Šola klasičnega baleta Pirueta, ki jo že osemindvajseto leto vodi nekdanja balerina in baletna pedagoginja Petra Žiher, se je tudi letos predstavila v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Urejeno gradivo je v odličnih tehničnih pogojih, ki so omogočili brezhibno gladek potek kar štiriindvajsetih točk, zaživelo kot zaokrožen plesni dogodek.
Na odru se je zvrstilo kar 174 mladih plesalk in pet plesalcev v starosti od 7 let naprej prek najstnikov do odraslih. Sicer v Pirueti poučujejo klasični balet že otroke od 4. do 6. leta, ki obiskujejo pouk enkrat tedensko, vsi starejši pa so prav tako razvrščeni v homogene starostne skupine, ki jih pedagogi poučujejo po baletnih programih od 1. do 8. razreda, vključno s paralelkami. Starejše, zrelejše plesalke, ki med drugim vpletajo tudi tehniko plesa na konicah prstov (‘špice’), pa imajo v 1. in 2. skupini Piruete možnost, da znanje ustvarjalno nadgrajujejo v koreografijah. Pri šolskih plesnih produkcijah različnih smeri, ki se vrstijo prav v času pred počitnicami, opažam praviloma razpetost med željo po prikazu pridobljenega znanja in ambicijo, da bi vsaj do neke mere koreografsko oblikovali tehnične etude s pomočjo vsebinskih oznak, kar pa zna povzročiti kar nekaj težav, saj postavlja pedagoge pred dilemo: ali oboje ločiti ali pa se spopasti s prepletom. Običajno se odločajo za slednje, kar pa je zahtevnejše, kot se zdi.
Tudi v letošnji produkciji pod vodstvom pedagogov Georgete Capraroiu, Eve Gaberšek, Tjaše Lešnik, Urške Markič, Petre Pibernik, Neže Rus, Nataše Travnikar, Luke Žihra in Petre Žiher smo opazili neke vrste mešan pristop.
Posamezne točke (bilo jih je kar 24) so nosile zanimive naslove – iztočnice iz vsakdanjega življenja otrok in mladine s skupnim imenovalcem obiska kot: Pri sestrah in bratu, V nakupovalnem središču, Med sošolkami, Na obisk se mi mudi, V naravi, Pri vojakih, Pri baletni plesalki, Pri vojakih, V baletni dvorani, Igra na dvorišču, pa igranje badmintona, odbojke in košarke, obisk knjižnice, galerije, slikarja pri delu, plaže, planin, morja, rok koncerta, potovanje v velemestni New York, Med osamljenimi in nazadnje še pogled vase – V sebi. Naravnost izzivalne vsebinske spodbude pa so se le bežno prelile v gibalno izraznost, ki naj bi nastajala iz doživljanja in ustvarjalnosti otrok samih. V ospredju so bile odrsko lepo aranžirane, kostumsko bogate postavitve pedagogov s ciljem po načelu postopnosti predstaviti osvojene tehnične prvine na različnih stopnjah.
Vemo, da je Pirueta zasebna baletna šola na ljubiteljski ravni, ki ponuja dovolj strokovnosti, da se nadarjeni in motivirani posameznice in posamezniki s pridobljenimi solidnimi osnovami lahko odločijo za nadaljevanje usposabljanja na višji ravni. Ni torej opaziti neprimernega ‘forsiranja’, saj pedagogi razumno upoštevajo, kaj učenci v danih pogojih zmorejo: vsakodnevnega treninga in piljenja tako kot v profesionalnih šolah tu seveda ne more biti.
Šola pač želi učencem s pomočjo baletne tehnike razviti predvsem kulturo gibanja s pridihom stila, občutek za prostor in skupinsko delo, disciplino, vztrajnost, odnos do glasbe, uživanje v specifični estetiki baleta, v vznemirljivosti priprav in samih nastopov ter jim omogočiti tudi veselje s kostumi, pa očaranost ob srečanjih s pravim, velikim odrom in nabitim avditorijem, polnim občudovalcev – staršev, sorodnikov, prijateljev in naklonjenih obiskovalcev.
V točkah so se ponavljale sestave osnovnih, strogo določenih in nespremenljivih, samih po sebi neizraznih elementov klasičnega baleta v skladu s predpisano snovjo za posamezne razrede. Niso umanjkale lepe linije rok, v glavnem pravilni plieji in battement tenduji, ki so temelji za osvajanje kompleksnejših prvin, korakov in zlasti skokov, vrtenj in seveda piruet. Pri starejših pa je bilo še vedno nekaj težav z visoko tehniko nog (ekstenzije niso povsem ozaveščene). Zato pa je bilo pri mlajših dovolj tekov in poskokov, ki so blizu naravnemu otroškemu gibanju, pa združevanj ter razpršitev in spet zbiranj v preproste prostorske linije in grupacije, kar glede na velikost skupin – od 8 do najmanj 15 otrok – niti ni tako preprosto, in pohvalno je, da so ti brez napak in enotno obvladovali ta odrski ‘promet’.
