Letošnja 14. Platforma sodobnega plesa − Kreativne refleksije je potekala v Mariboru v času od 31. avgusta do 6. septembra (ogled 1.− 4. 9.).
Umetniška in programska vodja festivala Mojca Kasjak zapiše v uvodniku programske knjižice, da na Platformi raziskujejo področja kreativnih refleksij, ko umetnost zmeraj odseva določena stanja, njih pa predvsem zanimajo umetniški, izobraževalni in vzgojni vidiki, terapevtski pristopi in učinki; kar se je dalo razbrati tudi iz priloženega, na široko zastavljenega programa. Kreativnost je izvirnost in je oblika preživetja, tudi možno stanje telesne svobode, ki se ji še posebej posvečajo in poudarjajo v sloganu: Za svobodo gibanja in umetnosti.
V torek, prvega septembra, je bila v Veliki dvorani lutkovnega gledališča uprizorjena plesna premiera Soseska izgubljenih pomenov (2020) Matevža Dobaja, podpisanega tudi pod koreografijo, soustvarjanje, izvedba pa: Neus Barcons Roca, Matevž Dobaj in Tilen Beigot. V poltemi odprtega odra se zazna obris ženskega telesa in nje giba, ki ga počasi umešča v prostor, ga širi, išče in raziskuje, vse dokler je rahla svetloba ne reši polteme. Tišina vlada okoli nje, tudi je zaznana v njej, dokler pogleda ne usmeri v daljavo, nato tiho spregovori. Zven besed se upočasnjeno prebija skozi prostorsko praznino, nekam čudno zaznano in oprijemljivo osamo, skozi prazne in nepomembne trenutke nekakšnih usidranih stanj brez pomena. Njena gibka stanja se spreminjajo, od upočasnjenega bivanja do skokovitega plesnega izbruha, kot bi hotela prevetriti to svoje krožišče samote, ki jo obkroža, dozdevno ogroža. Predstava jasno odseva realnost časa, novo 2020 realnost.
Ona, Neus diha in prediha različna stanja, ki se kar porajajo v notranjih prostorih, v katerih je ujeta in se skuša soočiti s samo seboj. On, Matevž pa skušal izrečeno in ujeto prevetriti v svojih nenadnih vpadih in prehodih, tako od zunaj navznoter kot od znotraj navzven, tudi z besedo predihati v duetu z glasbenimi pospeški Tilena Beigota. Po predstavi, ki nenavadno čutno zavibrira in ubesedi neslutena stanja 2020, pa je vladala nenavadna tihota, kot bi besede nenadoma postale brez pomena; očitno se je njun izpis realnosti dotaknil vsakega na svoj način. Predstava Soseska izgubljenih spominov je nastala s pomočjo Artist-Commons Brussels.
Naslednjega dne, ob sončnem popoldnevu je v Minoritski cerkvi predstavljeno novo plesno delo v nastajanju, Oči, ki letijo, treh ustvarjalk in izvajalk: Anje Bornšek, Barbare Kanc in Tine Valentan. Oči, ki letijo raziskujejo in iščejo v okvirih naravnega in umetelnega, ko naravi skušajo prisluhniti v vsakem kotičku mogočne Minoritske dvorane. Ko skozi na stežaj odprta vrata posveti sonce v prostorni hlad, pa Tina kar poleti v objem zunanjega odseva, je njen trenutek snidenja z vzklikom narave, pred gledalci pa se zavrti živa svetlobna iluzija, neke vrste naravni dokumentarec z letečo junakinjo Tino v ospredju. Niso le oči, ki letijo in vidijo, ampak so tudi ušesa, ki slišijo, in roke, ki tipajo, ko zbirajo dračje, prisluhnejo kovinskemu zvenu ali namišljenim kapljicam, zajetim v zvočno oblikovanje ‘beepblip’. Delo v nastajanju, Oči, ki letijo, se predstavi kot raziskovalna instalacija, ki se prilagaja notranjemu in zunanjemu, tudi sooča zunanje z notranjim, ko tri gibke performerke skušajo umetnost človeških rok umestiti v prostor narave, in obratno, do končno oblikovane performativne oblike pa bo treba še kaj počistiti v prostranstvu njihovega zajetja.
V sodelovanju z Odprto plesno sceno Festivala Lent/Minka Veselič Kološa JSKD OI Maribor/je na odru Velike dvorane Lutkovnega gledališča gostovala Alicia Paulina Ocadiz Arriaga, uprizorila pa svoj avtorski plesni projekt Sestavi se v dramaturgiji Andreje Kopač in na avtorsko glasbo ter izvedbo v živo Aleksandra Kuzmića in ob branju haikuja na posnetku Vida V. Voduška. O prvi različici njenega prvenca, projekta, ki je premiero ugledal 2019. v Plesnem Teatru Ljubljana, smo že poročali na našem portalu. Tokrat pa Alicia v dogovoru s producentko Živo Brecelj predstavi novejšo, krajšo verzijo svojega avtorskega projekta, čustven izvir plesnih vrtincev, ki očitno vrejo v notranjih globinah Aliciine biti. Vse tisto, kar je predhodno slonelo na dramski izpovednosti in performativnih prijemih, je v tej novi verziji izključeno. Ko se njen novi ustvarjalni dih povsem usmerja k izčiščeni plesni poetiki, na odru pa sledi buren čustven izliv, visoko leteči plesni gejzir, ki se navdušujoče razliva po odru. Oblikovanje svetlobe Borisa Bučinela pričara fantazijske uvide, vendar tokrat prilagojene tudi odrski tehniki.
