Baletni plesalec Tomaž Golub razmišlja, kako ostati ‘normalen’ v teh čudnih časih.
Peščena ura teče za vsakogar; za črne, bele, modre ali rdeče; slej ko prej nas čas prehiti kakor avto na ulici. Ni ga možno nadzorovati, zato je od vsakega posameznika odvisno, kako se z njim spopade. Določeni, ki ves čas mislijo, da jim je vedno na voljo še jutrišnji dan, ne dosežejo ničesar. Na drugi strani nekateri načrtujejo svoje življenje do potankosti, vedno boječi se prezgodnjega izteka časa. In čeprav prvi po navadi spoznajo svojo napako veliko prepozno, drugi preživijo svoje življenje v trpljenju in bolečini, saj nepredvidljivega življenja ni možno načrtovati. Mesece lahko gladko drsiš po gladini, že naslednji trenutek pa obtičiš v postelji, medtem ko zunaj življenje hiti naprej. Edino, kar lahko nadzorujemo, je naš odziv na zunanje dogodke. Ali bomo podlegli pritisku, jezi in frustraciji ali pa se bomo soočili s svojimi emocijami in uporabili izkušnjo za osebno rast, je odvisno od nas. Vprašanje, ali bomo lahko znali počakati na boljše čase, dokler se neprijetna situacija ne razreši, je odvisno od naše ravni potrpežljivosti, o kateri nameravam spregovoriti v tem članku. Da pa bi dolgotrajno razvili potrpežljivost, moramo omeniti tudi metode, s katerimi se lahko na zdrav način soočimo z emocijami, ki nastanejo kot odziv na dogodke. Skozi izseke iz svoje lastne poti vam nameravam predstaviti načine. ki so mi pomagali in mi pomagajo še danes v iskanju mentalnega zdravja. Ker pa so to načini, ki so pomagali pri mojih individualnih težavah, je edini način, da vidite, če bodo delovali pri vas, da poskusite in preverite sami.
Prisluhnite svojemu umu.
“Če eno telo deluje na drugo z neko silo, deluje drugo telo nazaj z nasprotno enako silo.” (Zakon o vzajemnem učinku, I. Newton)
Ko potisnemo voziček, ta s svojo težo potisne v nas in se tako pomakne nazaj. Ko se baletnik odrine v tla, tla delujejo nanj z nasprotno enako težno silo in plesalec skoči v zrak. To je poznano v fiziki kot zakon o vzajemnem učinku, ki pa lahko razloži veliko vsakdanjih psiholoških pojavov. Kadar vstopimo v novo situacijo, še posebno, kadar nas ta na nek način prizadene, bo naše telo sprožilo emocionalni odziv, da bi nas zavarovalo pred potencialno nevarnimi zunanjimi dražljaji. Velikost tega odziva je seveda odvisna ne le od velikosti vpliva tega dogodka na naše preživetje, ampak tudi od tega, kar se dogaja v nas, pod površjem (naši načrti, sanje, minule emocionalne travme itd.). Prav zaradi tega je odziv oz. osebnostna značilnost, ki se pokaže kot nepotrpežljivost, tako zanimiva za analiziranje. Pojavi se, kadar naše sanje, načrti in pričakovanja trčijo ob realnost, ki jih esencialno povozi. V najosnovnejši obliki govorimo o pojavu čustvenih travm, kjer moramo iti skozi proces žalovanja, če jih hočemo pozdraviti in posledično razviti večjo mero potrpežljivosti. Veliko ljudi misli, da je izraz emocionalna travma prihranjen le za velike travme v življenju, kot so sistemska krivica, poškodbe ali smrt. Toda zgodi se vsakič, ko smo prizadeti, ko nekdo prekorači naše čustvene meje ali ko nam je vzet nadzor nad situacijo, kar pusti v nas občutek odkritosti in nezavarovanosti (na podoben način kot fizična rana na koži povzroči nezavarovanost kožne povrhnjice pred vdorom tujkov). Da bi rano najhitreje zacelila, sta tako telo kot um razvila proces celjenja ran (bodisi emocionalnih ali fizičnih). Ko nas nekdo prizadene, naši možgani po prvotnem šoku sprožijo odziv jeze, da bi obvarovali naš prizadeti ego, kar je poznano kot koncept naše izoblikovane identitete (podobno kakor kadar telo v hemostatični in vnetni fazi sproži vnetni odziv, da bi posredovalo kar največjo količino krvi in dobrodelnih snovi na prizadeto območje in ustvarilo krasto, ki bo zavarovala rano). Ko površinski občutek jeze pravilno izrazimo, pride na površje žalost, ki pogasi agresivno energijo jeze in pomaga pri celjenju (podobno kakor proliferacijska stopnja v celjenju telesnih ran, kjer telo s pomočjo različnih procesov zakrpa in zaceli poškodbo). Zadnja stopnja v celjenju čustvenih ran je sprejetje, kjer sprejmemo, kar se je zgodilo, in odvržemo občutke jeze in žalosti (tako kot v maturacijski fazi celjenja, kjer telo dokončno obnovi prizadeto območje ter zavrže celice, ki so sodelovale v procesu celjenja). Gre pravzaprav za izjemo zanimiv proces, ki pa (v obeh primerih) lahko poteka le v primeru, da rano prepoznamo, jo razkužimo in zanjo primerno poskrbimo (ali pa poiščemo profesionalno pomoč). Če jo prezremo ali zanemarimo, se lahko ta okuži, zagnoji in povzroči še veliko hujših stvari. Enako je s čustvenimi ranami. Namerna potlačitev jeze in žalosti lahko povzroči veliko psiholoških težav, kot so nenadni izbruhi, občutek izgorevanja in otopelosti ter še mnogo hujših.
