V Plesnem Teatru Ljubljana (PTL) sta sedmega in osmega junija v dveh večerih predstavljeni dve enaki premieri oziroma nov premierni dogodek, solistični buto plesni Poklon Tanje Zgonc, koreografinje, plesalke in pedagoginje, ki že več kot trideset let aktivno deluje ter ustvarja, razpoznavne umetnice buto plesne tradicije tako doma kot v tujini. Ob svojih dosedanjih 22 avtorskih koreografskih delih, kot omenjajo v zloženki gledališkega lista, je prejemnica številnih priznanj: nagrade jugoslovanske atraktivne igralke (1989), zlata ptica (1992), zlata paličica (1994), nagrade Prešernovega sklada (2002) za predstavo Kagami odsev ter nagrade povodni mož za najboljšo predstavo po izboru kritikov (2002) za buto projekt Kora. S svojimi izvedbami je zaznamovala plesne uspešnice PTL-ja, tudi sodelovala s številnimi priznanimi slovenskimi ter tujimi gledališkimi in filmskimi režiserji ter je odrski gib in koreografije snovala za več kot sto gledaliških predstav.
Z japonsko sodobno plesno obliko buta se je seznanila že pred 30 leti, ko je v Kölnu postala članica Murobušijeve skupine International Butoh Dance Company, pozneje pa sodelovala s svetovno znanimi imeni japonskega buta in skupinami, kot sta In-Out iz Nemčije in Su-En Butoh iz Švedske. V svojih tridesetih kreativnih letih in izpovednih globinah plesnega buta je Zgončeva postala znana ter priznana tudi na mednarodnih prizoriščih. Razvijala je svojo buto plesno specifiko, ko telesne mišice odslikavajo notranja osebnostna in telesna stanja, kar je znala plemenititi ter nadgrajevati v različnih plesnih in izraznih odrskih oblikah in je zgradila svoj lastni buto stil. Z letom 2012 je postala redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (AGRFT), kjer tudi poučuje od leta 2002.
Svoj novi avtorski projekt Poklon Tanja Zgonc pečati z lastno izvedbo buto odrske strukture v avtorski koreografski postavitvi in ob avtorski glasbi glasbenika Alda Kumarja. Poklon je plesni projekt, zasnovan na trikratnemu številu 30, ko steče avtoričinih 30 let plesnega ustvarjanja v buto tehniki, kar se zgodi v 30 minutah uprizoritvene ekspozicije ob 30 gledalcih, ki so postavljeni v treh vrstah ob vhodni steni dvorane PTL-ja. Kar pomeni, da se je premierno počastilo trikrat 30 let buta, in sicer 60 (2 x 30) let od njegovega nastanka na atomskih pogoriščih dveh uničenih japonskih mest, posutih z radioaktivnim pepelom po 2. svetovni vojni, sočasno ob tej mednarodni obletnici pa teče še 30 let buto ustvarjalnosti plesne umetnice in koreografinje Tanje Zgonc. Ko se toliko mnogokratnikov števila 30 zavrti na odrski sceni, potem bo ta pomembni jubilej gotovo tudi bil zapečaten ter ostal izpisan v jubilejnih analih. Po dveh zaporednih junijskih premierah sta na vrsti še dve reprizi. Prva je bila včeraj, druga danes, 14. junija, umetniške plesne izpovedi Poklon, v predstavi, ki je nastala v produkciji PTL-ja ob kreativni producentki Katji Somrak.
Ob vhodu v dvorano se na odru senči ženska silhueta, odeta v široko umetniško zarisano krinolino, ki v reflektorskem siju pridobi senčeno belino, ob svetlobnem oblikovanju Andreja Hajdinjaka in v kostumografiji Alana Hranitelja. Tako se v popolni svetlobi uzre ponosno starko neznanih let in belega obraza ter lasišča, ko njen obraz pripoveduje ter lušči stanja modrosti, pridobljena na poteh častnih letnic ter obletnic.
Sedež bele zrelosti je gmota beline sredi dvorane, ko sede počasi iz ust lušči letnice, rdeči trak povezav svojih časovnih zamejitev. Po prostoru, posutem z belim solnim zrnjem, se bosonoga giblje po zrncih soli. Scena pa me spomni na Tanjin prvi buto projekt Kora, njena odrska podoba beline pa na plesni portret Tulku – tibetanskega lame, ki ga je odigrala v svoji predstavi Tulkudream (2013).
Odrsko sceno tudi tokrat umetniško portretira s svojim vznesenim stanjem tisočletnega zemeljskega rojevanja ter odhajanja, ko prastara modrost odseva v vsaki premični črtici, gubi izklesanega obraza, in ji iz oči seva lepota optimistične miline, ustnici pa se ločita v namišljenem nasmehu, ki ob njeni plemenit drži kar pomirja. Ko vstane, je to mogočna bela pojava, čeprav se tiho ter minimalno premika ob svojih mišičastih spodbudah, ki skoraj neopazno premikajoče spreminjajo njeno mirno držo, tudi gnetejo telo in ga aktivirajo, ko moč telesne motorike poganja notranji miselni ter čutni vzgon.
Rdeča nit predstave je pojmovanje Khandro, popotnica v času, ki izpisuje cikluse rojstva, mladosti, zrelosti ter starosti, skratka poti večnega vračanja ter odhajanja. Poklon je tudi predstava trideset let spominov, spominjanja umetnice Tanje Zgonc na vse tiste, ki so jo vodili ter gradili na njeni buto kreativni poti, tudi na tiste, s katerimi je sodelovala, in na njene študente, ki jih je gradila; vsem naštetim ter prisotnim pa ob koncu predstave predala svoj globoki poklon, pa ne le enega.
V tem prvem delu se sledi večni likovno zasnovani modrosti, tudi spominom starosti, ko v časovnem zamiku naenkrat napoči novi trenutek njene starostne preobrazbe. Takrat sleče zgornji del oblačila z golega oprsja, nato mladostno ter lahkotno odskoči na okensko polico, se hudomušno in z nasmeškom ozre po prisotnih gledalcih ter skoči s police na nevidno cestišče ob stavbi, ko se slišita kolesar z zvoncem ter zvok avtomobila. Vrne pa se v novi preobleki, tudi jo dočaka val navdušenja ter intenzivno ploskanje šestdesetih dlani, pa vzkliki bravo, Tanja, docela zasluženi in v poklon njeni tokratni intimni izpovedi, tudi njenemu jubilejnem umetniškemu opusu.
Poklon je nova umetniško izklesana predstava plesne umetnice ter ustvarjalke buto sodobne odrske kompozicije Tanje Zgonc, ki gibko odseva, tudi jasno zariše v večna razmišljanja o človekovem obstoju, ki plemenitijo umetnost sodobne slovenske in mednarodne buto plesne scene, tudi širši vpliv na umetniška obzorja novodobnega časa.
