Srečna zgodba o aleksandrinkah. Domiselna in slikovita interpretacija. Rožanci znova navdušili.

Folklorna skupina (FS) Tine Rožanc je letos svoj 69. letni koncert zaokrožila v celovito zgodbo z naslovom Aleksandrinke, ki je 7. aprila ob 19.30 povsem zapolnila Linhartovo dvorano Cankarjevega doma Ljubljana, tako da so žal nekateri obiskovalci, željni ogleda, ostali tudi brez kart.

To je bil dan oziroma večer, ko so istočasno in ob isti uri potekale kar tri predstave na največjih ljubljanskih odrih, zato sem se ob 16.00 uri udeležila generalke FS Tine Rožanc, ki je tekla v zaporedju nastopa, in to brez posebnih prekinitev. Že takrat je bilo vzdušje izvedbe na visoki ravni, sicer deloma v kostumski opravi, ob vsaki točki so bili posamezniki tudi popolnoma kostumsko odeti, torej pripravljeni za svoj poznejši nastop, kar je pripomoglo k razpoznavanju oblačil, primernih času ter okolju, in meščanski modi tistih aleksandrijskih dni. Na trgu takratne Aleksandrije so v ospredje stopile značilnosti muslimanske noše in še kak fes se je našel na moški glavi (kostumografija: Ana Vičič, Saška Cerar, Ana Dolinšek, Anja Cizel, Helena Jamnik, Alenka Fortuna, Jože Levka).

Zgodbe aleksandrink posegajo v drugo polovico 19. stoletja, ko se je začel graditi Sueški prekop, po njegovem odprtju leta 1860 so množično prihajali evropski podjetniki v Egipt  ki so se naselili v Aleksandriji in Kairu, z njimi pa tudi njihove družine. To je bil čas, ko so bogate gospe potrebovale pomoč pri dojenčkih, otrocih in v domu, za vsa hišna opravila so se lahko zaposlovala mlada dekleta, tudi poročene ženske in mlade matere kot dojilje. Samske ženske so opravljale hišna dela kot svoj poklic, se prav tako največkrat selile z družinami, pri katerih so delale, medtem ko so se poročene ženske občasno vračale, nekatere pa si našle v tujini tudi svoj novi dom, druge se vrnile šele ob upokojitvi. Zaživele so v novem okolju in se prilagodile tudi novemu meščanskemu življenju v tujini, med seboj so se srečevale, družile, tudi govorile v svojstveni mešanici tujih besed ter domačega narečja. Ime ‘aleksandrinke’ se je udomačilo na Goriškem, od koder so iz Slovenije tudi največ odhajale, če sodimo po imenu, prav v Aleksandrijo. Zadnje so se vračale ob koncu 60. let 20. stoletja, po drugi svetovni vojni pa so močno upadli odhodi v daljni Egipt. Na to dolgo in zahtevno življenjsko pot v neznano so odhajale, da bi rešile zadolžene kmetije in bi domači lahko preživeli ekonomsko krizo tistih dni, tudi v dobrobit šolanja lastnih otrok, svoje zaslužke pa na razne načine pošiljale domov. Toliko, kolikor jih je odhajalo, toliko je bilo tudi stkanih življenjskih zgodb, ki niso bile vedno rožnate in ne prav vesele, najtežje je bilo gotovo dojiljam, ko so doma puščale lastne otroke.

Folklorna skupina Tine Rožanc je v narodnih plesih in pesmih tistih dni z območja Goriške in Istre domiselno ter slikovito interpretirala zgodbo  treh deklet, ki so se odločile in odpotovale v daljno Aleksandrijo, kjer so delovale kot otroške varuške, tudi širile domačo kulturo in se na koncu kmalu ter srečno vrnile domov k svojim družinam.

Tako je povsem na novo zaživel folklorni plesni in pripovedni večer, ki so ga v domišljenem loku snovali vse do daljne Aleksandrije, v glasbi in spevni melodiki ter ob glasbenem in pevskem vodstvu Klemena Bojanoviča, v spremstvu violine, basa, bobnov, flavte, harmonike, za odrom pa še ubrani klavir. Scenografija je preprosto, vendar slikovito prikazala dve kulturi, zahodno, z okni posejani po sceni, ki spominjajo na tista domača kamnitih hiš, na drugi strani so bili vidni obrisi oken muslimanske kulture in različic mehkih zaokroženih oblik (jasno slišen ton je prispeval Marko Turel, za efektno luč pa poskrbel Nikola Podlesnik).

Predstava se začne z uverturo Lepa Vida (glasbena priredba: Klemen Bojanovič), nato sledi ples fantov, tudi mož in žena v pestrih oblačilih primorskih noš: klobuki z rožami, dolga nabrana in pestra krila, pa bluze s čipkami in volani, tudi veliki pisani ali beli predpasniki ter obvezne prostrane rute vseh vzorcev in barv. Zgodovinske kostume bogatijo dokolenke in spodnja krila, opazne so tudi oblikovane ženske frizure spetih kitk v rozete ali ovitih okoli glave in one meščanske lasnih rol, vidnih pod klobukom. Ženska pokrivala niso le rute in peče, saj meščanska družba pozna slamnike – tako ženske kot moške, okrašene z rožami.