Vidimo lahko torej, kako pomembno je pravočasno priznanje in negovanje svojih lastnih čustvenih procesov za človekovo mentalno zdravje. Svojim čustvom moramo prisluhniti, ter jih povprašati: “Zakaj si se pravzaprav pojavilo?” “Kaj mi hočeš sporočiti?” “Zakaj se mi tako mudi?” Kot sem že omenil, lahko tako prevzamemo nazaj vsaj del nadzora nad situacijo in svojimi lastnimi čustvi, ki nam je bil vzet. Ko sem obtičal doma s poškodbo na nogi, ki je potrebovala okoli šest mesecev, da se je pozdravila, sem se na začetku procesa (še posebno prvih šest tednov popolnega mirovanja) konstantno boril z občutki, da se celjenje ni odvijalo dovolj hitro. Šele skozi čas in kar določeno število meditacij sem ugotovil, da moram preprosto dati telesu dovolj časa, da se zaceli, brez dodatnega notranjega pritiska, kar mi nikoli ne bi uspelo, če svojih čustev ne bi ozavestil in jih primerno obdelal.
Izrazite svoja čustva.
V prejšnji točki smo že videli, kako pomembno je, da svoje rane pravočasno prepoznamo in zanje poskrbimo. Ko smo čustva ustrezno prepoznali in ugotovili, kaj nam pravzaprav želijo sporočiti, je čas, da jih tudi na zdrav način izrazimo. V družbi, obsedeni z (takojšnjim) užitkom, smo vsem drugim emocijam pripisali negativen pomen. Vendar s tem nismo dosegli ničesar, saj smo te občutke le potlačili in iz njih naredili zlikovce, čeprav sami po sebi niso slabi. So le nosilci sporočil o vplivu okolja na naše mentalno zdravje, ki bodo postali samo še glasnejši in glasnejši, dokler jih ne spustimo na površino in jim pustimo, da iztečejo svojo pot, ko za to napoči pravi čas.
Ena najbolj priznanih metod izražanja je skozi pogovor z nekom, ki mu zaupamo, pa naj bo to prijatelj, partner, družinski član ali pa celo nekdo, ki se s tem poklicno ukvarja. Čeprav velikokrat nočemo obremenjevati ljudi s svojimi težavami, ni hujšega občutka kot osamljenost v svojih problemih. Prav nič sramotno ni prositi za pomoč. Pogovor lahko zelo pozitivno vpliva na nas na več kot le eni ravni: vsaj delno nas lahko razbremeni emocionalne teže, ki smo jo do zdaj nosili sami (sogovorec nam lahko ponudi ramo za jok in nam da občutek povezanosti), vzpostavi mero zaupanja med ljudmi, ki je izjemno pomembna za občutek povezanosti in varnosti, ki ga ljudje nujno potrebujemo za optimalno delovanje. Prav tako nam lahko sogovorec ponudi vzpodbudo, ki smo jo potrebovali, ali pa spremembo v perspektivi, na katero morda nismo niti pomislili. Če občutite, da na pogovor niste pripravljeni, ali pa da v trenutku nimate nikogar na razpolago, je pisanje čudovit način izražanja, še tako (v naših očeh) ‘podlih’ in ‘umazanih’ čustev, o katerih drugače ne bi upali spregovoriti pred drugim. Zame je pisanje izjemno dober način izražanja, saj mi dopusti, da na papir izlijem vse, kar je v meni, brez občutka sramu, hkrati pa mi dopusti pogledati na situacijo z drugega vidika, ko znova preberem, kaj je bilo napisano na papir. Tej metodi bi pripisal tudi kakršnokoli izražanje skozi kreativno dejavnost, kot so slikanje, petje, igranje glasbil itd. Zadnji metodi izražanja in obdelovanja občutkov jeze, žalosti in otopelosti, o katerih bi spregovoril, sta telovadba in dvigovanje uteži. Kardio telovadba (kot na primer hitra hoja, tek, vožnja s kolesom) dvigne v našem telesu raven energije, kar nam da večjo moč za spopadanje energije, prav tako pa začasno preusmeri naš fokus in tako poskrbi, da se oddaljimo od situacije in nanjo pogledamo bolj objektivno. Prav tako lahko izjemna količina fizične sile in fokusa, potrebnega za dvigovanje uteži (in v določenih primerih naše lastne teže), poskrbi, da pokurimo vsaj del tiste agresivne energije ki jo telo in um interpretirata kot jezo. Izražanje čustev se lahko še posebej na začetku zdi kot izjemno zastrašujoč podvig. Toda le z njim bomo lahko preprečili, da bi nas nepredelana čustva iz preteklosti obteževala pri prihodnjih podvigih.
