Plešite, plešite, drugače smo izgubljeni! Bogata gibalna izraznost študentk sodobnega plesa

V Plesnem Teatru Ljubljana (PTL) je bila na večer 20. junija uprizorjena Letna produkcija Akademije za ples, in to v petdesetminutni skupinski koreografiji z naslovom oziroma zgodovinskim vzklikom koreografinje Pine Bausch: "Plešite, plešite, drugače smo izgubljeni!" Je druga Letna produkcija dveh generacij Akademije za ples, ki deluje v sklopu Alma Mater Europaea – ECM, prve lanske generacije in letošnjega 1. in 2. letnika študentk akademskega plesnega izobraževanja, smer sodobni ples, po bolonjski deklaraciji, ki so jo podpisali ministri evropskih držav v Bologni 19. junija.1999 o reformi sistema visokošolskega izobraževanja. 

Žal nisem mogla prisostvovati njihovi večerni uprizoritvi na odru PTL, ogledala pa sem si zelo dobro pripravljeno dopoldansko generalko na istem odru, ki je tekla strnjeno brez vmesnih rezov in prekinitev. Idejno zasnovo za Letno produkcijo so prispevale študentke obeh letnikov: Neža Blažič, Ivana Gregurić, Tina Habun, Laura Ivančič, Katja Kolarič, Neja Jeršin, Urška Centa, Ema Grgić in Špela Šafarič z mentoricami in mentorji oddelka za sodobni ples v Ljubljani. Niso nastopile vse učenke drugega letnika, tovrstna zaključna predstavitev ni bila niti obvezna, je pa odlična študijska izkušnja za pridobivanje prakse v fazah pripravljanja in izvajanja plesne predstave. Vodja oddelka za sodobni ples doc. Rosana Hribar je dejala, da so po koncu predavanj, 9. junija, sledile štirinajstdnevne vaje, in to po sedem ur na dan, da so lahko sestavljali ter pripravili letošnjo zaključno uprizoritev. Študij sodobnega plesa poteka po urniku trikrat tedensko, dvakrat tedensko tečejo še druge študijske plesne oblike, praktično vsak mesec pa sledijo predavanja in vadbe z mentorji, ki se končajo z opravljenimi kolokviji. Kolokvij je sestavljen iz seminarske naloge iz predmeta, ki ga vodi posamezni mentor, kot praktičnega dela, ki ga vsaka študentka pripravi po svojem konceptu, ko se pridobljena snov povezuje tako s praktičnim kot pisnim delom predmetnika. Kolokviji se seveda ocenjujejo, rezultati pa seštevajo ob končanem študijskem letniku. Vodja oddelka doc. Rosana Hribar je pregledala vse njihove študijske prispevke, ki so jih naredile med letom, torej vse rezultate kolokvijev, iz njih pa so potem izbirali, povezovali ter sestavljali svoj zaključni projekt, tudi ga brusili in gnetli, dokler ni nastala želena koreografska kompozicija, primerna za uprizoritev. Hribarjeva je prevzela mentorsko vodstvo, tudi bila tisto tretje oko, ki je skrbelo za čim boljšo izvedbo predstave. In ker so se sestavljali programi, pridobljeni na učnih plesnih urah, so tako na obliko predstave vplivali tudi njihovi mentorji sodobne plesne tehnike, baleta, improvizacije, kompozicije, ustvarjalnega raziskovalnega procesa, muzikala, medkulturne plesne prakse in igre, ki so jih vodili: Urša Rupnik, Maša Kagao Knez, Tamas Tuza, Joan van der Mast, Maayan Danoch, Vita Osojnik, Leja Jurišić, Kaja Lorenci, Gregor Luštek, Matjaž Farič, Jana Menger, Maja Delak, Rosana Hribar, Matevž Česen, Brina Vogelnik, Ana Pandur Predin, Branko Potočan in Branko Završan. Akademsko plesno izobraževanje predstavlja kompleksni študij, tako da poleg predmetov iz plesnih praks sledijo še teoretični učni programi, med njimi je tudi predmetnik kompozicija glasbe, ki ga vodi priljubljeni Ivan Mijačević. V tretjem letniku se predvidevata še dva nova predmeta: snemanje plesnih filmov in njihova projekcija ter aktualne analize plesnih predstav ob sočasnem kritičnem ocenjevanju .

