Tik pred skokom v novo leto je bila 28.12.2023 v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani na ogled plesna premiera Iz/najdena avtorice Urše Rupnik z reprizo naslednjega dne.
Nov avtorski projekt Urše Rupnik Iz /Najdena je že drugi prispevek v sklopu avtoričinega projekta Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa. Na začetku decembra 2022 v CD Dvorani Duše Počkaj je stekla prva uprizoritev tega zgodovinskega ciklusa z naslovom Iščoča. Iščoča se je izkazala kot predstava spominov na avtorske začetke sodobne plesne umetnosti, ki je v Sloveniji vznikla med dvema svetovnima vojnama 20. stoletja, poimenovana pa s slovensko inačico nemškega prevoda ‘ausdrucktanz’ v izrazni ples. Tistikrat je Urša Rupnik svoj plesni koncept Iščoča razodevala skozi prizmo lastnih izkušenj in doživetij, ob rekonstrukciji koreografije Upor, koreografinje in pedagoginje Žive Kraigher (1920 – 2011), ki je slovenski izrazni ples mehkih okroglin, telesnega valovanja, skokovitih pospeškov ter subtilnih vsebin predala svojim učenkam, še pred novimi gibkimi ritmi ameriškega kontinenta, ki so v drugi polovici 20. stoletja počasi osvojili Evropo; saj sta Evropo v prvi polovici 20. stoletja zaznamovala Isadora Duncan (1877-1927) in nemški ausdruckstanz.
Prvi del svojega projekta Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa Iščoča je Urša Rupnik torej gradila na zgodovinski koreografiji Žive Kraigher Upor/ glasba Vilko Ukmar iz leta 1953, ki jo je Živa ob času predala svoji dolgoletni učenki Jasni Knez, ta pa ga je po 20.- ih letih uprizarjanja rekonstruirala in predala Urši Rupnik. Fokus plesnih raziskav drugega dela Zgodovinjenja slovenskega sodobnega plesa Iz/ Najdena, je koreografija Žive Kraigher Balada (1989) / glasba Fréderic Chopin, Balada št.1 v g-molu, ki jo je Živa postavila in posvetila Saši Staparski Dobravec. Saša Staparski Dobravec je v ritmu in močeh izvedbe odsevala nove čase, tudi borbo mlade ženske za svojo pozicijo v družbi; tako mladenke Saše kot koreografinje in pedagoginje Žive v takratnih njunih življenjskih vihrah. In je rekonstrukcijo Balade tudi Saša Staparski prenesla Urši Rupnik, ki jo je premierno predstavila na Festivalu Živa 2020 ob živi spremljavi pianistke Rebeke Dobravec. Urša Rupnik se že od rane mladosti seznanjala z zgodovinskimi časi slovenskega izraznega plesa, in to ob svoji mami, prof. Vilmi Rupnik, tudi učenki Žive Kraigher, ki je učenje Kraigherjeve v svoji pedagoški praksi predajala novim generacijam.
Predstava Iz/najdena je stekla v produkciji Studia za svobodni ples, v koprodukciji Cankarjevega doma Ljubljana, Plesnega teatra Ljubljana in Plesnega Epicentra. Kar presenetil je izbor uprizoritve, ‘specifični ring’ ali okrogla Štihove dvorana, ki ni ravno zaželena za plesne predstave, vendar pa so se na tej okroglini odra že dogajali zanimivi plesni projekti.
Za okrogli oder Štihove dvorane se je Urša odločila, ker že oblika odra korespondira z valovitimi linijami in okroglinami izraznega plesa ter plesne šole Žive Kraigher. Gledalci so dvorano zasedli vse do prve vrste, prvega spodnjega oboda sedežev, ki je bil izpraznjen za potrebe uprizoritve, zračni krog odra v višini sedežev prve vrsta pa je bil zamejen z dvema belima gumitvistoma, ki sta se širila po sredini odra, in si bila toliko narazen, da se je ples lahko bohotil še med njima.