Tudi to bo minilo.
Skozi proces evolucije smo ljudje razvili sposobnost izjemnega osredotočenja na težavo, ki smo jo v tistem času reševali. To nam je omogočilo, da smo v človeški zgodovini premagali veliko ovir in uspeli preživeti do današnjega dne. Toda, kot vsaka stvar v tem vesolju, nas ta fokus lahko kar hitro začne ovirati, še posebno takrat, kadar na izid situacije nimamo vpliva, kar lahko povzroči, da pademo v začaran krog, iz katerega ne moremo uiti. Čas mineva veliko počasneje, kot bi drugače, in izkušnja na koncu povzroči veliko več škode, kot bi jo sicer. Tu vstopi koncept radikalnega sprejetja (poznano tudi kot ‘tudi to bo minilo’ odnos do dogodka), ki od nas zahteva, da situacijo sprejmemo kot del svoje realnosti, toda da ne bo trajala večno (kar ne pomeni, da jo odobravamo ali potencialno ne poskusimo izboljšati svoje izkušnje). Prenašanje kakršnegakoli dogodka je lahko tisočkrat težje, če mislimo, da bo ta trajal v nedogled. Kakor hitro mu pripišemo ‘rok izteka uporabe’, spoznamo, da naš trenutni položaj ne bo trajal večno, in s tem dogodku vzamemo moč in vpliv, ki ga je prej nad nami imel … S tem preidemo iz ‘negativnega’ miselnega prostora v nevtralni, kjer pa se skriva moč aktivnega izboljšanja čustvenega stanja posameznika. Metoda, vredna omembe pri tej točki, je meditacija. Tu bom spregovoril le nekaj besed, saj je sam koncept meditacije tako širok, da bi si zaslužil svoj lasten članek. Meditacija je proces, kjer z dihalnimi vajami in objektivnim opazovanjem lastnega uma umirimo tok misli in dosežemo popolno prisotnost v sedanjem trenutku. Meditacija mi kot nekomu, ki ima tendenco k prepogostemu razmišljanju in analiziranju dogodkov, dopusti, da umirim misli, ki drvijo sem ter tja, ter se od situacije oddaljim in nanjo pogledam bolj jasno. Podobno kakor lahko veliko jasneje vidimo rečno dno, ko se voda umiri in dopusti blatu, da se poleže na dno.
To poglavje članka, bi rad zaključil z zgodbo iz knjige argentinskega psihologa Jorgeja Bucaya: “Dolgo časa nazaj je živel kralj, ki je trpel za groznimi nihanji razpoloženja. Iskal je nekaj, kar bi ga prizemljilo, ko bi bil evforičen, in dvignilo v obdobjih depresije. Iskal je povsod in skoraj je že obupal, dokler se nekega dne na dvoru ni prikazal neznanec, ki je trdil, da ima odgovor na kraljevo težavo. V navadni leseni škatli je nosil zlat prstan, ki pa naj bi deloval le, če bi kralj vsak večer pred spanjem in vsako jutro prebral, kar je bilo na prstanu vgravirano. Kralj je približal kos nakita očem in prebral vtisnjene besede: “Tudi to bo nekdaj minilo.”
