Orientalka Nataša Kočar je organizirala poletno delavnico v turškem Čiraliju
Še preden sem začela plesati orientalski ples, so me privlačile dežele Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, ko pa sem se pred 22 leti prvič spoznala s tem plesom, so postala moja potovanja determinirana. Prva od držav orientalskega plesa, s katero sem imela bližnji stik, je bila Turčija, in tja sem se kar nekajkrat vrnila. Vmes je ‘padel’ še Maroko in večkrat Egipt, letos pa so se stvari postavile tako, da sta se mi uresničili dve želji. Prva je bila obiskati azijski del Turčije (prej sem večkrat hodila samo v Istanbul), druga pa izpeljati poletno plesno šolo v eni od dežel, kjer je orientalski ples doma. Tako se je letos konec junija zgodila prva poletna plesna Turčija v čudovitem obmorskem mestecu Čirali. Očarljivo, majhno in prijazno naselje ob morju, 80 kilometrov zahodno od Antalije je prava protiutež masovnemu turizmu ob turški obali. Kilometri neokrnjenih plaž in neokrnjene narave, ruševine antičnega mesta Olimpos, kristalno čisto morje, odlična hrana in nadvse prijazni domačini so samo uvod v zgodbo, ki je pred vami.
Dvanajst deklet je skupaj z menoj, mojo hčerko Zojo, vodnico Vesno in njenim sinom Žanom odplesalo navdihujočo poletno plesno dogodivščino. Naša plesna srečanja so potekala v čudovitem ambientu, kjer smo tudi sicer stanovale. V polkrožnem loku so bile zgrajene male belo-modre hiške, naša domovanja in naša lesena, s treh strani odprta dvorana. V sredini tega se nam je odpiral pogled na čudovit, skoraj pravljičen vrt, ki je vsakokrat pobožal dušo in nahranil pogled. Vsako jutro smo se srečevale na jutranji telovadbi, kjer smo skupaj izvedle pet tibetanski vaj, vrelec mladosti. Nekatera dekleta so si še pred tem privoščila prvi jutranji skok v morje, saj je bilo to praktično pred pragom. Ena najboljših stvari, ki so se nam zgodile pred prvim jutranjim plesom, pa je bil obilen in izjemno okusen turški zajtrk. Pravo doživetje, ki ga za nobene ceno nismo izpustile in smo v njem uživale vsaj eno uro.
Naši plesni treningi so potekali dopoldan in zvečer. Ob dopoldnevih smo se spoznavale z orientalsko plesno tehniko in kombinacijami, ki so se počasi povezovale v koreografije. Popoldan oziroma večer pa smo namenile turškim ritmom, posebej privlačnem 9/8 ritmu in glasbi. Plesalkam sem predstavila osnovne gibe turško-romskega plesa, imenovanega Roman Havasi, ki sem se ga več let zapored učila od različnih učiteljev in je eden mojih najljubših. Ko smo z dekleti sproščeno plesale na turško romsko glasbo, je le-ta pritegnila pozornost domačink, ki so čez dan delale v našem hotelu. Prišle so bližje in nakazale, da bi tudi one plesale. Z velikim veseljem smo jih povabile medse in jih spodbujale, da so nam zaplesale. Ples z domačinkami je ena najboljših stvari, ki se lahko zgodi, saj samo na ta način zares lahko pride do pristnega stika s kulturo in plesom. Povedale so nam, kaj določeni gibi pomenijo, in nam prevajale besedila. Skupaj smo plesale in bile so navdušene nad našim zanimanjem za njihovo kulturo in ples. Takoj smo si pridobile njihove simpatije in tako so se nam pridružile tudi na naši zaključni zabavi, t. i. halfi (hafla je arabska beseda, ki pomeni zabavo), ki smo jo priredile zadnji večer, in za nas z veseljem zaplesale.
Naše plesno druženje pa ni bilo omejeno samo na Čirali, saj smo si poleg tega želele ogledati tudi bližnje znamenitosti in se razgledati po okolici. En dan smo namenile izletu z ladjico, ki je bila čisto zares samo naša in nas je popeljala na malce bolj odprto morje, kjer smo lahko videle ostanke potopljenega mesta in pa slikovito Simeno, vasico, kjer lahko vidimo številne sarkofage s pokrovi v obliki čolnov. Na ladjici smo doživele še eno presenečenje. Naš turška vodička Ayšegul in njena sestra, ki je profesionalna pevka, sta nam zapeli in zaplesali nekaj tradicionalnih pesmi in plesov iz Antalije. Kako simpatično, ponosno in srčno sta z nami delili del tradicije svojega kraja. Bile smo popolnoma očarane. K popolnemu kulturnemu doživetju sodi seveda tudi hrana. Na ladjici so nam postregli odlično turško kosilo s sveže ulovljenimi ribami, odličnimi zelenjavnimi polpeti in značilnim turškim bulgurjem. Se sprašujete, če smo imele kaj časa za ples? Seveda smo. Res, da nismo imele veliko prostora, a smo ga dobro izkoristile. Ponovile smo vse orientalske plesne izolacije in osnovne gibe, ki se jih da izvesti na mestu, in na koncu zaplesale čisto svež ‘drum solo’. S tem smo popolnoma navdušile naše gostitelje, ki so nam navdušeno zaploskali. Po plesu pa se nam je prilegel skok v kristalno čisto morje in počitek na palubi ob izjemno dobri turški kavici. Kaj na rečem drugega kot – raj na zemlji.
