Letošnji 57. Festival Boršnikovo srečanje se je uradno začel 3. junija z otvoritveno sodobno plesno predstavo Prelisičiti hudiča/Outwitting the Devil slavnega angleškega koreografa, Londončana Akrama Khana, umetniškega vodje in koreografa, v izvedbi njegove plesne skupine Akram Khan Company GB.
V tekmovalnem programu 57. Borštnikovega srečanja, ki ga je izbrala selektorica Nika Leskovšek, se je zvrstilo petnajst predstav, ena teh je bila tudi gledališko-plesna predstava Maše Kagao Knez Črna koža, bele maske (8. 6.) v produkciji Anton Podbevšek teatra in koprodukciji Plesnega Teatra Ljubljana. Po sporedu je potekal še izbrani spremljevalni program, fuzija raznolikih sodobnih scenskih oblik, pred uradnim odprtjem pa še izbran mladinski program.
Predstava Akrama Khana Prelisičiti hudiča se po svoji vsebnosti poglablja v prazgodovinske anale, hkrati pa namiguje na pretresljiva razmerja obstoječega časa, seveda v sodobni plesni in scenski izvedbi; saj kdo ne bi hotel prelisičiti hudiča, ne glede na to, v katerem eonu je živel ali bo in še živi. Predstava sloni na eni od zgodb 4000 let starega epa o Gilgamešu, najpomembnejšega epa babilonsko-asirske književnosti. Je tudi najstarejša mitološka pesnitev o junaštvu nasploh, napisana na 12 glinenih ploščicah v akadskem jeziku in klinasti pisavi, ki obsega 3400 verzov; odkrita pa sredi 19. stoletja. V tej svoji novi, vznemirljivi koreografski stvaritvi Akram Khan sugestivno barva bojevite čase polboga Gilgameša, ki išče nesmrtnost, ko mu umre prijatelj Engidu. Je zgodba mladega Gilgameša, ki je udomačil človeka divjine, o njunih potovanjih in prijateljstvu v prostranosti cedrovega gozda med divjimi bitji in duhovi, o opevani slavi junaka, ki premaga gozdnega duha, in maščevanju bogov, ki mu usmrtijo prijatelja; ko tudi on, polbog Gilgameš, umre kot vsak povprečen Zemljan, pred smrtjo pa se spominja svojih minulih dni (avtor besedil: Jordan Tannahill).
V gledališkem listu so posredovana imena izvajalcev, članov Akram Khan plesne skupine: Mythili Prakash, Luke Jessop, Jasper Narvaez, Louis T. Partidge, Elpida Skourou, François Testory. Težko pa bi se dalo opredeliti, kdo od njih igra ali odpleše katero od vlog v predstavi: Gilgameša, hudiča, boga, gozdnega duha … Tudi ni ravno pomembno, saj na odru teče bogato strukturirana plesna vizija, večplastno zasnovana koreografska pripoved o življenju, kjer se kopičijo napetosti, se bojuje za svoj ciljni prav, vse dokler se energetski presežki ne izravnajo, zgladijo in izničijo, ko zavlada mir ali konec zgodbe in življenja. Sledi se vrhunski koreografski poetiki, viziji, kjer se usode prepletajo, zapletajo, se išče, so napadalni, bojeviti, tudi skuša dogovarjati z bogovi; in je vsak med njimi lahko prevzeten junak, zvit hudič, v nekem trenutku celo mirovnik. Moč vsemogočnega boga je dokaj hitro prepoznavna ob niansiranju vloge plesalke klasičnega indijskega tempeljskega plesa bharta natyama: Mythili Prakash, ki v žareči duhovni in oranžni oblačilni širini (kostumografinja: Kimie Nakano) zapleše prelivajoče se sekvence širokih pozicij, obratov v starodavni estetiki gibke in plemenite drže, ko s skrivnostnim nasmeškom bodri ali z gibkimi dlanmi in prsti (mantrami) božansko svetuje ter sodi.