Aktivni optimizem
Zadnji korak, o katerem nameravam spregovoriti, je namerno iskanje pozitivnega v negativni situaciji, imenovan aktivni optimizem, ki nas popelje iz nevtralnega v pozitivno emocionalno stanje. Proces deluje dobrodelno na naš um kratko- (izboljša naše razpoloženje) in dolgoročno (nauči možgane, da se namesto na težavo osredotočijo na iskanje rešitve). (Weekly, 2011) Moram omeniti, da je za uspešno izvajanje tega koraka treba prvotno izvesti prve tri korake, o katerih sem že spregovoril, saj lahko prehitro izvajanje ali uporaba procesa za namene potlačitve še dodatno poslabša situacijo. Predstavljajte si situacijo, da zbolite in zaradi te bolezni izgubite vsaj del fizične pripravljenosti, ki ste jo imeli prej. Preden začnete znova trenirati, morate najprej popolnoma ozdraveti, saj drugače lahko telo izčrpate in poslabšate bolezen. Za izvajanje aktivnega optimizma obstaja veliko metod, toda tu bom omenil samo dve, ki sem jih osebno preizkusil. Prva metoda je navidezno preprosta, toda zahteva določeno količino vaje. Poglobite se vase, dobro razmislite in na list papirja napišite vse stvari, ki vam jih situacija dopušča, ki jih drugače ne bi mogli opraviti. Kot na primer manjša količina pritiska od sodelavcev, dodaten čas za počitek ali pa hobi, za katerega prej niste imeli energije ali časa. Čeprav je zelo privlačno ves dan preživeti na kavču, potrebujeta tako telo kot um določeno mero stimulacije za optimalno delovanje. Zato je prav tako dobro razmisliti o svojih pomanjkljivostih, ki jih lahko v tem času izboljšamo, da bomo v prihodnosti pripravljeni, ko se pojavijo podobni izzivi. Spomnim se situacije, ko sem bil v Zagrebu za nek moderen projekt pisan kot zamenjava za drugega plesalca. In čeprav sem bil na začetku razočaran, sem ugotovil, da mi je bila dana idealna priložnost, da preučim in popravim določene stvari v svojem plesu, kot so prizemljenost in stik s tlemi (ki so zelo pomembne za moderni ples), v čemer je bil ta plesalec izjemno dober. In tako sem naslednja dva meseca preživel v opazovanju in popravljanju svojih napak, in ko sem moral nenačrtovano vskočiti v vlogo, sem bil na izziv pripravljen.
Druga metoda, s katero lahko vadimo aktivni optimizem in posledično razvijemo potrpežljivost, je vaja hvaležnosti, kjer poskušamo na list papirja napisati (ali si v glavi priklicati) vsaj tri stvari, za katere smo v tistem trenutku hvaležni, s čimer si lahko ne le izboljšamo razpoloženje, ampak tudi zmanjšamo mero nervoze in anksioznosti, ki se pojavita kot odziv na zunanji (ali notranji) pritisk, saj umu sporočimo, da smo v življenju prav tam, kjer moramo biti. Vajo poskušam izvajati vsakodnevno, še posebno takrat, kadar padem v situacijo, na katere izid ne morem vplivati. Primer: Velikokrat se v mesto vozim z avtobusom. Če se slučajno zgodi, da ta obtiči v prometni gneči, to lahko pomeni, da bo to izjemno vplivalo na mojo jutranjo pripravo na trening (fizično in mentalno), toda ne glede na to, kako nervozen postanem, to ne bo prav nič vplivalo na potek prometa. Zato mi ostane na izbiro le to, da poglobim svoj način dihanja, sprejmem situacijo kot del življenja in si v misli prikličem tri stvari, za katere sem hvaležen, kot na primer: stanovanje, ki mi nudi streho nad glavo, družina, ki me podpira v vsem, in to, da sem našel nekoga, ki me ima brezpogojno rad. In kar hitro postanem boljše volje. Primer, ki sem ga prikazal, je seveda idealiziran in stvari ne potekajo vedno tako gladko. Toda skozi večletno prakticiranje te metode sem opazil, da lažje in lažje ostajam optimističen, ko se pojavi nadležna oz. težka dolgotrajna situacija. Potrpežljivost ni samo prirojena osebnostna značilnost, kot mnogi mislijo. Kakor sreča in upanje je nekaj, kar se mora negovati in razvijati vsak dan ter z vsako novo (pre)izkušnjo. Kot pravi mojster Iroh v animirani seriji Avatar: ”V najtežjih časih je upanje nekaj, kar si moramo vliti sami. To je bistvo razvijanja notranje moči.”
