Festival Pelzverkehr je v svoji peti osemdnevni ediciji predstavil pestro izbran plesno- performativni program, ki poteka v neposredni bližini naše meje.
Festival plesa in performansa Pelzverkehr je vodilen tovrstni festival na avstrijskem Koroškem, njegova letošnja, peta edicija je potekala v septembru od 19. do 26. (ogled od 24. do 26.). Pred petimi leti je festivalsko vodstvo prevzela mag. Ingrid Türk–Chlapek, od takrat deluje v okviru kulturne iniciative Tanzamt Celovec, je v povezavah tudi z drugimi mesti in v sodelovanju z avantgardnim gledališčem HALLE11, tudi gledališčem mladih. Mesto je kar posuto z dvoranami in odri, ki so gostili plesne in performativne gibalne vsebine. Med prizorišči so relativno male razdalje, največ 10 do 15 minut hoje od enega do drugega odra, kot je npr. gledališče HALLE11, sestavni del sejemskega sklopa v bližini drsališča in skladišč, in je stavba Mestnega gledališča na drugi strani mestnega jedra, obdanega z zelenjem Göthejevega parka, kjer je stal tudi odrski provizorij pod šotorom, Jugendstiltheater.
Na programu festivala so bili napovedani tudi izbrani slovenski projekti. Že prvi večer je bil na sporedu Milan Tomašik s svojim plesnim projektom Fight Bright, o katerem se je govorilo, predstavo tudi hvalilo, celo še tistega večera ob mojem prihodu. Ferlinova Antigona Staging a Play je tudi pritegnila pozornost obiskovalcev, kot je bilo slišati, še posebej pa njegov avtorski tekst, ki poglablja strukturo uprizoritve.
Zadnjega festivalskega dne (26. ob 18.) je bil v Mestnem gledališču na vrsti še en slovenski plesni dogodek, in navdušil, vsaj če sodim po aplavzu in vzklikih, ki jih je bil deležen ob zaključku. Predstavila pa se sodobna flamenko uprizoritev FireBird avtorice Ane Pandur iz leta 2018, prvič uprizorjen na festivalu Bi-flamenko v Cankarjevem domu Ljubljana. Je duet plesalke in glasbenika, ki v objemu flamenka mrežita svoje človeške strasti, tudi soočata tradicijo s sedanjikom uprizoritvenih oblik. In je Ana Pandur ena prvih naših plesalk in ustvarjalk, ki delujejo na področju flamenka, ki je sledila svetovnim trendom novega plesnega vala in glasbenega stila jazz in flamenko. Svoj projekt FireBird je Ana gradila z glasbenikom Gaianijem Popovskim, nastal pa duet novih povezav tehno flamenka. Ob odsotnosti Popovskega se je odločila, da svoj projekt obnovi, tokrat v sodelovanju s prepoznavnim glasbenikom in pisateljem Damirjem Avdićem, s katerim tudi prvič sodeluje. Ana je dejala, da sta z Damirjem še v fazi raziskovanja, tako plesnega kot glasbenega, ko ustvarjata nov odrski koncept. Zato sta se ob vrnitvi v Ljubljano lotila priprav in poustvarila novi duet, plesno-glasbeni projekt: Črni zvoki/Black Sounds, ki je v soboto, 10. septembra, bil prvič postavljen na oder Plesnega Teatra Ljubljana.
