Foto/Projekt poteka že peto leto zapored v sodelovanju med Pedagoško fakulteto v Ljubljani, Osnovno šolo Trnovo in Mestnim muzejem Ljubljana. Tokratno izhodišče za ustvarjanje je bila razstava Ivan Cankar v Mestnem muzeju Ljubljana, ki je ob strokovni podpori dr. Vesne Geršak, dr. Helene Korošec in dr. Uršule Podobnik, vse so znanstvene sodelavke UL PEF, in Eme Marinčič, višje kustosinje v Mestnem muzeju Ljubljana, tudi letos na ogled postavila rezultate projektnega ustvarjanja učencev.
Poleg zaposlenih v omenjenih inštitucijah vsako leto povabijo tudi umetnike z različnih področij (ples, glasba, likovna umetnost, gledališče …), da z učenci, ki se s temo projekta srečajo že v začetku šolskega leta, nadaljujejo proces, ki so ga z njimi zastavile njihove učiteljice do te oblike, da ga predstavijo občinstvu, tako staršem kot strokovnjakom, učiteljicam, povabljenim in zainteresiranim. Mestni muzej vsako leto pripravi drugo tematsko razstavo, učenci si razstavo ogledajo in potem v šoli pri pouku prek umetnosti (jezikovne, glasbene, likovne, plesne, gledališke) spoznavajo in ustvarjajo na to temo. V letošnjem šolskem letu je v Mestnem muzeju postavljena odlična razstava na temo življenja in ustvarjanja našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Po ogledu razstave te kar prime, da moraš spet v roke vzeti kakšno njegovo knjigo. V nekaterih svojih delih je še vedno aktualen, v nekaterih pa znova.
Pri nastajanju idejne zasnove sta iz Mestnega muzeja Ljubljana sodelovali Ema Marinčič in Jasmina Bejtovič ter performerka Maša Tiselj. Projekt so letos vzeli v svoje roke učenci 5. a in 5. b razreda OŠ Trnovo z učiteljicama Mojco Kodrič in Anito Godler. Tak način dela zagotavlja otrokom mesto in prostor, da ob svoji razposajenosti pridobivajo življenjske izkušnje, se socializirajo, povezujejo vsebine v novo kakovost in celoto, gradijo medsebojne odnose, so notranje motivirani, njihovo zanimanje je širše od same teme in so pri delu bolj zavzeti in odgovorni.
Letošnja predstavitev Skodelica umetnosti, Cankar in mi, ki smo si jo ogledali 1. aprila 2019 v prostorih, kjer je postavljena razstava, se je dogajala na štirih različnih prizoriščih. Učenci so si sami izbrali, v kateri delavnici bodo sodelovali (v vsaki po 14 nastopajočih), nekateri so sodelovali tudi v dveh. Delce življenja in dela Ivana Cankarja so nam predstavili skozi različne umetniške zvrsti.
Po uvodnem nagovoru so učenci, vodiči, vsak svojo skupino gledalcev popeljali in potem tudi vodili od prizorišča do prizorišča, saj so predstavitve potekale sočasno. Cankarjeve pisa(l)ne muze mentorica – Urša Rupnik (koreografinja) je plesna pripoved o tem, kako je Ivan Cankar skozi vrtince življenja priplesal do svojega idealnega romana. Učenci so za plesno interpretacijo uporabili tudi stole, ki so del razstave, in prostorsko dinamično, gibalno domiselno in otroško igrivo, nagajivo, suvereno predstavili zamisli, s katerimi so spodbujali ‘Cankarja’, da najde zamisel za svoj roman. Njihova mentorica pravi, da so se spoznali in plesno opismenili že v štirih predhodnih projektih, zato se letos lahko z učenci o plesnem ustvarjanju, improvizaciji, selekcioniranju materiala in strukturiranjem v plesno kompozicijo ter interpretaciji … pogovarja in dogovarja z njimi tako, kot z odraslimi plesalci v svoji plesni skupini (Studio za svobodni ples, društvo). Ob nastajanju celote vnašajo v kompozicijo lastne zamisli in gibalni material, ki so se ga naučili pri rednem pouku, v gibanje so vkomponirali ključne besede. Na tej stopnji starosti (10 do 11 let) je presenetljivo, da so učenci enako zagnani kot učenke in jim ples ne predstavlja področja, ki naj bi bilo namenjeno samo deklicam, so celo bolj zagnani in povsem na drug način ustvarjalni. Gotovo pa jim tak način dela omogoča tudi sproščanje otroške energije skozi osmišljeno plesno gibanje.
