Strela res ni udarila v ravni črti

Skupina šestih ustvarjalcev, delujočih na različnih poljanah umetnosti – Katjuša Kovačič, Nikola Orešković, Liza Šimenc, Urša Rupnik, Blaž Pavlica in Marko A. Kovačič – je v Plesnem Teatru Ljubljana 13. septembra odprla novo gledališko sezono s premierno uprizoritvijo svojega gibalno-plesnega in scensko-vizualnega eksperimenta, kot so zapisali, s predstavo, ki se spogleduje z matematiko in matematičnimi množicami, znanstvenika Benoila B. Mandelbrota (1924–2010), ki je tudi s pomočjo računalnika izrisal njihov obris kot kompleksno zamejeno obliko, imenovano fraktal. Citat iz Mandelbrotove knjige Fraktalna geometrija narave: "Oblaki niso sfere, gore niso stožci, obale niso krožne in drevesna skorja ni gladka in niti strela ne udari v ravni črti" je botroval naslovu njihovega plesnega projekta v produkciji Studia za svobodni ples: Niti strela ne udari v ravni črti. Teoretični navdih so ustvarjalci našli še v knjigi ameriškega fizika in filozofa, rojenega na Dunaju, Fritojla Capre (1939): Mreža življenja. Znanstvenik in izumitelj Fritojla se ukvarja s filozofskimi in družbenimi posledicami naravoslovja, da pa naravne spremembe oblik dejansko ne počivajo, potrjuje tudi nastopajoča različica zelenjavnega brokolija, že dalj časa razpoznavna na trgu. 

Zamisel za nov plesni projekt scenske fantastike, zapredene v umetniško vizijo fraktala, se je porajala že pred enim letom (in več) ob skupnih srečanjih ter delovnih področjih plesno-akrobatske četvorke, ko Urša Rupnik in Liza  Šimenc zastopata umetniško sceno sodobnega plesa, Katjuša Kovačič pa se poleg raznolikih plesnih oblik aktivno srečuje in deluje na polju akrobatskih ter borbenih veščin skupaj z Nikolo Oreškovićem, ki je na tem področju že osvajal tekmovalne lovorike. V pogovorih so razpirali skupne ustvarjalne zamisli in želje, usmerjene v nove, tudi znanstvene sfere uprizoritvenih izzivov, da pa bi se med seboj še bolj gibko spoznali, sta Urša in Katjuša organizirali vikend delavnico, mešanico sodobnega plesa ter akrobatskih veščin.

Urša Rupnik, predsednica društva Studio za svobodni ples, je dejala: "Gnala nas je želja po deljenju znanja in skupnem raziskovanju ter ustvarjanju, in ker so energije dobro stekle, smo se prijavili na projektni razpis Mola." S pridobljenim sofinanciranjem so se dokaj hitro usmerili z ustvarjalnih zasnov na polja konkretne realizacije, pritegnili pa še glasbenika ter vizualnega umetnika Blaža Pavlico, tudi likovnega in vizualnega umetnika Marka A. Kovačiča, ki je prebral knjigo Mreža življenja, obliko fraktala pa zajel v mrežo svojih enakostraničnih šesterokotnikov, njegovi scenski elementi pa že od samega začetka bili na razpolago ter v navdih plesni četvorki. Znano je, da oblika pravilnega šesterokotnika omogoča učinkovito rabo prostora in gradbenega materiala, tudi v naravi dovolj zaznano npr. pri čebeljem satju. Vse štiri avtorje v prvi vrsti zanima taljenje meja, ob tem tudi združevanje različnih praks, kar povsem sovpada z umetniškimi  tendencami društva Studio za svobodni ples, in to že od samega začetka njegove ustanovitve (1973).