Na Letni produkciji še ni mogel biti pripravljen filmski posnetek, ki se načrtuje kot učni predmet zadnjega letnika, vendar pa je bila v ozadju dvorane izpostavljena videoprojekcija besedil o plesu oziroma odgovorov na neslišni vprašanji, ‘kaj ti ples pomeni’ in ‘zakaj plešeš’, ki so jih pripravile študentke Akademije za ples, videoprojekcijo pa študentka 2. letnika Manca Vukelič, ki zaradi poškodbe ni mogla nastopati na Letni produkciji. Plesalke imajo lahko v predstavi tudi več samostojnih izhodov oziroma izpostavljenih plesnih sekvenc, in kot smo bili poučeni, je to del njihovih študijskih rezultatov na akademiji, odvisen pa od števila njihovih samostojnih del ter nadgradnje v skupinskih zaokroženih celotah; če imaš več samostojnih rezultatov, imaš tudi več svojih izhodov na zaključni produkciji, ko na koncu priložiš tudi več uspešnih produktov. "Ambicije nekaterih med njimi so velike, kar je tudi prav, saj se plesalec mora zavedati svojih ciljev in zahtevnosti izvedbe," je še posebej poudarila Hribarjeva.

Letošnja produkcija je barviti mozaik zanimive fuzije različnih plesnih in odrskih žanrov, ki so jasno začrtani ter konstruktivno dinamično vpeti v kompozicijsko celoto. Gledano s scenske perspektive je predstava urbano oblikovana zgradba, je slikovito zasnovana arhitektura nekega urbanega centra, ki v medprostorih ali odprtih oknih nudi intimni vpogled v bivalni prostor vsakega posameznika, je zunanja konstrukcija linij in oblik, ki se je razgrnila po celotnem odrskem gabaritu. Koreografija je vselej živa slika, je poslikava galerije portretov in živih trenutkov, ki ponujajo opazovalcu lastne uvide ter občutke, tako kot slikarjevo umetniško delo na razstavnem prostoru. Ples je umetniška estetika telesnega izrazoslovja in je čustveni kompozicijski izraz vsakega posameznika, tudi njegovih neslutenih čutnih globin; saj telo nikoli ne laže, je docela odkrito v svojih gibalnih izpisih in plesnih pripovedih. V tej dinamično zasnovani celoti Letne produkcije izstopajo posamezni karakterji, generacijsko zasnovani medsebojni odnosi, se oblikujejo želje, tudi posebna stanja sreče, ki se izražajo v ritmih in poudarkih duetov, solističnih izhodov ter živo grajenih izpovedi tercetov. Vsekakor celotna zgradba temelji na ženski mladostni energiji in animacijah; v izpostavljanju intimnih oblik ter utripov minimalizma, kot so pogledi, prezenca, igra rok in ročne delovne aplikacije, nič manj tudi surovosti ter hladu odnosov, ki so vse bolj tudi njihova nova generacijska premoč ali pač slabost.

Predstava se začne s spevnim glasom v jazz intonaciji Lare Ivančič, je vabilo gledalcem, ki vstopajo v prostor, tudi plesalkam, ki se plazeče širijo po sceni. V ozadju scene se kaže senca, pozneje tudi izstopa ženski lik, je ena med njimi, ki se vzpenja po klateči se vrvi in steni, ki je že tolikokrat služila nenavadnim gibalnim prispodobam v predstavah PTL. V ozadju je tudi viseč prazen obroč, ki pozneje postane slikovit bivak prisotne akterke, ko niha, se preobrača ter visi; se izkaže kot zanimiv živ scenski okras nad praznim plesnim odrom. Na zadnji steni se izpisujejo tudi njihova besedila, v katerih so se študentke plesne akademije razpisale o svojem plesu in izpisovale misli, čemu plešejo, nekaj na hitro ujetih stavkov pa spregovori: "Plešem, ker mi je ples rešil življenje. Plesati pomeni gibati se, živeti. Plešem, ker se rada potim …" Izpisane misli se vrstijo med predstavo, in zdi se, da so se zaključile ob zadnji piki njihovega nazadnje izpisanega stavka, kajti njihovi telesni, plesni izlivi na sceni že snujejo novo nastajajoča miselna ter čutna obzorja, nova energetska stanja. Tako se v ospredju plesne skice izpostavi gibalna milina Ivane Gregurić, njena prezenca in srčnost pogleda ter lirične izpovednosti rok, tudi se sledi slikovito izoblikovani plesni estetiki Katje Kolarič, opazna je aktivna Neja Jeršin, tako kot Ema Grgić, izraženo žensko spevnost pa v svojih gibalnih izlivih zasnuje Urška Centa, medtem ko v svojih zastavljenih izhodih prepričajo tudi Neža Blažič, Špela Šafarič in Tina Habun.

Letošnja produkcija Akademije za ples, smer sodobni ples, je povsem upravičeno za svoj moto povzela besede velike Pine Bausch: "Plešite, plešite, drugače smo izgubljeni,"  ki so odsevale svojo moč  tako v siju izpisanih stavkov kot v bogati gibalni izraznosti študentk plesa pod mentorskim vodstvom doc. Rosane Hribar.

View Gallery 6 Photos