Še ena premierna uprizoritev je stekla na 14. Platformi sodobnega plesa, koreopoezija: Neke noči neke deklice nekje umirajo, v produkciji Zavoda MOJa Kreacija ter Plesne izbe Maribor. Je avtorski projekt Katje Gorečan in Mojce Kasjak, ki je nastal v koreografiji, odrski postavitvi, režiji ter izvršni produkciji Mojce Kasjak, na avtorsko poezijo in v dramaturgiji Katje Gorečan, ob dramski interpretaciji uglasbene poezije Alenke Vidrih in oblikovanju svetlobe Davida Orešiča, zvok pa Toni Soprano Meneglejte. Ko je na odru Velike dvorane Lutkovnega gledališča svoj trenutek uzrla še mlada generacija štirih izvajalk in soustvarjalk, srednješolk, ki so svoje začetne plesne korake razvijale ter nadgrajevale ob svoji nekdanji mentorici Mojci Kasjak: Petja Golec Horvat, Ivana Kocutar, Ajša Mara Kacjan in Simona Bobnar Radenković. Teža poezije niansira težo obstoječe realnosti, ko nisi gospodar svojega telesa, ko je tvoje telo ogroženo, je ogrožena tudi lastna eksistenca, zlasti deklic in žensk po poteh zgodovine, in nič manj v sedanjiku časa. Štiri dekleta se vsaka na svoj način poglabljajo v stanja notranjih uvidov, medtem ko jih spremljajo ženski glasovi v napevu zveličanja Bogorodice. Težo verzov so zrelo dojele, tudi prepričale v svojih čutnih zasnovah ter gibkih strukturah, v gnetenju različnih moči mladostnega upora proti ustoličenemu okostju tradicije. In vendar je mladost tista, ki vedno najde svoj novi vir optimizma, tako se one štiri znajo v trenutku tudi mladostno razigrati, ko poletijo po dvorani in uzrejo možen nov izhod in se vsuje aplavz ter plaz pohval.
Predpremiera predstave tega mladostno zasnovanega projekta, Neke noči neke deklice nekje umirajo, je bila na ogled dan poprej kot uvod v izobraževalni program: Kako izobraževati in vzgajati z umetnostjo, ki ga je vodila Mojca Redjko z gosti in dijaki Tretje gimnazije Maribor po zasnovi Mojce Kasjak.
Praktično ob koncu ali tik pred zdajci je covid-19 zagodel tudi 14. Mariborski Platformi sodobnega plesa, ko so bili načrtovani gostje iz Madžarske, pa so zavoljo zaprte meje ostali doma. Tako je nedeljski festivalski zaključek potekal v znamenju Platforme mladih in s sloganom: Svobodno naprej, uprizorjeni pa bili izbrani avtorski plesi mladih ustvarjalcev Plesne izbe, Centra plesa, Galerije plesa, Mini GT22 in KD Qulenium. Ko so se spodbudno združili pod novo programsko streho Platforme ter zavoda MOJa Kreacija, tudi svobodno zaplesali v skupni improvizaciji na velikem odru Lutkovnega gledališča.
Dan poprej, v soboto, 5. septembra, je oder Velike dvorane zasedel humorno zasnovan projekt Mememe, razigrana predstavitev digitalnih plasti in gibkih pomenov v koreografiji ter režiji Jana Rozmana. Tudi o otvoritvenem projektu 31. 8.: Nič tudi deluj /Shakira Shakira/ − Etude na Madono, ki je nastal po konceptu, v koreografiji ter izvedbi Jasmine Križaj in Simona Weherlia, je bilo veliko govora, ko sta svoj projekt inovativno snovala v središču človeških telesnih moči, v vrtenju in vzvalovanju notranjih vzgibov medenice, ko se doživlja in sproža energetski ustvarjalni izbruh.
Letošnja mariborska Platforma sodobnega plesa je aktualno dihala s časom, se soočala s tekočo problematiko umetnosti in ustvarjalcev, tudi se strokovno poglabljala v področja izobraževanja in zdravljenja z umetnostjo, izbirala in gostila zanimive ter raznolike umetniške produkcije, tudi na široko odprla vrata ustvarjalnosti mladih; ob vsej programski barvitosti pa priklicala umetnosti željne obiskovalce, ki so tudi zasedali vse dane prostorske možnosti.
