Sodobna plesna predstava španskega koreografa mlajše generacije Jesúsa Rubia Gama, Gran Bolero, je bila premierno uprizorjena 4. aprila v Centru kulture (CK) Španski borci.
5. aprila je predstava doživela prvo ponovitev na Velikem odru CK Španski borci, obe uprizoritvi sta doživeli bombastične ovacije. V polni dvorani so gledalci stali in stali, čeprav prepoteni skoraj tako kot 12 plesalcev, ki so se okoli eno uro fizično merili s trdovratnimi glasbenimi ritmi, dokler zadnjih 16 minut ni v celoti zadonela skladba Bolera (1928) francoskega skladatelja Mauricea Ravela (1875–1937). Za svoj Bolero je Ravel dejal: “Spisal eno samo mojstrovino – Bolero. Žal v njej ni glasbe.” Skladba Bolera je zgrajena na motivu ritmične podlage, ki se od začetka pa vse do konca ponavlja brez variacij, variacije so le orkestralne. Skladatelj Ravel se je v zgodovino glasbe vpisal kot francoski modernist, tudi je ostinato Bolera postal temeljni ritem ‘mehanske glasbe’ ponavljajočih se ritmičnih sosledij v drugi polovici 20. in prvi polovici 21. stoletja, kot je glasba klubskih plesišč, jazza …
Španski koreograf Jesús Rubio Gamo je, kot so zapisali v gledališki knjižici, za Ravelov Bolero dejal, da se je pojavil sredi vaj leta 2011, v času njihovega gibanja Indignados, ko so želeli prenovo sistema in ustaviti pokvarjeni sistem: “To so bili dnevi polni upanja na spremembe. Ravelov Bolero se je pojavil okrog tistega trenutka, sredi vaje. Bil je kot nagon, kot vlak, ki goni naprej, poln energije. Dal mi je nekakšno obljubo: če vstopiš, te popeljem nekam na novo.” Leta 2015 je ustvaril 15-minutni duet na glasbo Ravelovega Bolera, ki se je pozneje razvil v 50-minutno koreografijo za dvanajst plesalcev (šest iz Madrida in šest iz Barcelone), premierno uprizorjeno leta 2018. Za svoj izvirni španski plesni projekt Gran Bolero je Gamo leta 2020 prejel špansko državno nagrado za uprizoritvene umetnosti max za najboljšo plesno produkcijo leta.
Mednarodno uveljavljeni koreograf, umetniški vodja in direktor En-Knap Group Špaski borci Iztok Kovač se je konec junija leta 2022 srečal s predstavo na festivalu Aerowaves v grški Elefsini, ki je tistikrat na noge dvignila 12.000 prisotnih gledalcev. Odločitev je padla, koreografa pa sta se dogovorila, da Gamo svoj Gran Bolero priredi za plesalce skupine En-Knap Group/EKG, okrepljene z Zagrebškim plesnim ansamblom/ZPA, izvajalci predstave: En-Knap Group: Nuria Capella Florensa, Mattia Cason, Tina Habun, Davide Lafabiana, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini; Zagrebški plesni ansambel v sestavi: Luna Lilek, Nika Lilek, Silvija Musić, Endi Schrötter, Linda Tarnovski, Karlo Topolovec (asistentka koreografa: Allicia Cabrero, asistentka koreografa v Sloveniji in na Hrvaškem: Clara Pampyn, vodja vaj EKG: Ana Šrefanec Knez, Luke Thomas Dunne, vodja vaj ZPA: Petra Valentić). Predstava je bila na Hrvaškem uprizorjena v Zagrebačkom kazalištu mladih 7. in 8. aprila.
Gran Bolero Jesúsa Rubia Gama je letošnjega poletja (7. 8.) osvojil tudi polno dvorano poletnih Križank, ko je aplavz ob vzklikih ‘bravi/-o’ kar donel nekaj časa; v preddverju pa se zanimali, če bo predstava še kje na sporedu za ponovni ogled. Tako so se tudi ‘klasične’ ljubljanske Križanke izkazale s svojim navdušenim občinstvom, ki zvesto sledi sodobnim plesnim trendom tudi v okviru Ljubljana Festivala.
Predstavi Gran Bolero sem sledila tako na premieri kot tudi v Križankah; saj je isti uprizoritvi vredno slediti še na drugih odrih, največkrat zato, ker so ravno ponovitve najbolj dovršene. In se je Gran Bolero v Križankah izkazal za dovršen presežek kolektivne strukture, za unikatno doživetje plesne sodobnosti v odličnosti prezence plesnega kolektiva EKG in ZKA, saj skladje izvedbe steče v popolni sinergiji z glasbeno-plesno kompozicijo (glasba: José Pablo Polo po M. Ravel Bolero). Tudi ponavljajoči ritmi kar krepijo in zgoščajo moči njih gibkih teles, ko sočasno še gnetejo in kopičijo čustva vse do zaključne eksplozije, crescenda Ravelovega Bolera.