V plesnem solu Balada je bil prisoten tudi dolg eleganten šal, s katerim so ustvarjalci predstave Iz/najdena eksperimentirali in ga celo podvajali ter prišli do gumitvista, sicer so gumitvist zaznali tudi v solu ene od Živinih učenk, kar jim je dalo novo scensko potrditev.
S procesom dela je Urša začela že pred poletjem, ko sta z dramaturginjo Zalo Mojco Jerman Kuželički konceptualno razdelili motive, ozadja…, s soplesalcem in ustvarjalcem Lukom Ostrežem pa sta intenzivno štartala oktobra, raziskovala, ustvarjala praktično vsak dan vse do premiere v različnih dvoranah: v Kletki JSKD, v Plesnem Epicentru in v Štihovi dvorani. ‘Ko smo začeli z gumitvistom eksperimentirati, smo začeli odkrivati ogromno pod-pomenov in razvijati nove pomene. Na primer predstavljal nam je dihtomijo ujetosti, pa kot simbol plesnega/ baletnega droga…’, je Urša komentirala ob najinem srečanju.
Na vrhu dvorane in nad odrom je predviden prostor za glasbenike; tokrat David Kocmur – kitara in David Nik Lipovac – bobni, obenem ustvarjalca avtorske glasba. V svoji kompoziciji sta izhajala iz plesnega materiala in vsebinske zasnove predstave, osrednji glasbeni motiv je povzet iz Chopinove Balade št1 v g-molu, ki ga glasbenika v različnih segmentih uprizoritve ritmično in dinamično preigravata, ko je predviden še odprti prostor za improvizacijo. Glasbenika sta vseskozi v kontaktu s plesnim duetom Urše Rupnik in Luke Ostreža, tako kot si umetniki sledijo, prisluhnejo in lahko nadgradijo ustvarjalni impulz, tokrat v sozvočju s koreografijo Urše Rupnik (koreografsko svetovanje Maša Kagao Knez) ter plesno izvedbo. Sestavni del benda je še vokalistka Patricija Škof, ki tudi avtorsko pristopa k uprizoritvi.
V poltemi v okroglino odra vstopi Urša Rupnik, se posede ob gumitvistu, njen prihod gibkih impulzov, ki si sledijo dopolnjuje lirični vokal Škofove, tudi se svetloba širi (lučno oblikovanje Uroš Gorjanc), na tleh in pod gumitvistom pa se z zamikom uzre nepremično telo Luke Ostreža. Glasba in vokal pospešita premike obeh teles, ki pričneta svoje talno drsenje po obodu dvorane, vsako v svoji smeri, in brez nekega posebnega namena drsita ter počasi pospešujeta svoje drsenje. Nato pa nepričakovano zadoni trk dveh energij, kar zazna bend, ko kot strela iz vedrega neba zadonijo udarni toni glasbe, in to s tako močjo, da še kdo na sedežih slišno odskoči.
Energija trka se spremeni v nad-hitrostno talno letenje dveh teles, ki se stikoma držita in kot kaka drveča pajka ali rakovici ter brzita po obodu odra, dokler se roka ne zapleta v gumitvistu ali se telo krčevito ne zaustavi. Takrat nastopi faza reševanja, novega osvobajanja, ko se roka počasi izvija iz raztegljivega traku, in se telo rahlja ter sprošča ob spoznanju onega drugega, sočasno pa snujejo mali razpoznavni vzgibi, nova poetika novega odnosa.
