Recenzijo premierne upodobitve Marie de Buenos Aires, ki jo je napisala Claudia Sovre, ste lahko že prebrali tukaj https://www.paradaplesa.si/na-spici/maria-de-buenos-aires-vsak-tango-objem-pise-svojo-zgodbo/. Danes še recenzija predpremiere, ki si jo je ogledala Daliborka Podboj.
Napoved nove baletne uspešnice Maria de Buenos Aires, na odru Ljubljanske Opere, ob premierni postavitvi baleta Renata Zanelle po tango operi Ástora Piazzole, je prekosilo vsa pričakovanja, saj so že pred termini uprizoritev bile skoraj razprodane vstopnice, vključno s premiero 15. februarja. V dneh od 15. do 24. februarja se je zvrstilo osem uprizoritev, tako da je bila organizirana še predpremiera 14.2., ki sem si jo uspela ogledati. Na predpremieri je gledalce navdušila druga zasedba z glavno protagonistko Saro Briški Cirman k.g., prepoznavno pevko Raiven, ki je odigrala glavno spevno vlogo Maria/Maria senca, in se ob koncu povsem predala navdušenem avditoriju. Predpremiera je nekako rešila zagato razprodanih vstopnic, vendar ne povsem, kajti v ljubljanski Operi razmišljajo še o nekaj ponovitvah v spomladanskem marcu. Ob predpremieri niso bile še pripravljene gledališke knjižice, tako, da smo tik pred vhodom v dvorano dobili le gledališki list z imeni nastopajočih protagonistov te izvedbe, in še list z zaporedjem songov-arij ter skladb, ki oblikujejo 17. operno – scenskih poglavij v dveh delih brez odmora, in v trajanju nekaj več kot poldrugo uro.
Maria de Buenos Aires se predstavlja kot komorna tango opera, operita (manjše glasbeno delo), kot jo je naznanil argentinski skladatelj in bandeonista Ástor Piazzola (1921-1992), nastala pa po libretu argentinsko urugvajskega pesnika Horacia Ferrera (1921-2014), praizvedba je stekla v dvorani Sala Planeta v Buenos Airesu, 8. maja 1968. Umetniško sodelovanje skladatelja in pesnika se je pričelo po izidu pesniške zbirke pesnika Ferrera, ki jo je namenil Piazzoli in njegovem tangu. Zgodba o prostitutki Marii, je obenem zgodba o mestu kriminala in prostitucije, o glavnem mestu Argentine Buenos Airesu; sicer se je mesto prvotno tudi imenovalo Santa Maria de los Buonos Aires ( Sv. Maria iz Buenos Airesa). Je zgodba o ženski ki je dobesedno utelešenje mesta, ki jo je izoblikovalo, tako kot se je v mestu porajal in nadgradil tango, kot tudi novi tango (tango nuevo) skladatelja Piazzole, rojenega italijanskim staršem v Argentini, ki so se kmalu preselili v Ameriko, kjer se je kot glasbenik akademsko izobraževal in izoblikoval in se nato znova napotil v svojo Argentino.
Opera Maria de Buenos Aires je nekonvencionalna opera, kjer se v izvirniku izvaja tango nuevo, vzdušje glasbe in petja pa burkajo pesniški verzi, ki se v ritmu besed in rime slišijo v skladju z glasbo, in so v sozvočju z glasbo, ko moč besed odzvanja moč tonov in obratno. V Ljubljani so letošnjega februarja poustvarili izvirno slovensko verzijo o Marii de Buenos Aires, svojo vizijo tango opere Maria de Bueno Aires v koreografski postavitvi umetniškega direktorja in koreografa Renata Zanelle, in izvedbi ljubljanskega baleta, ko se na odru ne izvaja plesni tango, ampak balet; sicer niti ena opera nima toliko plesne vsebnosti (tokrat baleta), kot Piazzolova tango opera. Tudi zato in zavoljo glasbe skladatelja Piazzole se Marii de Buenos Aires naslavlja kot tango opera, v ljubljanski Operi pa kot balet Renta Zanlle po (Piazzolovi) tango operi. Opero je režirala Yulia Kristoforova, rusko – slovenska gledališka, operna in radijska režiserka, ki se je 2005 vpisala na AGRFT v Ljubljani.
Opera je sestavljena iz arij, ki se tudi v Ljubljani pojejo v izvirniku, v španščini, govorjeni deli libreta pa so prevedeni v slovenščino. Prevod se izkaže kot nov besedni izvirnik, gejzir poetičnih izrazov o močeh strasti in bolečine v izjemnem prevodu (kot se je dalo slišati brez priloge teksta) Marje Filipčič Redžić, in je glasbeni vodja komornega orkestra mojster koncertne harmonike Marko Hatlak.