Naša vodička Vesna, ki je pred nekaj leti prav tako plesala orientalski ples in je bila tudi moja soplesalka v predstavi Vonj jasmina, nas je peljala pogledat najstarejše ohranjeno antično mesto v Likiji – Arycando. Obljubila nam je namreč izjemno plesno izkušnjo, zato smo se nekega dne po zajtrku z vsemi plesnimi rekviziti vkrcale na avtobus in se dobro uro in pol peljale proti gorati notranjosti. Tisto dopoldne je sonce še posebej močno grelo in v šali smo si govorile, da nas vsaj ne zebe. Ko smo prispele na lokacijo, smo po kratkem vzponu med bolj ali manj ohranjenimi ruševinami dosegle naš cilj – odlično ohranjen antični teater. Bilo je pravljično. V senci smo se najprej ohladile, potem pa smo se pripravile za unikatno plesno izkušnjo, ples v objemu dobro ohranjenega antičnega teatra. Vreme je bi bilo kot naročeno za naš nastop. Od nekje se je prikradel vetrič, ki nas je prijetno pohladil, od nekje so se na nebu pojavili še puhasti oblaki, ki so skrbeli za to, da sonce ni bilo premočno. Skupaj smo odplesale nekaj svežih plesnih kombinacij s tančico in nato še s krili. Bilo je magično in nepozabno. Uživale smo v vsaki minuti te izjemne plesne izkušnje. Slikovite arheološke ostanke Arycande pa smo izkoristile še za odlične fotografije in video posnetek. Na koncu smo bile prijetno utrujene, a neizmerno srečne.
Blizu Čiralija, kjer smo prebivale, je na ogled prav posebna naravna znamenitost. To so goreče skale ali ognji Himere. Gre za izjemen naraven pojav, ko se na prelomnicah med dvema tektonskima ploščama (v tem primeru evrazijske in afriške) ustvarijo zračniki, iz katerih uhaja plin metan, ki ob stiku z zrakom zagori. Fascinanten pogled na skalno pobočje z naravnimi ognji smo si ogledale tudi plesalke. Tokrat v spremstvu še ene slovenske popotniške skupine, ki je prav v istem času potovala skozi južno Turčijo. Naš ogled je potekal zvečer, ko se je zrak že malce ohladil in je bil kratek vzpon do gorečih skal še bolj fascinanten. Ob dobri družbi in čudovitem naravnem ambientu smo plesalke znova zaplesale. Tokrat smo s seboj vzele mini zvočnik in predvajale v večini turške skladbe. Takoj smo naletele na odličen odziv okolice in skupaj z nami je plesalo še nekaj naključnih turških turistov. To je še en dokaz, da je ples univerzalni jezik, ki povezuje ljudi različnih narodnosti.
Poleg vseh naštetih doživetij so se plesalke spoznale tudi z osnovami vrtenja, ki ga tradicionalno izvajajo derviši v Turčiji. Vrtenje pri ljudeh pogosto sproži odpor, saj jih je v večini strah, da bi se jim zvrtelo, da bi padli. Po pogovoru in varni predstavitvi predosnov vrtenja so bile vse plesalke pripravljene na to, za večino novo izkušnjo. Veselilo me je, da so se sprostile in da so bile nad vrtenjem navdušene, najbolj navdušen pa je bil naš najmlajši član ekipe, Žan, ki ga je vrtenje tako prevzelo, da nam je na zaključni hafli postregel s samostojnim nastopom vrtenja.
Vsega, kar smo doživele v tem čudovitem plesno potovalnem tednu, se ne da opisati z besedami. Zgodile so se čudovite zgodbe, spletla nova poznanstva, navdihujoča nova spoznanja in obogatena plesna znanja. Vse, kar lahko rečem za zaključek, je, da komaj čakam na nove plesne počitnice v Turčiji prihodnje leto!