Predstava se začne v temi in tišini, nato pa zaznajo še tihe zvočne vibracije. Je začetna sekvenca nenavadne tihote in teme, ko se oder počasi ozvoči in osvetli (skladatelj in oblikovalec zvoka: Vincenzo Lamagna, oblikovalka luči: Aideen Malone), se dobi vtis, da je začetek namenjen perečemu pomankanju časa naših dni, da bi se ta lahko namenil globinam čutenja ali spoznanja; tih in zamračen uvod ali uvertura pa v razmislek in pripravo. Tudi sicer je scena bolj temačna, v smislu grozljive tematike, tudi prostora dogajanja, kot je senčni cedrov gozd, verjetno v spomin na vir in čase epskega zapisa (oblikovalec vizualne podobe: Tom Scutt). In je glasba aktivna sogovornica plesne pripovedi, ko kriki in čudni glasovi napovedujejo smrt, toni pa vibrirajo zapletenost odnosov, ki se v koreografskem veličastju Akrama Khana in subtilni virtuoznosti njegovih plesalcev (vodje vaj: Mavin Khoo, Azusa Seyama/Angela Towler) pretresljivo zapletajo, tudi boleče gnetejo. Dogaja se dramska poezija gibkih vsebin, ki oživi čas in prostor, tudi se jasno in razločno izpoje v Khanovi koreografij Outwitting the Devil (dramaturginja: Ruth Little, ustvarjalni sodelavec in trener: Mavin Khoo).
Svetovno premiero je najnovejši Khanov navdih z mitsko zgodbo epa o Gilgamešu doživel na poletnem festivalu senc v Stuttgartu 2019 v čast 20-letnici delovanja njegove skupine. Sodoben in že mednarodno uveljavljen koreograf Akram Khan je svoj umetniški preobrat doživel po obisku Bangladeša, države svojih korenin, prve vtise in doživetja pa vtisnil v svojo mogočno pripoved in veliko koreografsko presenečenje Dash/Domovina (2011), ko je ustvarjal v povsem novem, njemu lastnem sodobnem plesnem jeziku, oplemenitenem s starodavnimi plesnimi viri in znanji teh krajev. V Ljubljani smo imeli priložnost doživeti njegovo drugo odmevno koreografsko delo iTMOi (2013) v sklopu abonmaja Veličastnih 7 leta 2015, ki je nastalo v čast skladatelju Igorju Stravinskemu in njegovi skladbi Pomladno obredje. V nasprotju z obema Khanovima predhodnima velepoteznima deloma, Dash in iTMOi, kjer mojster raziskuje ter ustvarja nove koreografske in scenske razsežnosti v smislu eksperimentalnega plesnega gledališča, je Outwitting the Devil predstava njegovega novega impresivnega pristopa h gibki plesni substanci osupljivih voluminoznih prijemov in struktur.
Ko oder postane energetsko bojno vrelišče, goreči izbruh virtuozne plesne ekspresije: breztežnih poletov, letečih talnih premikov, ko se smelo in pogumno premaguje gravitacija, se osupljivo vrtinčijo zračne gmote, tudi vsak gib pripoveduje in strukturira dramatični mozaik mitske ali (brezčasne) življenjske zgodbe.
Bil je to veličasten uvod v festivalsko vzdušje 57. Borštnikovega srečanja, ki ga je poln avditorij tudi z navdušenjem pozdravil.
P.S. Nekateri izbrani slovenski plesalci so naslednji dan imeli možnost plesne delavnice s plesalcem Jasperjem Narvaezom pod okriljem Akademije za ples Alma Mater Europaea in bili navdušeni.
Sicer pa skupina Akrama Khana nadaljuje uspešno turnejo na Dunaju in sicer na festivalu ImPulsTanz na katerem se bo predstavila s Knjigo o džungli. Na programu festivala so tri ponovitve in sicer 23., 25. in 26. julija na odru Burgteatra.
