Katja Čuk razmišlja o plesu kot samostojnem predmetu v šolah.
Te dni znova prebiram eno od knjig svetovno znanega pedagoga Kena Robinsona, The element. Knjiga izpostavlja, kako pomembno je, da v življenju spoznamo svoj element, svojo strast – tisto, v čemer smo resnično dobri in srečni – področje, kjer blestimo, nas veseli ali z drugimi besedami dejavnost, ob kateri čas teče drugače, ker nas popolnoma prevzame … Vsak, prav vsak je v nečem resnično dober in nekaj počne s posebnim zanosom in strastjo – naj gre za pisanje, žongliranje, nastopanje, peko kruha ali reševanje matematičnih zagonetk.
Ne le v tem delu, tudi v drugih knjigah in govorih (na Youtubu in Tedx-talk jih je mnogo) Ken Robinson pod vprašaj postavlja vlogo šole pri iskanju, prepoznavanju in priznavanju posameznikovega elementa, edinstvenosti. Mnogokrat izpostavlja dilemo, ali šole res vzpodbujajo ali zavirajo kreativnost posameznikov (ki je v življenju ključnega pomena) in ali ni nepravično, da so predmeti v šolah tako hierarhično in nepravično zastopani. Tukaj beseda leti predvsem na vlogo umetnosti v javnem šolstvu po vsem svetu. Zakaj umetnosti: glasba, ples in kreativno gibanje, teatralna umetnost in likovna umetnost nimajo enake zastopanosti, kaj šele pomembnosti v šolah, kot jo imajo jeziki, matematika in družba? Kaj niso prav umetnosti mediji, v katerih se slikata zgodovina in družba kot taka? Se prenaša jezik ali nebesedno sporočilo? Niso prav umetnosti tiste, ki potencirano vzgajajo človekov občutek za estetiko, kreativnost, ustvarjalnost in mu dajejo možnost posrednega ali neposrednega izražanja njega samega – tega, kar je, kar misli in kar čuti? Mar nismo raziskali in potrdili toliko pozitivnih in celo terapevtskih učinkov, ki jih imajo umetnosti na človeka in na njegovo življenje nasploh?
Zelo krivično, pravzaprav povsem lažno bi bilo trditi, da ples ni vključen v vzgojno- izobraževalni proces v Sloveniji. Čeprav ne obstaja kot samostojen osnovnošolski predmet, ga najdemo na vseh ravneh osnovnošolskega sistema. Če povzamem: ples je vključen pri predmetu športna vzgoja v vseh treh triadah. V prvi triadi ga najdemo pod sklopom plesne igre (1.–3. Razred), kjer so izpostavljeni kreativno gibanje, vživljanje v vloge, glasbena interpretacija in več. Predlagane so plesno-gibalne igre in preprosti ljudski plesi. V učnem načrtu za drugo in tretjo triado je ples prav tako izpostavljen kot samostojno področje. V učnem načrtu se predpostavlja gibalno plesno nadgrajevanje v smislu učenja plesne dinamike in kakovosti giba ter učenje posameznih konkretnih plesov s področja ljudskih in družabnih plesov. Pod ‘plesom’ za tretjo triado najdemo plesno dejavnost v parih, skupini in tudi solo. Izpostavljeni so ljudski in družabni plesi ter celo sodobni ples in jazz (povzeto po: Učni načrt: Športna vzgoja, dostopen na: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Osnovna-sola/Ucni-nacrti/obvezni/UN_sportna_vzgoja.pdf).
Ples je vključen v naš šolski vzgojno-izobraževalni sistem na različne načine. Športna vzgoja še zdaleč ni edino področje, kjer se predvideva plesno ustvarjanje. V osnovnih šolah je ples lahko ponujen tudi kot interesna dejavnost. Navajam ‘lahko’, ker to ni obvezno, in posledično je ponudba interesnih dejavnosti odvisna in se razlikuje med šolami. Nekatere šole za izvajanje interesne dejavnosti ples povabijo k sodelovanju zunanje izvajalce – plesne šole in plesne pedagoge plesnih šol, druge dejavnost izvajajo pod okriljem svojih učiteljev, ki so, tako ali drugače, usposobljeni za izvajanje plesno gibalne dejavnosti … Nadalje spet lahko šole ponudijo, nato pa glede na povpraševanje izvajajo ali ne izbirni predmet plesne dejavnosti. Izbirni predmet plesne dejavnosti sledi učnemu načrtu, do katerega lahko dostopate tudi na spletu: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Osnovna-sola/Ucni-nacrti/izbirni/1-letni/Plesne_dejavnosti_ples_izbirni.pdf. Pri izbirnem predmetu plesne dejavnosti učenci spoznavajo ples, ljudske plese in družabne ter starinske plese. Kot je čudovito zapisano v samem učnem načrtu: “Ples je tista umetnostna zvrst, pri kateri lahko učenci v največji meri sodelujejo z lastno aktivnostjo in ustvarjalnostjo kot posamezniki in v skupini. Ples kot predmet osnovnošolske vzgoje pomaga pri oblikovanju celostne podobe vsakega človeka, marsikdaj pa deluje tudi preventivno in terapevtsko pri različnih motnjah, ki jih povzročajo duševne obremenitve mladih med šolanjem. Hkrati si učenci prek plesa pridobijo možnosti telesnega izražanja, ki je enako pomembno kot besedno izražanje, poleg tega je pomemben spodbujevalec doživljanja in razmišljanja vsakega človeka.
