Še zadnji poletni pozdrav iz Murske

Gledališče Park v Murski Soboti se je v času festivala Front@ od 27. do 31. avgusta polnilo z zanimivimi stvaritvami plesne sodobnosti tako kot že nekaj predhodnih festivalskih poletij, in vsekakor po zaslugi Matjaža Fariča. V letošnjem avgustu so se najboljše predstave Front@ zgodile ravno na začetku in na zadnji festivalski dan.

Festival se je končal z odmevno predstavo Korak v dvoje po Pii in Pinu, našega koreografskega in plesnega para Rosane Hribar & Gregorja Luštka, kjer imata še sama osrednjo plesno vlogo. Predstava, ki bo odprla 48. Borštnikovo srečanje, je poetični poklon ustvarjalnemu opusu našemu imanentnemu, tudi mednarodno priznanemu plesnemu paru Pii in Pinu Mlakar. Rosano in Gregorja je inspirirala baletna umetnina Mlakarjevih Lok, ples o mladosti, ljubezni in zrelosti, ki je bil premierno uprizorjen leta 1939 v Residenztheatru v Münchnu. V svoji plesni enodejanki sta Rosana in Gregor večplastno osvetlila ustvarjalno veličino in življenjsko pot Pie in Pina ter v bogatem jeziku plesnih različic obogatenih z dramsko igro izpostavila njun ustvarjalni portret, pristno sta ju upodobila Jette Ostan Vejrup in Boris Ostan, v demonski plesni lepoti pa pričarala Rosana in Gregor. Odlomke iz predstave Lok, ki se skladno pretakajo s sodobno plesno govorico, sta v tenkočutni prefinjenosti  odplesala ljubljanska baletnika Urška Vidmar in Lucas Jerkander. V slokem flamenku je zaplapolala Ana Pandur, medtem ko so plesalke Kaja Lorenci, Kaja Janjić in Jana Menger iz različnih zornih kotov osvetlile ustvarjalni potencial neverjetne življenjske energije plesnega in koreografskega para, ki sta se v plesno izrazoslovje znala tudi znanstveno in filozofsko poglabljati, Pie in Pina Mlakar.

Trinajst let stara koreografija Oliverja Germserja Odprava štala/Expedition paddock bo gotovo še kar nekaj let okupirala gledališke odre ob izjemnih izvedbah moškega plesno-akrobatskega tima v odrski poslikavi obloženi z obiljem situacijske komike, ki se ves čas vrti okrog moškega – fantovskega skupinskega urjenja in bivanja ter se v prizorih in zvokih znanih melodij lahko razpoznavajo sorodne (vojaške) filmske scene ali norenja po fantovskih sobanah v internatih tik pred spanjem. To je predstava, kjer navdušuje perfekcija izvedbe, enostavnost izpovedi, še posebej duhovit francoski šarm, in kjer vlada jezik neznane latovščine tipajočih kratic, je predstava francoske skupine Tango sumo, skupine petih postavnih mož – Maxime Herviou, Denis Cefelman, Renaud Djabali, Nicolas Mayet, Benjamin Tricha. Ti so v črtastih oblačilih – uniformah izpostavljeni skupaj s petimi železnimi posteljami, žimnicami in vzglavniki, sila uporabnimi predmeti v tej plesni humoreski, ki so lahko hkrati  orožje, skrivališče, orlovsko gnezdo ali gnezda, na katerih norijo nori orli in visijo velikanski, a vendar ljubki netopirji, tudi besede bore malo lahko opišejo prostorske ter daljinske preskoke ali njihova vratolomna salta. In zakaj ravno orli? Ko pa so mogočni simbol nadvlade in perje iz vzglavnikov leti na vse strani, še posebej, če se z njimi obmetava, s perjem in labodki v spanju pa se predstava tudi konča. Predstavo je treba videti in doživeti, da bi lahko dojeli navdušenje otrok in malčkov ob Odprtem odru ali pa gromki aplavz, ki je donel po dvorani Gledališča Park. Iz prve skupine je ostal le Denis, osem let pa z njim nastopa Nicolas, ki je bil pred več kot osmimi leti tudi Faričev učenec na plesni akademiji v Franciji (in je Matjaža tudi prepoznal), letošnja novinca pa sta Maxim in Benjamin. Njihovo osnovno plesno znanje se razlega po planjavah pouličnega in sodobnega plesa, množi v aktualnih pouličnih gledališčih, v potencah pa nadgrajuje z akrobatsko gimnastiko. Za seboj imajo dolg niz uprizoritev Odprave štala, ki jih tudi sproti prilagajajo času in prostoru, zato je predstava še vedno živa in aktualna, vsak pa ima tudi lastno ustvarjalno usmeritev.