V naslednjem prostoru so bili razstavljeni kiparski izdelki učencev na temo: Ivan Cankar kot kiparski subjekt, ki so jih naredili pod mentorstvom Tamare Bregar (kiparka, prof. likovne umetnosti) in jih oblikovali po inspiraciji vizualnih posebnosti Ivana Cankarja. Nemi Cankar in mi, Maša Tiselj in Jasmina Bejtovič sta bili mentorici za dramski prizor po motivih prvih šolskih prigod Ivana Cankarja, kot jih je opisal v delu Moje življenje. Uprizorili so ga v slogu že v Cankarjevih časih aktualnega nemega filma, tudi tu je prišla do izraza suverenost učencev v nastopanju in njihova predstava o tem, kako je življenje potekalo včasih povsem drugače od današnjega udobja. Zveneča skodelica, za glasbeno delavnico je bil učencem mentor Lado Jakša (skladatelj in izvajalec lastne glasbe), ki je pripravil projekcijo fotografij, otroških risb ter Cankarjevih misli in ‘podob iz sanj’ ob glasbeni spremljavi v živo. Ustvarjali so jo učenci z instrumenti, orffovimi glasbili, lastnimi glasbili (neartikuliranimi glasovi), zvoki in s tem ustvarjali vzdušje tako, da so poslušali sebe in soizvajalce in prisluhnili tudi Cankarju – res imenitna predstavitev.
Sprehodili smo se do naslednjega prizorišča in si ogledali: Ko živali spregovorijo, ki so jo ustvarili učenci pod mentorstvom Jasmine Bejtovič, Maše Tiselj, Iune Ornik (igralka, animatorka lutk). Skozi basen in pogled živali so uprizorili Ivanov prvi šolski dan, ki ni imel ravno prijazne podobe, bil je zaznamovan tudi s telesno kaznijo in krivico, ki se mu je zgodila. Gotovo je današnja šola neprimerno bolj prijazna, še vedno pa se komu zgodi kakšna krivica, ki je za otroke še posebej boleča.
Za zaključek smo v atriju muzeja lahko svoje vtise strnili ob naštudiranem poklonu vsake od skupin in izmenjali mnenja o tem organizacijsko zahtevnem in obsežnem dogodku, veselih in razigranih osnovnošolcih, navdušenih starših in sorodnikih ter ponosnih učiteljicah Anite Godler in Mojce Kodrič, ki sta že v procesu dela na projektu odkrivali nove talente v svojem razredu. Med gledalci je bila tudi ravnateljica OŠ Trnovo, mag. Djulijana Juričić, ki so ji s tem projektom postavili zahteven izziv in premislek, katere učitelje bo v prihodnjem šolskem letu dodelila razredu, ki se je s takim načinom dela kalil že od prvega razreda dalje. Učiteljice, ki so že sodelovale v teh projektih, so izkušnje prenesle tudi na druga področja poučevanja, saj je tak način dela bliže temu, kar otroci potrebujejo in sprejmejo. V današnjem okolju jim je že vse na dosegu, potrebujejo pa fizične izkušnje na osebni ravni, skozi katere spoznavajo in ustvarjajo svet okoli sebe.
Čestitke vsem sodelujočim za opravljeno zahtevno delo, še posebej učiteljici Aniti Godler, ki je stalna članica, vodja in koordinatorka projektne skupine SKUM na šoli, idejna zasnova in izvedba pa je kar skupno delo več mentorjev. Dr. Vesni Geršak čestitke za strokovno in organizacijsko koordiniranje že petega projekta. Vsem ustvarjalcem na projektu pa želimo, da bi jim uspelo pridobiti sredstva in bi lahko uresničili zastavljeni cilj – da vključenemu razredu omogočijo skozi devetletno šolanje izkušnjo projektnega dela in izpeljavo vsako leto. Več o predhodnih projektih si lahko preberete na našem portalu tukaj:
https://www.paradaplesa.si/?Id=na_spici&View=novica&novicaID=4776#.XKdAp9jiLcs
https://www.paradaplesa.si/?Id=ritem_izjav&View=novica&novicaID=4001#.XKc9iNjiLcs