Študijsko in delovno so se podali v raziskovanje fraktalov ter teorije kaosa, tudi poskrbeli za boljši vpogled v tovrstna znanja z manjšo intervencijo dr. Andreja Detele, našega znanstvenika, izumitelja in filozofa. Pripravam je sledila še druga faza skupnega ustvarjalnega procesa, ko so letošnjega maja pet dni aktivno vadili ter delovali v dvorani Vitkar, tudi se že kazali zametki njihove plesne fantastike. Poletje so rezervirali za čas branja študijske literature, dogajali so se tudi konceptualni idejni prebliski, ki so jih lahko aktivirali že avgusta v Plesnem epicentru Neve Kralj ter v tednu umetniške rezidence v Trbovljah, ko so gostovali v Delavskem domu Trbovlje in na umetniški domačiji Marka A. Kovačiča.
Scenska zasnova predstave Niti strela ne udari v ravni črti je na premieri dočakala obiskovalce v popolni temi, ko so se iskrile le bele pravokotne plošče, posejane po prostoru. Mogoče že zavoljo strele, zapisane v naslovu, scena pridobi takoj vesoljni preblisk. Svojo vlogo pa  ob video ‘feed back loop’ prijemih odigra tudi video umetnik Blaž Pavlica, ko z dvema kamerama ter mešalnikom domišljeno krepi znanstveno fantastiko s svetlobno in video simulacijo, ko odsevajo tudi fraktalni vzorci, ki so jih znanstveniki zarisali ob zapletenih izračunih matematičnih enačb. Prva tovrstna svetlobna simulacija nastopi že na samem začetku, ko se na beli pravokotni površini skoraj neopazno zazna čudna globinska transformacija, iz te pa se upočasnjeno izvija oblika kocke, pozneje še šesterokotnik. Vizualne preobrazbe nastopijo še pri večjem številu belih plošč, ki se v obliki šesterokotnikov skladajo ter mrežijo, ob koncu pa izoblikujejo še večjo scensko zgradbo. Šesterokotniki členijo scensko zgradbo, tudi doprinesejo k slikoviti prostorski preobrazbi medprostorov, ki jih zapolnijo energetski potenciali nastopajoče četverice. Na videz čudežna gradnja ob kombiniranju šesterokotnikov se dogaja v poltemi ob svetlobnem senčenju, ko le rahli obrisi rok kažejo na delujočega akterja/-ke iz ozadja.

Prva, ki širi uprizoritveni prostor ter svobodno stopi na njegova tla, je Urša, ki v svoji fluidni zasnovi sodobnega poleta razpotegnjenih letečih kontur ne razmejuje le prostora, ampak tudi gibko vsebino pretočnega scenskega valovanja.  
Urši sledi še preostala trojka, ki snuje po prostoru natančno (vojaško) usmerjenost premočrtnih linij ter kratkih odsekanih premikov glave. Je razgiban trenutek izpostavljene premočrtne ostrine, tudi koreografska zasnova, iz katere se hladna urejenost prevesi v skupinsko obliko  nereda oziroma novega reda, ki se širi po plesni površini. Prva iz tako postavljenega rednega zaporedja izstopi Katjuša, celo prehitro, ko s svojimi akrobatskimi obrati na rokah, v stoji in premetih doprinese k vizualnim vtisom naglih energetskih preobratov, tudi jih domiselno nadgrajuje ter ponavlja. Nikola v tej sceni izstopa kot čuvaj  prostora, ko pa njegova postavna veličina pridobi na videu še dodatno povečavo, je to mogočni čuvaj, je kralj, ki bdi nad dogajanjem.

Svoj specifični vidni prostor je izoblikovala še Liza, njene prefinjeno razpotegnjene telesne linije ob trenutku in zaokroženem času utripajo tudi pravšnjo mikro dramsko zasnovo, ki bogati še makro koreografsko opredeljenost. Tako oni štirje posamično ter v skupni usmerjenosti snujejo in gradijo nova gibalna sosledja, tudi medsebojna mreženja ter povezave enega in drugega para: Nikola & Katjuša; Liza & Urša. Izmenjujejo ter ponavljajo dinamično izpostavljena gibalna sosledja in mreženja, kar da misliti na večnost sprememb ter nikoli dokončanih stanj, vendar pa se na sceni konec zgodi, tudi povsem jasno izlušči, in to ob njihovi  likovni scenski zgradbi ter v zaključni spremljavi prodornega aplavza.
Novemu plesnemu projektu Studia za svobodni ples, Niti strela ne udari v ravni črti, se sledi kot  zanimivemu študijskemu prijemu novih scenskih ter ustvarjalnih spodbud avtorjev in izvajalcev: Urše Rupnik, Lize Šimec, Katjuše Kovačič, Nikole Oreškovića, ki so ga v skupinskem skladju tudi umetniško zaokrožili v sodobni plesni projekt. Dobrodošel bi bil tudi kakšen dodaten režijski (cut) pristop ali tretje oko, za še bolj izčiščeno dramsko vsebnost, njihov umetniški futurizem bi ob tem le še bolj popolno zadihal v danih zamejitvah odrskih gabaritov.