Na prvi pomladni dan oziroma večer je v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL), in to na njihovem Odru pod zvezdami, prvič v umetniškem svetu lutk zadonela kultna glasba Igorja Stravinskega (1882−1971) Pomladno obredje (v slovenskem prevodu poznana pod imenom Posvetitev pomladi) in bila v veličastju umetniške poetike režiserja ter koreografa Matjaža Fariča uprizorjena praizvedba tega glasbenega dela na sceni lutkovnega gledališča, danega naslova Posvetitev pomladi.
O prevodu Posvetitev pomladi ali Pomladno obredje smo že leta 2012 razpravljali na našem portalu; saj je skladatelj Stravinski za svojo glasbeno stvaritev Pomladno obredje dobil navdih v ruski legendi o žrtvovanju device poganskemu božanstvu plodnosti. Torej je bilo starodavno sveto − posvečeno obredje opravljeno v času prihajajoče pomladi z namenom žrtvovanja v dobro rodovitnosti in je ruski naslov skladbe Vesna sujaščenaja ali Pomladno obredje. Gotovo imata tako francoska beseda ‘la sacre’ kot ruska ‘sujaščenaja’ več pomenov, ki naj bi jih vsak prevajalec le najbolje prilagodil svojemu jeziku; ko v slovenščini ni ravno razpoznavna oblika posvetitev pomladi oziroma da se pomlad da posvetiti; seveda jo z veseljem pričakujemo in smo ji zato tudi posvetili svetovni dan 21. marec. Sicer se je večja krilatica zgodila slovenskemu prevodu Wagnerjeve opere Der fliegende Holländer – Leteči Holandec, ko gre za staro germansko pojmovanje teh dveh nemških besed, ki pomenita večnega mornarja, opera pa sčasoma le pridobila pravilni slovenski prevod: Večni mornar.
Stravinski je svoje Pomladno obredje snoval skupaj z ruskim filozofom in slikarjem Nicholasom Roerichom (1874−1947), ki je želel postaviti plesno predstavo o ruski legendi, kjer se devica žrtvuje pomladnemu božanstvu in se vije ples poganske molitve za milost in rodovitnost. Pomladno obredje (La Sacre du printemps) je svoj dan ugledalo v koreografiji utemeljitelja modernega baleta ali plesne moderne Vaclava Nižinskega (1872–1950). Prva premiera Pomladnega obredja ter krstna glasbena izvedba se zgodi 29. maja 1913 v Parizu, ki pa doživi popolni polom. Tudi je bil velik škandal časa, saj je koreograf ustaljeno baletno estetiko spremenil v koreografsko zasnovo preprostih korakov, pravljična zrcala vladarjev pa zamenjal s poslikavo popačenih človeških strasti, kot je obstoječe hlastanje po žrtvovanju in po smrti v želji lastnih dobrin. Tudi je mogočna in rezka tonaliteta skladbe rezala ter povsem preglasila romantična glasbena skladja.
Pomladnega obredja skladatelja Stravinskega se je pozneje lotil tudi veliki Maurice Bejart, ki je z uprizoritvijo baleta La Sacre du printemps (1959) postavil koreografski spomenik baletu 20. stoletja, obujal pa energijo pomladnega prebujanja, rituale strasti v vseobsežnem razodevanju stvarstva, ko se začenja in se rojeva novo. In je koreografinja Pina Bausch v svoji pomladni poemi Frühlingsopfer/Pomladno žrtvovanje (1975) na glasbo Stravinskega ustoličila življenjski naboj prebujanja ter žrtvovanja človeških strasti v burkežu medsebojnih povezav.
Mariborski koreograf Edward Clug se je ob 100. obletnici skladateljevega rojstva posvetil tudi njegovemu Pomladnemu obredju in je leta 2012 postavil na Veliki oder SNG Maribor svoje izvirno ter vzvalovano koreografsko zlitje La Sacre du printemps. Tudi je glasba Stravinskega močno privlačila koreografa Matjaža Fariča, ki je navdihnila že več njegovih izvirnih koreografskih oblik v izvedbi slovenskih in hrvaških sodobnih plesalcev, ki pa je v svoji bogati umetniški karieri imel še možnost srečati se s to mojstrovino tudi v vlogi plesalca.
Koncertna mojstrica Živa Ploj Peršuh se v svojem razglabljanju v gledališki knjižici pod naslovom Glasbi moraš zaupati in ne le poslušati dotika glasbenega genija, kontroverznega skladatelja Stravinskega in njegove kultne stvaritve, ki jo imenuje Posvetitev pomladi, Pomladno obredje, tudi v pomenu angleškega ritualnega pojmovanja Rite(s) of Spring. Zapiše tudi, da je moč njegovih glasbenih tonov nepojmljiva orkestracija, toda za tiste čase skoraj neizvedljiva: "Ko si je skladatelj dovolil svobodno osmisliti poganske slike domovine Rusije in izživeti svojo vizijo, sanje in globino mistične izkušnje, kakor je sam imenoval snovanje in proces skladanja te skladbe."