Plesalka Urša je mladostno razigrana, žari v svojih pogledih ter nasmehu, je vabljiva in vabi svojega soplesalca v njen zgodovinski spomin, on ji sledi, jo podpira, spodbuja, tudi rešuje novonastale situacije. Luka je plesalec ki plesni trenutek zna nadgraditi s svojim pristnim gibanjem, njegovi gibi pa specifične rime lastne plesne poetike. Urša in Luka se predstavita kot plesni duet strasti, podpore, iskanj in nadgradnje v zahtevnih podržkah, skokovitih presežkih, ob padcih in dvigih, tudi letečih piruetah. Dobi se občutek ob tej silni plesni energiji ki ju sproščata po okroglini dvorane, da to ni le plesni duet, ampak aktivni dialog mnogih vprašanj in odgovorov, ko tudi vsak posebej zaveje še svoj plesni solo namenjenem onemu drugemu. V njenem gibanju in zamrznitvah kar odsevajo gibke sekvence solo plesa Balada. V nekem trenutku svoj kratki plesni segment Urša repetira in repetira, da se že vprašaš čemu, ko pa glas vokalistke iz višin postane le bolj jasen, sicer ga je žal preglašal bend, zaznaš tolikokrat izrečene besede učiteljice Žive, ki je svoje učenke spodbujala, da se ples tolikokrat ponavlja, dokler se povsem ne predaš, in ko je telo osvobojeno misli ter želja, takrat lahko končno svobodno zapleše. Ko že misliš da ne moreš več, pa še enkrat, in še enkrat ponavljaš…, končni rezultat pa prinaša enkraten občutek, tudi srečen nasmeh. (Brani so Izbrani teksti iz knjige Žive Kraigher Ko se zgodi ples (2016) / Maska zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.)
In ko sta izčrpano izpela svoj plesni duet prvega dela, sta Urša in Luka izginila, medtem pa so iz spodnjega vhoda po poti prve vrste vstopale na oder plesalke in soustvarjalke skupine Ursus Dancers: Katarina Bogataj, Dijana Džmastagić, Anja Firicki, Katja Kučina, Hana Murovec, Kaja Marion Ribnikar, Maja Maša Šömen, Ina Trefalt, Nika Zidar in Vesna Wolf. Prihajale so različno grupirane ob več vhodih, za zaključek pa se je vseh deset naenkrat postavilo ob gumitvistu, prispodobi baletnega droga, in v živo uprizorile potek vaj plesne šole Žive Kraigher, vaje pa so si sledile v koreografski zgoščenki ter zaporedju kratkih segmentov. Že sam vhod me opomni na tisto (bosonogo) pot iz garderobe v prvo nadstropje do male baletne dvorane na baletni šoli takratnega Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje (danes KGBL) na Vegovi ulici. Kajti tudi one so se od vhoda do odra Štihove dvorane povzpele v svojih baletnih dresih, se elegantno postavile ob navideznem (gumitvist) drogu, in brez naslanjanja na drog izvajale zahtevno vadbeno kombinatoriko ravnotežij, okroglih linij, telesnih torzij, zamahov, raztegov, lebdečih rok. Za razliko od kostumske beline dueta Ostrež-Rupnik, so njihovi vadbeni dresi odsevali klasiko črnih kombinacij (kostumografija Anka Rener Kremžar).
V drugem delu in ob zaključku vadbene impresije se Urša in Luka še bolj usmerita k hitrostnih prepletih z gumitvistom, vse dokler v kulminaciji njune plesne ekspresije naenkrat ne odjadrata vsak na svojo polovico sedežne arene, se povzpneta nekje do sredine avditorija skupaj s svojim delom gumitvista in oblikujeta sferno konstrukcijo možnega novega bivaka, novih ustvarjalnih dimenzij, vsak svojo geometrično impresijo; nato pa se v istem trenutku sprožijo ovacije navdušenja polnega avditorija.
Koreografija Iz/najdena se izkaže za sila dinamično, saj od igrive mladosti pa vse do zrelosti vseskozi pestijo notranja trenja, iskanja, rešitve in osvoboditve. V plesu se to izraža kot vrtinec vzponov in padcev, tudi trenutkov intimnega premisleka, ki lahko vodijo k želeni odrešitvi. Urši Rupnik je dinamiko Balade uspelo uvrstiti v novi čas, poiskati ravnovesje med zgodovino in časovno sedaj, ko se zgodovina predstavi, zazna, pri tem tudi lahko oplemeniti tekoči čas, kar se dalo slediti tudi v plesni predstavi Iz/najdena; ali pač osvobojena. Iz/najdena ne predstavlja le konceptualne spodbude za dramatično snovanje novih tem v sodobni plesni umetnosti, ampak je predvsem tematsko zasnovano zlitje dveh različnih obdobij plesne umetnosti, ki postaneta lahko tako okvir, kot zasnova novih ustvarjalnih obzorij.