Tudi sem prvič v živo slišala spevno Piazzolovo skladbo Yo soy Maria (Jaz sem Marija) de Buenos Aires leta 2004 na Marciolijevem trgu v Izoli, na dvournem koncertu: Harmonika in strasti, v izvedbi glasbenega kvinteta Funtango, v sestavi študentov Akademije za glasbo/AG Ljubljana, ki sledijo glasbeni klasiki Piazzole, ustanovil in vodil pa Marko Hatlak. Ob glasbenikih je Polona Udovič, takratna diplomantka violine AG, in študentka solo petja zasvojila poslušalce z zrelo in barvito dramatiko svojega žametnega vokala, argentinski tango pa zaplesal ljubljanski plesni par Boštjan Fajdiga in Varja Vitorovič; kot sem takrat zapisala za časnik Večer. Hatlak pa je v najinem intervjuju naznanil, da mu je uspelo vpisati se na podiplomski študij Akademije v Würzburgu-Nemčija, kjer ga je sprejel mednarodno priznani profesor Steffan Husong, ob tem pa še dodal: ‘Vsekakor si želim osvojiti ta svoj inštrument in glasbo podariti poslušalcem, ne gre za naslov mojstra – master class, ki ga ob uspešnem zaključku pridobiš, ampak za virtuoznost in znanje.’
Prva slika prvega dela (Alevare) predstavi Duh buenosaireške noči, na sceni pa Duende/Lukas Zuschlag, Mariia in Marko Hatlak, ki kot prvi sestopi s scene v prostor za orkester, in prične s prvimi takti glasbe. Ob zvokih glasbe Duende obuja podobo in glas Marie iz Buenos Airesa, tudi se zasliši glasbena tema Mariine pesmi, ki jo obudi Maria / Sara Briški Cirman, tudi odseva mladostni ženski lik, ki ga obarva s svojim spevnim mezzosopranom. Duende je njen prijatelj, možni zaščitnik, ki pripoveduje zgodbo nesrečne deklice, ki jo na železniški postaji posili moški, deklico pa prepusti ulici da jo preživlja.
Tokrat se na sceni ljubljanske Opere prepletata le dva vokala v izvedbi mezzosopranistke Sara Briški Cirman v vlogi Marie, in baritonista Juana Vasleta, predstavnika moških likov, ki so kovali Mariino usodo, bili pa: Glas ljudskega pevca, Zaspani buenosaierški vrabec, Glavni stari zmikavt, Prvi psihoanalitik, Glas tiste nedelje. Baritonist Juan Vasle se predstavi kot pohodnik v scenskih trenutkih, ko oživi spomine Mariinih dni. Prisotni so tudi glasovi, govornikov iz skritih ‘omar’, pa madame, zmikavtov, psihoanalitikov, pijanih marionet, izdelovalk testenin in zidarjev v izvedbi skupine: Višnja Fičor, Manca Hribar, Darja Novak, Christine Thaler, Robert Brezovar, Damjan Kozole, Martin Meglič, Matej Velikonja. V prvi sceni ‘špotanja’ Marie, je skupina delovala še nesproščeno, ko pa nastopi napad na Mariio (pocestnico) pa postanejo dovolj konkretni.
Scena metaforično opozori na svetopisemsko Marijo Magdaleno, ki jo hočejo kamenjati, vendar jo Jezus vzame v bran, ko reče, da na njo lahko vrže kamen le tisti, ki je brez greha. Dogodek jasno izpostavi dualnost patriarhalne družbe, ko moški častijo svojo rojstno (sveto) mater, medtem ko v svojem poželenju po mladosti in devištvu kruto posegajo po mladenkah; ko tovrstne deviacije ne obsoja družba, niti ne (ali medlo) preganjajo zakoni, ampak se lucidno obsojajo žrtve tovrstnega ‘mačo’ nasilja, kar na sceni prikrito cikajo trenutki na psihiatriji, tudi posmehljivo niansirajo tri plastične marionete-lutke.
In Mario iz Buenos Airesa nasilno ubijejo, po njeni prvi smrti pa prične njeno oznanjenje v drugem delu, in v obliki blodenj Mariine sence, njenega duha, ki večno pripoveduje zgodbo nesrečnice, ki postane sveta legenda. Ob koncu predstave se sledi tudi procesiji, ko narod na nosilih nosi in časti kip svetnice Marije, tudi ga približa Mariini senci, ki jo ovenča Mariin sveti venec. Pesnik v svojih verzih opeva Mariie, ki se vedno znova rojevajo, tudi rodijo svoje hčere, da ja ne bi zbledela legenda o sveti Marii iz Buenos Aieresa. Na koncu drugega dela se prebuja nedeljskega jutro (Tangus Dei), ko na vrhu stavbe Mariina senca rojeva svojo hčerko, novo Mario.
