potrebno zanjo?
Prva avdicija bo 23. 5. 2020, način izvedbe pa bo odvisen od razmer in direktiv glede koronavirusa. Naslednja avdicija je 20. 6. 2020, dve pa bosta tudi v septembru. Avdicijski postopek je namenjen spoznavanju kandidata, njegovih tehničnih spretnosti in ustvarjalnega potenciala, ki izhaja iz osebne angažiranosti, jasnih ciljev, motivacije in domišljije. Vsak kandidat v preizkusu dobi gibalne naloge, predstaviti mora tudi svojo, okoli dve minuti dolgo koreografijo, na koncu pa sledi razgovor s komisijo.
Nisem si mislila, da te zanima akademska plat plesa, saj te poznam samo kot tekmovalca in zdaj kot plesalca v šovu Zvezde plešejo, pa seveda pedagoga. Kdaj si začutil tudi to akademsko željo ali pa radovednost mogoče?
Akademski način razmišljanja mi je pravzaprav precej blizu, saj sem diplomirani kulturolog in magister sociologije, pedagog sem pa tako ali tako že več kot deset let. Tudi kot osebnost se rad poglobim, raziskujem, delujem v neki jasni strukturi in z zastavljenimi cilji, saj tako dosežemo optimalen razvoj. Zdi se mi, da je sodelovanje na Akademiji nek logičen podaljšek vsega mojega dozdajšnjega delovanja.
Zaradi korone je bil šov Zvezde plešejo prekinjen in uspelo ti je odplesati samo en ples z vipovko Coolmamacito. Bil si v vseh prejšnjih treh sezonah, kakšna energija pa je bila s Tejo Jugovic, je prvi ples že lahko v tebi vzbudil nekakšne primerjave s prejšnjimi plesalkami vipovkami?
Teja je super, lahko le pohvalim njen pristop in delo. Ujela sva se iz prve, življenjske energije ji vsekakor ne manjka, kar se vidi po njenih številnih projektih, ki jih kombinira z družinskim življenjem. Plesnega predznanja nima, zato prvi ples še ni pokazal vsega potenciala, s svojo zagrizenostjo in osebnostjo pa bo, če se oddaja nadaljuje v jeseni, prepričala vse dvomljivce.
Vem, da ste vsi plesalci zelo ponosni, ko pridete med tistih deset/dvanajst izbranih. Zakaj takšen ponos, zakaj takšno poveličevanje tega šova, čeprav po drugi strani vem, da finančno niste najbolje nagrajeni?
Glede poveličevanja bi ti težko komentiral (smeh). Morda nastane tak vtis zaradi prisotnosti zvezd, kar prinese nek blišč. Dejstvo je tudi, da smo plesalci samodejno bolj medijsko izpostavljeni, kot pa smo kot tekmovalci, ker je oddaja pač na televiziji. Zase lahko rečem, da je veselje glede sodelovanja pri oddaji povezano s priložnostmi, ki mi jih ta prinaša – v časovnem pritisku vsak teden ustvariti novo koreografijo, jo maksimalno predati zvezdi in zaplesati v živo … Takih izzivov in priložnosti za razvoj v plesnem svetu ni veliko. Morda je tak vtis tudi zaradi sodelovanja med vsemi plesalci v ekipi, smo povezani in lepo je biti del te skupine. Finančno morda situacija res ni idealna, glede na v realnosi slovenske plesne scene ni velikoh razlogov za pritoževanje. Tistemu, ki ima večje apetite, pa vedno ostaja tujina.
Bo Akademija s tvoje strani kaj trpela, če se šov morda jeseni vrne na ekrane?
Akademija prav gotovo ne, verjetno pa bo treba v času šova omejiti oziroma zmanjšati ostalo poučevanje.
Tvoja plesna pot je kar pestra. Od tekmovalca do performerja in pedagoga oz. učitelja. Se spomniš, zakaj pa si sploh začel plesati ali pa mogoče zaradi koga?
Na prvem plesnem treningu sem pristal povsem po naključju v četrtem razredu, sosedi/prijatelji so šli, pa sem se z njimi usedel v avto in smo šli (smeh). Prej s plesom nisem imel stika, nisem niti vedel, da bi mi bo to ustrezalo. Me je pa takoj potegnilo noter, vse, glasba, partnering, fizičnost, kompleksnost … Od prvega treninga do prve tekme je tako prišlo zelo hitro, od tam pa le naprej.
Na kratko nam opiši svojo plesno pot, čeprav si jo verjetno že nekajkrat. Pa tudi tvoja akademska izobrazba ni za odmet.
