Plesni dvoživki Gašper Kunšek in Žigan Krajnčan. Prihaja nova in sveža generacija!

V veliki dvorani Kina Šiška, v Katedrali, je bila 12. septembra premierno uprizorjena plesna predstava Chorus treh avtorjev mlajše generacije,  v koreografiji in režiji Gašperja Kunška, Žigana Krajnčana in Jana Krmelja, stekla pa v produkciji Centra urbane kulture Kino Šiška in v   koprodukciji Alien Expressa, Exodosa Ljubljana, Plesne šole Urška, Urban Roofa ter v okvirih Festivala Spider in v sodelovanju s CoFestivalom.
Predstava je dobrodošlo združila naše festivalske sile, tako da je premierno uprizorjena v času festivala Spider, ki je potekal od 7. do 16. 9., in je napovedana v programu CoFestivala, ki pa z glavnino svojega plesnega in performativnega programa steče v času od 16. do 24. septembra; lahko pa se še pohvali, da je zmagovalni projekt razpisa za Kulturni evro 2016.

Gibalno strukturo sta snovala Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek po konceptu Jana Krmelja, ki temelji na Pasolinijevi Divini Mimesis, politični mimikriji 20. stoletja po vzoru Dantejevega dela La Divina Commedia / Božanska komedija. V nasprotju z italijanskim pisateljem, pesnikom  filmskim režiserjem ter intelektualcem Paolom Pasolinijem (1922–1975), ki politično mimikrijo ubesedi in ovrednoti v danem času, avtorji in  ustvarjalci plesne predstave Chorus na novo sestavljajo ter členijo gibe v koreografskem konceptu, kar sicer nima neposredno s politiko veliko  skupnega, vendar prav toliko, kot jo ima plesna umetnost v današnjem času za svoj obstoj in preživetje.

Naslov predstave Chorus / Zbor poseže globoko v zgodovino, in to v čas antične Grčije. Britanski zgodovinar H. D. F. Kitto (1897–1982) je na podlagi svojih klasičnih študij trdil, da se beseda ‘chorus’ povezuje z antičnimi igrami in da grški glagol ‘choreuo’ pomeni ‘sem član zbora’, kar je identično s trditvijo ‘sem plesalec’, tudi da je beseda orkestra plesišče, torej prostor, v katerem je bil zbor, kar pelje do zaključka, da je zbor plesal in pel pesmi ob spremljavi glasbe, ki jo naslavljajo kot oda, torej tudi pomen besede oda ni pesnitev ali recitacija, je preprosto glasba. In drugi, dodatni ustvarjalni člen predstave Chorus je glasba (oda) mednarodno prepoznavnega skladatelja, jazzista, tolkalista in čelista Kristjana Krajnčana, ki muzicira v živo. In je tako kot v antični Grčiji Chorus popolna plesna predstava, ki zaobjame celotni plesni prostor (orchestra) skupaj z glasbo (oda) ter nastopajočimi zboristi (plesalci) v sestavi: Gašper Kunšek, Žigan Krajnčan, Sara Janaškovič, Kristýná Šajtošová, Teja Modrijan,  Alexander Tesch in ob svetlobnem oblikovanju Boruta Bučinela.

V tišini polteme se chorus tiho umesti na izbrani del odra, nato se v svetlobi kroga uzrejo zamrznjene podobe, ki nemo zrejo v daljavo. Sledi trenutek odločitve in šum njihovih korakov prekine tišino ob premiku na drugo stran odra, še vedno so nemi, vendar zazrtih oči nekam v višave.  Nenadoma se utrne prispodoba poslikanih kapel z (svetimi) mladostnimi podobami, ko človeška telesa lebdijo pod obodom, njih obrazi pa se  hrepeneče ozirajo nekam v višave. V tem trenutku tudi skupina nastopajočih odseva skoraj identično hrepenenje. Še en premik in se prostor med njimi že rahlja, tudi vzvalovijo šumi glasbe, rahlo in skoraj neopazno se začnejo njihova telesa nagibati in roke odpirati.

Skupina šestih plesalcev predstavlja različne plesne strukture, ko plesalki Sara in Krýstiná fluidno posegata po sodobnih oblikah, med njimi pa  lahkotni in odskočni hiphoper Alexander, in je Teja, ki s svojim plešočim telesom niha med uličnimi in sodobnejšimi variacijami. Vodilna dirigenta tega plesnega orkestra sta plesni dvoživki Žigan in Gašper, ko njun telesni instrument nima gibalnih zapor in ne omejitev, saj  ustvarjata nova sozvočja mišičevja, njih gibalne napetosti ter ritme.

Skupina se plastično preliva po odrski površini, se med seboj dopolnjuje, navezuje, je živa, večdimenzionalna gibalna skulptura. V tej isti sestavi je skupina letos že ustvarjala pod vodstvom Žigana in Gašperja, in to na  festivalu Front@, tako da so lahko samozavestno ter ubrano medsebojno zadihali, se čutijo in skupaj z glasbo ustvarjajo novo gibalno glasbeno poetiko, spevnost dveh umetnosti. Tako Gašper kot Žigan sočasno skupaj s Kristjanom komponirata gibalno-glasbeni duet, ko se toni lepijo na telesno maso in telo zavibrira ritem gibanja, ki v trenutku dobi lastni odmev v glasbenem soustvarjalnem sledenju.

Trio sočasno gradi svoj ustvarjalni ritem, ne gre več za instrumentalni pogovor v stilu jam sessiona, ampak se ustvarja simbioza, ki se dogaja na nam nevidnih ravneh, izraža pa enost. Koreografsko glasbeni Chorus se po svoji strukturi plesne kompozicije približa času renesanse in baroka, ko so koreografi snovali in izpisovali korake po papirju, glasbeniki pa na podlagi postavljenih korakov komponirali glasbo, le da se to v predstavi Chorus dogaja na novo in sočasno. Vsi trije mladeniči, plesalci nizajo tudi impulzivne gibalne konstrukcije, lastne gibalne ekshibicije, ki se v danem trenutku zaznajo kot energijski prehod ali trenutek razbremenitve, kar doda skupini novi ton, novi poudarek, še posebej če je bil tudi glasbeno podprt.

Nove generacije zaznavajo nove časovne silnice in odpirajo nova umetniška obzorja, v plesnih sferah je to nova gibkost, je novo raziskovanje telesnih gibalnih analov. In vse to je tudi predstava Chorus, nov glasbeno-plesni izpis generacije, izpolnjene z novo svežino ustvarjalnega navdiha. 

View Gallery 8 Photos