Ustvarjalci predstave skupaj z oblikovanjem svetlobe (Andrej Hajdinjak), kostumografijo (Alexandra Burgstaller, Anne Marie Legenstein) in scenografijo (Vasilija Fišer) so poustvarili sila uravnoteženo glasbeno dramsko (dramaturgija Tatjana Ažman) in plesno scensko pripoved o strasteh in ljubezni, ko pesniški verzi silovito barvajo bolečo realnost, kar glasba opeva in podčrta z rezkimi toni vročekrvnih strasti, koreografija pa gibko poslika in spevno pečati v stilu časa in v jazz odtenkih. V prvem izhodu baletnega ansambla se tango geste in gibi zaznajo v plesu rok, tudi v gibkih telesnih izolacijah ter naglih spremembah korakov in pozicij, sicer koreografija sledi glasbeni partituri kot poslikavi časa in dramatizaciji dogodkov. Strasti tanga se odsevajo v solističnih izvedbah in predstavitvah likov ter njih čustvenih stanj: Desiderio/Matteo Moretto, Rocco/ Yuki Seki, Juan/ Filippo Jorio, Liber/ Oleksander Koriakovskyi, Eros/ Hugo Mbeng, Lutke/ Oleksandr Koriakovskyi, Marin Ino, Lukas Bareman, Dr. Freud/ Iulian Ermalai.
Koreograf Renato Zanella je še posebej izpostavil tri Marie v tokratni baletni izvedbi so to: Maria otrok/ Mariya Pavlyukova, Maria dekle/ Nina Noč in Maria/Erica Pinzano. Vse tri Marie se predstavijo v duetu s svojimi partnerji v objemu tango bolečine, ljubezni in strasti. Mariya Pavliykova se znajde v oklepnem objemu Filippa Joria, v duetu partnerske nadvlade in letečih podržk. Erica Pinzano se predaja svojemu izvoljencu Oleksandru Koriakovskyijemu, v objemu čutnih strasti in ljubezni. V baletnem duetu sta Nina Noč in Yuki Seki gradila ter nadgradila čustvene napetosti in silovitosti tanga. To je bil ples milonge v baletni izvedbi, ples bolečine in bojevanja, ki bruha iz neznanih globin v želji nadvlade. In je Nina Noč docela izpela svoja čustva, medtem ko je on, Yuki Seki, presenetil s svojo silovito čustveno ostrino, ki vrtinči obrate in bojevite naskoke.
Posebno mesto v tej operi presenečenja in čustvenih nabojev pridobi pripovedovalec Duende, ki prepleta vse scenske niti, ko pripoveduje zgodbo o Marii, z navdihom pa ga oblikuje izvrstni Lukas Zuschlag v izjemni dikciji, in slovenščini ki spevno sledi glasbi. Zuschlag ne igra lik Duendea, on je v tistem času resnični Duende, ki srčno pripoveduje zgodbo svoje varovanke, ne le v besedah, ampak v besednem zlitju z glasbo, ko tudi besede vzvalovijo v plesnem telesu in se iskrijo v njegovih pogledih. Znane in povsem nove besedne rime letijo ter burkajo ozračje v hitrostih glasbenega ritma, tudi so jasno zaznane, slišne, vendar je med njimi le tolika daha, da jih kar težko posnemaš s svojimi čuli, vseeno pa dovolj jasno da jih zaznaš, tudi dojameš njih moči ter napetosti, ki jih širijo po prostoru.
Dorečeno pred-premierno izvedbo Piazzolove tango opere Maria de Buenos Aires v odličnosti izvedbe vseh ustvarjalcev in izvajalcev so gledalci z navdušenjem sprejeli, pokloni so se vrstili in jim ni bilo videti konca, in je Maria v izvedbi Sare Briški Cirman poskrbela za veličastno presenečenje, za ‘bis’, ponovitev dramatične pesmi Yo soy Maria de Buenos Aires, ko v njenem glasu sproščeno zavrejo čustva, in se njene roke osvobajajo v plesu osvobojenih kril, ko tudi na novo zavrejo čustva mladostne Marie. Presenečeni gledalci, pa v novem izbruhu navdušenja še enkrat pospremijo nastopajoče.