Že na samem začetku je sledil pretresljiv scenski prizor, ko se iz teme zaslišijo udarci malega vojaškega bobna, na odru pa nenadoma zasvetijo avtomobilski žarometi, usmerjeni proti dvorani (oblikovanje luči: Leon Curk, David Picaza), in so kar slepili z odra Španskih borcev kot pri kakem policijskem posegu. Ob straneh so bile vidne silhuete 12 stoječih in čakajočih (prič, kriminalcev, zaslišanih, ustrahovanih?); ko začetek utira pot preboju. Nastopajoči, kot bi prišli z ulice, so bili obdani z jaknami in puloverji, pod njimi pa plesu primerna oblačila (kostumografija: Katarina Markov, Atelje d.o.o.).
Svetlobni napad prvega kadra se utrne, nekaj trenutkov zavlada še glasbena tihota, na odru pa obstane le Mattia Cason. Z druge strani odra mu naproti zakoraka soplesalka v sozvočju nove glasbene barvitosti, ki jo poustvarja solo flavta in trobila ob ponavljajoči se dvotaktni strukturi udarcev malih bobnov, ki vse do konca predstave dirigirajo ritem gibanja (osnovni ritem Ravelovega Bolera). Skupina se po prvi sceni zgošča, ko v taktu malih bobnov začne svoj strumni krogotok korakov, tudi se občasno korakanje preusmeri v tek, na odru pa zaokroži 16 do 19 cikličnih krogov. Koreograf je dejal: “V delu združujem matematične strukture s senzorično močjo. Rad gradim formalne arhitekture telesa, ki emociji omogočijo, da izbruhne. Zelo rad raziskujem male variacije in podrobnosti v ponavljanju, preizkušam ritmične možnosti enostavnih dejanj.”
Te male strukturne variacije je Gamo spletal po krožnicah Gran Bolera, začel pa s prvim duetom Casona in soplesalke, ko sta obstala ob robu pohodniške krožnice, tudi zavela ekspresijo gibkih nabojev. Nov plesni utrinek poustvari nov par, ki Casona in soplesalko mimogrede zaobjame, razdvoji in enega preusmeri v skupino, z drugim pa se združi v novem duetu ali se pač zgodi tudi kak solistični preskok. Vsak izstop iz krogotoka je novo intimno srečanje, slikovita poetika novih utripov, ki se fluidno pretakajo in izstopajo iz krožnega toka skupine; vsi skupaj so del skupinske celote in so tudi posamezniki, ki oblikujejo skupino.
Koreografsko poživljajoče, tudi nadvse ekspresivno delujejo izvedbe duetov in solistov na obrobju cikličnih krogov. Enako, kot se ponavljajo in zgoščajo ritmi glasbene kompozicije, se krepijo tudi napetosti gibkih krožnih struktur, ko ritualni pohod slikovito barva še zvok solo flavte in ga krepijo trobente. Vročica lepljivih pregretih teles je že tolikšna, da se začne slačenje puloverjev in jaken. Od tu naprej sledi novi tempo skupine, ki se utaplja v znoju lastnih teles, ujetih v krožnem toku življenja ob diktatu malih (vojaških) bobnov. Priča smo borbi za lastni obstoj, za svobodo dihanja, saj jih utesnjujejo še njihova premočena oblačila, zato se ta občasno odlagajo do te mere, kolikor vsak sam začuti potrebo za razgaljeno telesno svobodo.
Ko končno svobodno zadihajo, se nakopičene sile dokaj hitro sproščajo, na koncu pa eksplodirajo še čustva. Njihove medsebojne povezave se na novo zaiskrijo, so trenutki njihove resnične sedanjosti, ko se tu in zdaj dogaja nov scenski preboj iskrive prezence, iskrenih čustev, brez vsake scenske navlake. Ko pa zadonijo še moči njihovih glasilk, se na vse strani razleti energija prepotenih teles, ki zaobjame in povzdigne dvorano. In nastopi hipnotično stanje vsesplošnega navdušenja, tako na eni kot na drugi strani, na odru in v avditoriju, tudi na njihovih gostovanjih; ko gre za nedavno preživet sedanjik, za povsem svež in aktualen odsev časa, ki živo vibrira v koreografiji Gran Bolero, tudi ga doživeto zavibrirajo izvajalci, neposredno pa zaznajo še obiskovalci; končna formula uspeha pa vsesplošno navdušenje.
“In plesali smo skupaj ob več prilikah in na več krajih, kot sem si sploh drznil zamišljati, komad je preživel celo pandemijo leta 2020, in še vedno ga plešemo,” je komentiral Jesús Rubio Gamo v gledališki knjižici En-Knap.