Zato pomeni razvijanje in doživljanje plesa pri otrocih v osnovni šoli razvijanje celotnega telesnega potenciala tako občutljivega bitja, kot je otrok. Ples mu bo v oporo v poznejšem življenju.” Dovolim si izpostaviti nekaj ključnih prvin plesa, omenjenih v učnem načrtu tega predmeta: ples spodbuja in razvija ustvarjalnost. Deluje terapevtsko. Telesno izražanje je enako pomembno kot je pomembno besedno izražanje. Ples pripeva k holističnemu razvoju posameznika. V nadaljevanju bi želela poglobiti in razširiti to temo in se vprašati …
Kaj učimo, ko učimo plesati?
Kot vemo, predsodki nasploh praviloma izvirajo iz nepoznavanja. Tako imajo tudi posamezniki brez resničnega vpogleda in znanja s področja plesa in umetnosti mnogokrat predsodek in pomisleke, da bi bilo le-te smiselno intenzivneje vpeljevati v šole. V nadaljevanju želim podreti te predsodke in posameznikom omogočiti bolj celosten in širši pogled na ples. Zelo pomemben je vpliv plesa na razvoj samospoznavanja in samoizražanja, enako pomemben pa je tudi socialni vidik plesa – poveže nas z drugim in drugimi. Ples nam da možnost, da se izrazimo brez besed, skozi gib. Izrazimo. kar čutimo, kaj mislimo, kdo smo … Nekaterim je ta možnost izražanja bližja kot besedno izražanje … Spregovorimo lahko brez besed. Lahko izrazimo naša čustva – tako pozitivna kot negativna, ki nam včasih nekaterim ne gredo z jezika. Lahko posnemamo in se vživljamo v druge ljudi, prevzemamo vloge, poosebljamo druga živa bitja … Skozi gib in prek plesa lahko spoznavamo, kdo smo in kdo nismo. Kako se giblje drevo v vetru? Kako valuje morje? Hkrati nam ples daje možnost in nas uči nebesedne komunikacije z drugim. Se povezati s sočlovekom prek dotika rok, noge, s pogledom … Začutiti in prepoznati energijo drugega in se z njo povezati. Se ukloniti, se prilagoditi, biti potrpežljiv. Zaupati. Ples uči tenkočutnosti in empatije. Prepoznavati in se znati vživeti v čustva ali doživljanje drugega. Ples nas lahko poveže s skupino. Spodbudi sodelovanje, sprejemanje drugačnosti, sprejemanje in prepoznavanje samega sebe v krogu drugih. Ples sprošča in zabava. Nas nasmeji. Ples nas uči in nam omogoča ozaveščanje in spoznavanje svojega telesa ter gibalnih sposobnosti. Tudi omejitev, ki jih ima telo pri gibanju. Pozneje nam pomaga, da ozaveščamo in spoznavamo ter prepoznavamo posamezne mišice, kosti. Prek plesa spoznavamo težnost, ravnotežje, prožnost in tako naprej … Vsak ples in vsaka plesna zvrst nosi svojo zgodbo. Lahko je zelo individualna in osebna, lahko pa je nosilec in pokazatelj družbe, zgodovine. Ko učimo in predajamo določen ples, ima le-ta neko družbeno – antropološko in zgodovinsko ozadje. Da ga lahko resnično poosebimo in dojamemo, je pomembno, da poznamo nek določen ples v njegovi celosti. Tako je lahko ples odličen medij za spoznavanje družb in kultur sveta! Pri plesu in gibanju lahko damo možnost opazovanja in posnemanja natančno določenih ali predpisanih gibov. Lahko pa damo možnost kreiranja, ustvarjanja. Solo ustvarjanja, ustvarjanja v dvoje ali v skupini. Ustvarjanja ali poustvarjanja. Predstavila sem le nekaj pomembnih vidikov poučevanja plesa. Že ti pa nakazujejo, kako ples zajema celosten – holističen pristop v vzgojno-izobraževalnem procesu in kako nas uči življenjsko pomembnih znanj in spretnosti …
Tako razmišljam in se sprašujem, zakaj ‘ples in kreativno gibanje’ ne obstaja kot samostojen predmet v obveznem šolskem izobraževanju? Ali ni že zdavnaj čas, da tako in drugače premislimo in preobrazimo šolski sistem tudi na vsebinski ravni? In ne nazadnje: kdo je primeren in poklican za učenje plesa oz plesne umetnosti? Je to lahko športni učitelj? Ne bi morali umetnosti (pa naj gre za plesno, ali glasbeno, ali likovno, ali dramsko) učiti pedagoško izobraženi umetniki sami? Ta vprašanja v razmislek. Ostanite zdravi in kreativni vsak na svoj način.