Tokrat so se sprehajale tudi perice s simboličnimi velikimi naglavnimi pokrivali, ki domnevno kar spominjajo na kupe perila, ki so jih pokončno nosile na glavah, ob vabljivih zvokih pa se te ‘haube’ velikanke odložijo na tla, potem pa poskočno v plesni krog. V uvodu se predstavijo nastopajoči, bilo je videti tudi okretnega plesalca s fesom na glavi, pa mladenke v svileni eleganci, kot bi se pripravile na filmske kostumske utripe nekdanjih dni. Uvertura Lepa Vida je v glasbi zaobjela uprizoritveno vsebino predstave, saj omenjena pesnitev opeva bolečino matere, ko gre služit bogatemu gospodu tam čez daljno morje.

Sledilo je Slovo in prva skica, poimenovana V Aleksandrijo meni pot veli (odrska postavitev: Barbara Bogovič, Kara Golić), Fantje pa, ko vstopi ona in za njo v plesu še ostale, zapojejo: "Glej, kdo mimo gre, še ne pogleda me …" Plesni verzi kot žogica stečejo še v nasprotni smeri ob mikavnih pogledih in skrivnostnih nasmehih, sproži se še kaka nevidna (amorjeva) puščica (glasbena postavitev: Klemen Bojanovič). To je del, ko se pleše v veselo slovo, posebej poskočno pa v ritmu, ki je spominjal na plese iz Rezije in v tempu lahnih letečih rezijskih plesov po prostorski širini. Predstavljeni primorski plesi so promenadni, tečejo po prostoru v dvojicah, v velikih in manjših krogih tudi v poskokih z ene na drugo nogo, v vrtenju ter menjavah plesalk in plesalcev.

Druga skica nosi naslov Tuj´c bogati (odrska postavitev: Anja Cizel, glasbena prireditev: Vlado Podlogar). Tri dekleta v prefinjeni eleganci s kovčki v rokah pridejo na oder, zaplešejo svoj ples pričakovanja, okrog pa se zavrtijo še plesi iz Istre, ko jih pričaka gospod s cilindrom in jih spoštljivo pozdravi s poklonom ter poljubom rok. V tretji skici Na parobrod se še zavejejo plesi Posočja v odrski postavitvi Matevža Jusa ter glasbeni priredbi Oskarja Stoparja.

Novi vhod plesalcev predstavi živahni sončni trg v Aleksandriji, ko se tri dame sučejo okoli trgovske ponudbe in jih tudi trgovci zalagajo s svojim blagom, nova skica pa nosi naslov Z broda na bazar. Na odru stečejo odrski nakupi prelepih tkanin, ki jih ponujajo vešči trgovci, ženske, zagrnjene v dolge halje in zavite v rute, pa spremljajo dogajanje v rahlem gibanju, mladenič s fesom na glavi je živahen trgovec, najde se tudi tak s turbanom. Tako kot je živahno in barvito na trgih med množico, tako veje tudi razigrano poplesavanje po odru v postavitvi Anje Cizel in Tomaža Simetingerja (glasbena priredba: Klemen Bojanovič).

Potem – tako kot je zapisano v spominih, se tri dame napotijo na svoje delo varušk, ko sprejmejo tri skupine otrok, razvrščenih po starosti – od tistih najmanjših pa onih še v nižjih razredih osnovne šole, in seveda še samostojna skupina mladih, ki si v Tinetu Rožancu pohvalno nabira različna glasbena ter plesna znanja. To je čas, ko guvernante popeljejo otroke v park in na oddih ter se med seboj srečujejo, družijo in prebirajo knjige. Pestro in slikovito je zaživel aleksandrijski trg na odru v skici Branje in brkljanje v odrski postavitvi Ane Dolinšek in Tjaše Lahne ter glasbeni prireditvi Klemena Bojanoviča. Tudi v Aleksandriji so se našli občudovalci, ki so zabavno poplesavali okoli naših treh aleksandrink, trije posrečeni mušketirji.

Da so se mladenke in gospe v Aleksandriji tudi družile in zabavale, pa Rožanci zavejejo v mestni eleganci Svileni valček, ko se kakšen takt tudi zaploska ali tolče z nogami, ko dame tudi poskočno plešejo in po zunanjem robu kroga menjavajo svoje partnerje, je ples življenjske idile ter sproščenosti.

Balada o Lepi Vidi v glasbeni prireditvi Klemena Bojanoviča zaključi obdobje Aleksandrije, tri mladenke pa se vrnejo, kot zapišejo v zadnji sceni Vrnitev, v domači barkostaj. Radosti in veselju domačih ni kraja, mladenke svoje najbližje obdarijo še z darili z aleksandrijskega bazarja.

S plesi Primorske se v odrski postavitvi Anje Cizel in Klemena Bojanoviča tudi zaključi 69. letni koncert folklorne skupine Tine Rožanc v Linhartovi dvorani. V odlični interpretaciji časa in plesa ter dogodkov pred več kot 100 leti tako doma kot s kratkim pogledom na tuje so Rožanci znali predstaviti vzdušje druge kulture in ga povezati z domačo kulturno dediščino. Aplavz na generalki je bil buren, seveda še zdaleč ne tako glasen, kot pravijo o zvočnem izbruhu ob koncu predstave v Linhartovi dvorani, saj si tudi zaslužijo hvalo za svoja nova iskanja in uprizoritve naše folklorne dediščine, ki si je utirala pota z našimi ljudmi tudi v tujini.

View Gallery 16 Photos