Konceptualno zanimivo strukturirane so bile tudi preostale tri mednarodne uprizoritve: Spomin vode/The Memory of Water hrvaške koreografinje in plesalke Maše Kolar, vesoljna Monocrossing v koreografiji Bolgara Jivka Jelazkova in Glej I.T.!/Watch I.T.! v koreografiji in izvedbi Škota Tonyja Millsa. Krajšo uprizoritev Spomin vode je Maša Kolar postavila na zatemnjen oder skupaj z gledalci, svetlobni efekti pa so zahtevali, da se gledišče med sceno premika. Gledalce so dočakale tri impozantno kostumirane ženske na vrtljivo premičnih stolih, njihova medsebojna prepletanja na kolesih so izzvenela skrivnostno, intimno in občasno razdiralno. Maša Kolar je koreografijo zasnovala navdihnjena z dramsko uspešnico Spomin vode angleške dramatičarke Shelagh Stephenson, z zgodbo o treh sestrah, ki se ponovno srečajo in obujajo spomine. Tri sestre, Maša Kolar, Ksenija Krutova – solistka baleta HNK Zagreb in Ana Rocha Nene zaplešejo zakulisno vzdušje spominov in novih spoznanj v zahtevni koreografiji slikovitih stilnih postavitev in impozantne perfekcije modernega baletnega sloga.

Multimedijska plesna uprizoritev Monocrossing v soju svetlobne in elektronske vibracije izpostavi dve srebrno svetleči postavi, plesni par Philip Milanov in Mariann Hargitai, ki v stilu elektronskih igric s težavo prideta do cilja, ko sta vsak na svoji strani dveh svetlobnih in spreminjajočih se ploskev, kot bi bila ujeta v dveh vesoljskih dimenzijah, ki se sproti razpirata, prekrivata in izgineta v črni temi, da bi znova zažareli v bleščeči belini. Bila je to hladna elektronska odrska igrica zanimivih in nenavadnih gibalnih dimenzij.

Tudi uprizoritev Glej I.T! je jadrala po multimedijskih vodah sodobne elektronike in se poigravala z iluzijo videotehnike, nazorno pa izpostavljala današnjo ekransko odvisnost, ki jo človek, tokrat plesalec hip hopa in sodobnih plesnih manevrov Tony Milles, enkrat sovraži drugič bolestno po njej hlasta, se tudi iskreno razneži in obenem okorelo reagira v svoji črni komediji elektronske zasvojenosti. Ves čas pa hodi po rezini tragikomičnega paradoksa, ko je predstava istočasno "pase" in je sila aktualna, in kjer je velik mož telesnih moči ob mali TV-škatli tako otroško nebogljen.

V deželo gledališke imaginacije pa je domiselno popeljala skupina študentov Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, ko so v temi grajskih dvorišč mestnega Gradu pod mentorskim vodstvom Tanje Zgonc uprizorili enourno predstavo na prostem Butoh Miniatura ali umetniško galerijo osmih slikovitih grajskih miniatur plesne abstrakcije v belini telesnega gnetenja japonskega butoha. Otroci so letali ves čas okrog nenavadnih postav in ob črnem napol golem mladeniču spetem z debelo vrvjo v črnini noči, razširjenih oči ter odprtih ust iskali svoje stvore elektronskih iluzij, predvsem pa zabavno komentirali. Na dvorišču in v kotičkih Gradu so se odvijale kratke dramske ilustracije grajskih noči: pod visečim mobilijam ali na okenskem okvirju dvorišča, z masko na tilniku … Prisotne pa je s prizorišča na prizorišče peljala nema grajska postava, klovn teme, ki je pred gradom uprizoril še plesni spektakel, medtem ko so bele napo gole in bose postave slikovito preletavale osvetljeni park in se zaustavljale ob mogočnih drevesih, v perspektivi grajskega stopnišča pa se bohotila osvetljena cerkvena arhitektura. Bilo je to svojevrstno gledališko likovno doživetje predzadnjega festivalskega dne, o katerem se je še naslednji dan na veliko premlevalo. Festivalskega poletja v Murski Soboti in plesnega obilja Front@ je bilo konec za letošnjo sezono, kaj bo festival ponudil avgusta 2014, pa mogoče ve le koreograf in režiser Matjaž Farič, umetniški vodja festivala sodobnega plesa Front@.

View Gallery 7 Photos