Pri točkah z izrazito povednimi naslovi je bilo treba večkrat uporabiti pantomimo, ki je pojasnjevala tisto, česar sami tehnični gibi niso zmogli. V uporabi je bilo kar nekaj rekvizitov: žoge, igrače, telefončki, loparji, knjige, torbe, nahrbtniki …, ki pa so služili bolj ilustraciji naslova kot pa spodbudi za gib: rekvizit so namreč plesalke večinoma takoj odložile in v nadaljevanju odplesale postavljeno tehnično etudo, ne da bi se gib navdihoval ob predmetu oziroma nastajal skupaj z njim. Bilo je tudi nekaj izjem, na primer oba fanta, ki sta v plesu nakazala poigravanje z žogo, kot ga poznamo pri košarki, medtem ko so bili žoga pri ‘odbojki’ in loparji pri ‘badmintonu’ le dekoracija. Točka V galeriji se je obetavno začela z duhovito uporabo lahkih belih okvirjev, skozi katere so pogledovale plesalke in pričarale vtis slik. Škoda, da so okvirje zatem odložile, ne da bi to zamisel razvijale do konca točke.
Morsko vzdušje je dihnilo čez oder s pomočjo valujočih modrih ponjav, a kaj ko so te takoj obležale in sledila je – etuda podobna ostalim. Točko je glasbeno podložil Straussov hit Na lepi modri Donavi, a bi se gotovo našlo kaj ustreznejšega, denimo kak Debussy (La Mer). Na plaži bi plesalke lahko še marsikaj počele z brisačami, ne pa da so jih le položile po tleh, ‘težki’ nahrbtniki pa bi plešočim planincem lahko oblikovali hrbet, palice pa način hoje. Najstnicam vsebinsko blizu sta bili točki Na rok koncertu in V New Yorku, veljalo pa bi bolj odločno uporabiti disko in jazzovske tehnične prvine, predvsem pa njihov izraz in energijo (morda s pomočjo iskanja navdiha, a ne s kopiranjem! – pri kakšnem Jeromu Robbinsu in njegovih koreografijah v muzikalu West Side Story ali pri Bobu Fosseu (Al that Jazz, Kabaret …)
Med razmišljanjem o rekvizitih in drugih sredstvih, ki lahko spodbudijo zanimivo plesno gibanje, so mi prišli na misel nekateri imenitni koreografski dosežki, zlasti tisti, ki so iskali navdih v športu. Eden najstarejših iz daljnega leta 1913 je bila predstava Jeux (Igre). Koreograf in plesalec je bil sam Vaclav Nižinski. V kratkem filmskem posnetku ga vidimo s teniškim loparjem, telo pa se mu zlije s kakovostjo udarca žogice in plesno linijo. Obstaja tudi rekonstrukcija koketnega plesa Bronislave Nižinske s teniškim loparjem in palico za golf (Le Train Bleu) iz leta 1924. Toliko o zgodovini. Primerov je nešteto. Ne morem pa mimo ene najduhovitejših, nadvse domiselnih in zabavnih koreografij na temo športa – konkretno nogometa – našega Gorana Bogdanovskega z naslovom 1: 0 (Fičo balet, leta 2000). V tej predstavi so štirje baletno trenirani fantje z znanjem in ironijo prepletli balet in sodobni gib. Obuti v nogometne čevlje (kopačke) so iznašli povsem nove načine gibanja, še posebej pa s pomočjo uporabe drseče klančine. Iztok kovač je v nekaterih koreografijah uporabil principe odnosov v gibanju košarkarske ekipe po igrišču, evropsko in svetovno uspešen mariborski koreograf Edward Clug pa je leta 2013 za balet iz Züricha ustvaril delo Hill Harper’s Dream, v katerem je plesalko obul v pancerje, s smučarskimi palicami pa se je gibala v dialogu s težnostjo nadvse zanimivo. In tako naprej …
Sklepna točka z naslovom V sebi je potrdila koreografski talent Georgete Capraroiu. To je bila dramaturško premišljena plesna zgodba, prepričljivo obarvana s pravim vzdušjem na temo tanga ob sodobni glasbi Alfreda Schnittkeja (Agonija,Tango). V zreli izvedbi plesalk 1. skupine Pirueta so bili funkcionalno uporabljeni predmeti – stol, mizica, obešalnik, jopiči, torbice in čevlji z visokimi petami. Ples je dinamičen, zastrto strasten in ponuja razmislek, ko se osamljeno dekle pridruži skupini. Ob tem mi je prišlo na misel razmišljanje velike mojstrice flamenka, ki jo bomo letos znova videli v Ljubljani, Marie Pages: "Kaj je pravzaprav primarno v plesu: čustvo ali tehnika? Pravim, da je to čustvo, ki si poišče svojo tehniko, da se preobrazi v ples." Seveda gre za preplet obojega – treba je pač usposobiti instrument. Tudi tehniki lahko vdihnemo čustvo, a sama po sebi je prazna.
Lepo sestavljen finale s pokloni in urejeno razvrstitvijo množice nastopajočih je izzval navdušenje občinstva, ki je z obilnim aplavzom poplačalo trud plesalcev in pedagogov. Navsezadnje pa gre zahvala tudi staršem, ki vseskozi podpirajo in spodbujajo svoj plesni naraščaj.