Začel sem v Plesni šoli Urška Novo mesto, ki jo je takrat vodil Boris Janičijevič, po prvih tekmah pa nadaljeval v Plesnem klubu Novo mesto, kjer so takrat delovali trenerji iz Ljubljane, ki so najbolj zaslužni za moj razvoj − Peter Majzelj, Maja Geršak, Andraž Snoj. S prvo soplesalko Stašo Berkopec sva plesala deset let, delala sva predvsem v Urški pod vodstvom Barbare Nagode Ambrož in Nataše Ambrož. Nato sem šel v tujino, Kanada in Danska, tekmovalno pot pa sem končal pri 24-tih. Od takrat se posvečam poučevanju, zraven sem marsikaj raziskal še tudi izven plesa. Od leta 2017 sem se pridružil ekipi Zvezde plešejo, in od takrat se spet aktiviral kot plesalec. Zadnja leta tudi veliko sodelujem, nastopam in koreografiram z Valeriyo Musino. Z veseljem lahko dodam, da bova kmalu predstavila nov plesni video, ki sva ga k sreči posnela že pred epidemijo.
Iz Novega mesta prihaja kar lepo število plesalcev vseh plesnih zvrsti. Lahko čemu to pripišemo ali meniš, da ste preprosto plesni talenti?
Novo mesto že ‘tradicionalno’ prispeva visoko število umetnikov in ustvarjalcev vseh vrst, zadnje generacije navdušujejo filmarji. Očitno je na dolenjskem nekaj v zraku (smeh).
Nekaj časa si plesal tudi v tujini, kajne. Kakšne so to izkušnje in zakaj si se vrnil v Slovenijo?
Drži. V tujini je lažje predvsem glede dela in priložnosti, trgi so večji, več je plesalcev, zaslužka, slovenski plesalci smo v tujini zelo cenjeni. Izkušnja zapustiti vse poznano in se preizkušati v novih okoljih je neprecenljiva, in to bi priporočil vsakemu. Moja tekmovalna kariera zaradi prepleta vzrokov ni uspela, tako kot sem si želel, kar je seveda prineslo neko razočaranost, čas je bil za spremembe. Glede dela sem imel možnost nadaljevati v ZDA ali Hongkongu, vendar sem po premisleku sklenil, da je tujine dovolj, da nadaljujem z delovanjem doma, čeprav bo to težje ali manj nagrajujoče. Slovenija je namreč res čudovita in takšne kakovosti življenja v svetu skoraj ni.
Vidim na spletu, da poučuješ marsikje, ne vem pa, če so to aktualni podatki. Torej zaupaj nam, kje vse si pedagog in kaj poučuješ?
Kar se plesnih šol tiče sem trenutno aktiven v Gibalnem inštitut Vija Vaja in Plesnem mestu. Poučujem predvsem individualno, nekaj tudi tečajev, vse stopnje znanja, zadnja leta predvsem družabno ter Pro/am. Večino svoje kariere sem delal tudi s tekmovalnimi plesnimi pari, trenutno pa ne, veliko.
Torej te zato ne vidim pogosto na državnih prvenstvih? Nimaš nobenih varovancev? Zakaj?
Trenutno me delo z mlajšimi tekmovalci ne zanima, svoje izzive vidim drugje. Med letoma 2014−2017 sva skupaj s Stašo vodila Plesni klub Novo mesto, mu posvetila veliko energije, pari so se takrat lepo razvijali in za klub iz manjšega kraja smo imeli lepo število perspektivnih plesalcev. Krasna izkušnja. Vendar takšno delo te zahteva celega, razmere za delo niso najboljše, športni ples v Sloveniji ima vrsto težav in nizko število plesalcev. Moram se pa pokloniti vsem, ki to delo še vedno predano opravljajo, saj so zelo pomembni za svetlo prihodnost športnega plesa v Sloveniji.
Prepričana sem, da dobro poznaš slovensko plesno sceno, ne samo tekmovalno. Kako se ti zdi, kje smo posebni in zakaj?
Vsak, ki pozna mednarodno plesno sceno, ve, da slovenski plesalci vedno po nečem izstopajo. Generalno smo drugačni, samosvoji, individualni, tako karakterno kot gibalno. Nekaj je v ‘slovenski duši’, kulturi, pristopu, kar nas vedno znova postavlja na plesni zemljevid. Poleg kakovosti seveda, ki je tudi nekakšen naš ‘trademark’. To govori predvsem o sistematičnem in uspešnem načinu poučevanja slovenskih pedagogov. Na tej tradiciji si želi graditi tudi Akademija za ples.
Nad čim si najbolj navdušen in nad čim najmanj pri slovenskem plesu?
Že klišejsko, a vendar resnično, mislim, da slovenski ples najbolj zaznamuje majhnost, premalo je dela in priložnosti za vse, kar posledično prinaša tudi manj kooperativno okolje, vsak dela, deluje pač sam zase. Žalostno dejstvo je, da veliko plesalcev finančno težko živi, njihovo delo ni dovolj cenjeno ali nagrajeno – kar negativno vpliva na njihov razvoj, ne lotevajo se bolj drznih, inovativnih, zahtevnejših projektov, nekateri se lahko plesu posvečajo le deloma. Navdušuje pa me, da se kljub vsem preprekam še vedno najdejo posamezniki ali pari, ki vztrajajo s pogumom in odločnostjo, so predani kakovosti in delujejo na res visoki ravni.