V kompleksno skladbo Stravinskega je tudi Farič kompleksno zarisal svojo vizijo stvarjenja ter žrtvovanja v pomenu ‘tako zgoraj kot spodaj’, v vesoljnem neurju, ki ga poslikajo avtorske projekcije Jureta Lavrina, kjer se v veličastju modrine boči tudi del zemeljske poloble in vihrajo jezdeci apokalipse. Spodaj na Zemlji oziroma odru pa se rojevajo otroci večne matere in igrajo svoje vloge v vrtincu (v vrtcu malih podob) danega jim življenja, ki jih vodijo nevidne energije (v črno zakriti velikani in neznane vesoljne podobe) ali animatorji lutkarske predstave, ki je nastala v likovni podobi Barbare Stupice, v dramaturgiji Staše Praha in Nika Švaba ter v svetlobi oblikovalca Andreja Hajdinjaka. Tudi se sledi izredni igri gibkih igralcev do konca uigranega tima, ki neverjetno obvladuje moč koncentracije, ko od začetka pa vse do konca celovito sledi skladbi ter zahtevni koreografski postavitvi, sestavlja pa ga njih sedem, tudi zaslužnih za celostni uspeh premierne uprizoritve: Voranc Boh, Jan Bučar, Lovro Finžgar, Klemen Janežič k.g., Iztok Lužar, Matevž Müller in Dušan Teropšič k.g.
Lutke, leseni umetniški navdih Barbare Stupice, ki jih je Farič predstavljal na facebooku, so bile videti prijetnih okroglastih oblik, pač simpatični mali leseni človečki. Nasprotno pa v lutkarski predstavi, ko jim igralci vdahnejo svojo igralsko svežino, postanejo neverjetno ljubke ter žive stvarce, da jih kar v mislih ljubkuješ, tudi z njimi trpiš, se jih usmiliš; so idealni neživi igralci večplastne avtorjeve izpovedi. V Faričevem obrednem žrtvovanju kar navijaš za posameznikovo moč preživetja, za inteligenco obstoja te male stvaritve, ko na koncu koncev le prevlada morilska obredna obsesija, ki mali nebogljeni stvaritvi kar naprej trga delce njegovega telesca in trganju ni videti konca, ko se popačena obličja morilcev ne znajo ustaviti v svoji nenasitni moriji.
Faričevo pomladno žrtvovanje se začne v tišini, v sestopu vsakdanjih človeških bogov z višin žičnih stožčastih konstrukcij, ki se nenadoma znajdejo v svojem začetnem obrednem plesu polgolih teles, spominjajo pa na pajke velikane, lepljive lovilce na preži. Potem se zgodi tudi vesoljna mati stvarstva, ko v donečem ritmu vstopajo mali leseni človečki velikih korakov, ki postanejo del leteče skupnosti v atmosferski igri ter na igrišču stvarstva. Koreografija se v režiserjevi postavitvi metaforično dotika mnogih časovnih povezav ter oblik, ki jim vsak posameznik lahko sledi ob svojem izkustvenem poligonu. Potem se zgodijo črna pregrinjala ter skrivnostne kapuce voditeljev − animatorjev, ki v eni roki usmerjajo ljubka telesca, v drugi pa držijo velika rezila ali nože. V danem trenutku dobijo rezila oblike letečih kril, na katerih sedijo taisti človečki, ki simpatično obletavajo odrsko ozračje, nato se rezila kar zapičijo v razpoznavne oblike zastrašujoče ujetosti, se spravijo na posameznika, on pa sam sebi prepuščen, ko se bori z lastno močjo preživetja in s pridobljeno gibkostjo telesne inteligence, medtem ko ga njegova skupnost le opazuje, stori pa ničesar: pa kaj, saj so svobodni in se jih manipulacija žrtvovanja še ne dotika.
V lutkovni predstavi Posvetitev pomladi Matjaža Fariča ne vladajo več žrtvena tnala plemenskih veljakov, ampak jih kroji družba, tudi nekje na zaslonu opazni zakoni narave, ki vidno rušijo ter na novo postavljajo pravila človeškega obstoja. Posvetitev pomladi v gledališču lutk v izvedbi celotnega ustvarjalnega tima Matjaža Fariča je veličastni umetniški presežek in je pretresljiva poema, ki v svoji odrski metafori kar realno poslika naš, tuzemeljski čas.