Kako doživljaš tole samoizolacijo, kako skrbiš za kondicijo, si vsak dan v plesnem koraku?
Iskreno, glede na mojo naravo mi karantena zelo paše, rad sem sam, zelo malo stvari zares pogrešam, prijetno se je bilo spočiti in umiriti, si vzeti več časa za stvari, ki sem si jih želel. Sem pa seveda ves čas v pripravi na vrnitev v akcijo, z različnimi vadbami skrbim za telo in duha. V akciji pa sva tudi s pripravo novih projektov z Valeriyo, ki jih tudi deliva kmalu.
Se ti zdi, da ko mine karantena, bo svet zadihal kako drugače, se bomo iz tega kaj naučili ali se bomo pač vrnili na stare tirnice, kakršnekoli so že bile? Kaj boš potegnil ti?
Million dollar question (Vprašanje za milijon dolarjev, op. u.) (smeh). Mislim, da se bo večino stvari vrnilo na stare tirnice, na globalni ravni se bo gotovo vložilo ogromno količine energije, da ohranimo naše življenje tako, kot je bilo – pa čeprav to uničuje okolje, naše zdravje, ljudje so ves čas pod stresom, mnogi se borijo za preživetje itn. Sistemsko se bodo razmere prav gotovo morale spremeniti, če želimo zaživeti na višji ravni, in morda bo k temu pripomogla tudi trenutna epidemija. Na osebni ravni pa ugotavljam to kot marsikdo – nič ni narobe, če zadihamo, počnemo manj stvari, bolj uživamo … Ne potrebujemo veliko.
Še malo vsakdanjosti nam zaupaj. Kaj Tomaž počne, kadar ne misli na ples, komu ali čemu se predajaš, kaj so tvoje razvade?
Tomaž se predvsem rad sprošča, uživa v knjigi, filmi, seriji, naravi, športni aktivnosti … Preprosto je najboljše. V zadnjih letih študija sem se več posvečal tematikam varstva okolja in pravic živali, to so področja, ki se jim bom v prihodnosti tudi več posvečal. Razvade pa … preveč kav in premalo spanja.
Kdaj je Tomaž najbolj srečen in zadovoljen, kaj mu nariše nasmeh na obraz?
Največja sreča je ponavadi po kreativnem, uspešnem plesnem treningu, tako preprosto je to. Sicer pa so to še druženja z najbližjimi in potovanja, rad raziskujem nove kraje in kulture.
Kaj pa je tista značilnost, za katero večina reče: ja, to je pa naš Tomaž! Se spomniš, je kaj takega?
Hmm, težka … Tisti, ki me res poznajo, bi verjetno rekli, da morda smisel za humor. Malo tudi, da se pogosto zgubim v svojem svetu, pozabljam ključe, denarnice, očala (smeh). Skoraj po vsaki plesni tekmi sem prišel brez nečesa domov (smeh). Mi pa gre na bolje, se mi zdi (smeh).
Kam se odpraviš, če se vrneš v rodno Novo mesto, in kam greš najraje v Ljubljani? In zakaj?
Novo mesto ima res lepe kotičke, ki v mojem primeru nosijo še zelo lepe spomine, najraje zaidem na sprehod ob Krki ali čez Marof. V Ljubljani se najraje zadržujem v domači Šiški in bližnjih Kosezah, nič pa ne premaga sproščene kave ali pijače s prijatelji, kjerkoli, kadarkoli.
Če bi se še enkrat odločal za ples, bi to bil športni ples ali čisto nekaj drugega, če sploh ne ples?
Ples mi je največ dal in največ naučil, sploh pa – živeti je treba brez obžalovanj. Torej, vedno ples.
Si človek, ki ima rad stvari vnaprej načrtovane ali ravno obratno? Imaš rad vse ‘popredalčkano’ ali razmetano, pa nikakor ne mislim samo na omare, ampak predvsem na življenje?
Haha, omare so kar razmetane, v življenju pa se trudim držati reda. Kar se dela tiče, imam rad stvari ‘po sistemu’, vsaj z okvirnim načrtom, s pripravo. Si pa skozi izkušnje dovoljujem čedalje več, recimo temu umetniške svobode, prostora za spontanost.
Zakaj pa sploh plesati v življenju?
Nešteto razlogov in vsak naj najde svojega. Zdi pa se mi, da je veliko ljudi brez pravega stika s samim sabo, svojimi mislimi, čustvi, telesom. (Pre)malo je zavedanja, čutenja. Ples je tako odlična pot za povezovanje s sabo in drugimi ljudmi. Pa še dobr’ se čut’ (smeh).
Želim ti veliko uspeha na plesnem parketu in največ možnih kandidatov na Akademiji in hvala za intervju!