V sredo zvečer, 24. 9., je po sporedu sledil 45-minutni plesni projekt koreografinje Mirjam Sögner, Dancer of the Future, s pogledom, usmerjenim na zgodovinsko dediščino svetovne znanilke nove plesne dobe, predstavnice ekspresionizma Isadore Duncan (1877−1927), tudi ljubiteljice antike. V koreografiji se avtorica prefinjeno dotakne gibalnih oblik plesalke Isadore predvsem na podlagi njenih črno-belih fotografij, ustvari pa sodobni plesni duet, ki ga poglabljala z brazilskim plesalcem Luanom de Limo da Silvo. Tako se na sceni sledi Isadorini gibalni izraznosti, njenim značilnim pozam, gibkim trenutkom, ulovljenih v objektivu fotografa, saj o njenih zgodovinskih plesih na koncertnih odrih ni ostalo nič razen zapisov, njene avtobiografije in fotografij. Koreografinjo Mirjam so k temu zanimivemu gibalnemu raziskovanju vodile in navdahnile ravno te črno-bele fotografije ujetih trenutkov plešoče Isadore. Projekt se zasnuje in povezuje v treh plesnih variacijah ob glasbeni spremljavi novodobnega trenda. Ko v prvi variaciji oživijo Isadorine črno-bele zamrznitve, kar plesalca v svoji plesni obliki in izrazu še nadgradita ter širita po prostoru kletne dvorane Mestnega gledališča, oblečena v bele tunike posodobljenega antičnega stila. Kot bi sledili mimohodu antičnih skulptur, njih bogov in boginj, tako se ples zliva po odru, plesalec Luan de Lima pa še posebej pristno podoživlja svoj antični lik, izražen v poudarjeni gibalni estetiki. V variaciji, ki zatem sledi, se plesni duet svobodno povezuje z novodobno glasbeno robotiko, tudi se največkrat ponovijo gibke in kratke vsebinske zaznave že iz prve variacije, in Mirjam svojega robota kompleksno usmerja po prostoru, tudi podreja neusmiljenemu tempu gibalnih tehno izolacij, vendar še vedno v povezavah z zgodovinskim virom. Nato nastopijo estetski izlivi dveh teles v tesnem medsebojnem stiku, na koncu pa še humorno zarežeta v neslišno govorico telesnih gestikulacij, tudi potencirane obrazne mimike. Žal pa se scena v množici gest in grimas na nek način linearno razvleče in bi kak dodatni rez bil tudi dobrodošel. Koreografinja in plesalka Mirjam Sögner je v tej svoji rekonstrukciji zgodovinskih fotografij Isadore Duncan inovativno ukazala na ustvarjalni opus slavne plesalke, tudi ga izvirno osvetlila in senčila v novih scenskih manipulacijah.
Sophia Hörmann (foto: Manni Froh)
Z novo mladostno svežino na plesni oder vstopa tudi plesalka, študentka dunajske umetniško-plesne akademije MUC, Sophia Hörmann, v avtorskem solu Glowing Current Moods, navdihnjenim s plesom na ledeni ploskvi, športno disciplino umetnostnega drsanja. Tudi je svoj avtorski solo Sophia umestila na gladko površino plesnega podija, dodano vizijo zrcalnega odseva. Še pred vhodom obiskovalcev se začnejo njene predpriprave za vstop na sceno, intimni ritual maziljenja, oljenja vidnih telesnih površin, ki jih ne prekriva stilizirana plesna obleka, ukrojena po vzoru drsalnih tekmovalnih kostumov. Naoljena telesna površina tudi lažje podrsava po odru, v svetlobni manipulaciji pa pridobi še dodaten vizualni odsev, prepoznaven sij osvetljene ledene ploskve. Trudoma in upočasnjeno, pravzaprav z notranjimi močmi plesalka sproža svoje drseče tihe plesne korake, ki jih tudi natančno drsno simulira. Koraki se koncentrično ponavljajo po obodu podija, tudi spiralno skoraj neopazno usmerjajo k središču plesnega odra. Tisto, kar fascinira, je njena izostrena študija telesnih mikro pregibov, npr vidnih premikov hrbtišča, kar primerljivim z japonsko buto plesno tehniko in meditacijo. Tudi premiki rok so pri drsanju sila pomembni, ko plesno igrivo plapolajo po zraku in lovijo ravnotežne hitrosti ali pač ob stranskem telesnem nagibu pospešijo prehod v krožni zavoj drsalne piruete, kar se jasno izraža v plesalkinih izzivih plesne izvedbe. Njen energetski naboj dobesedno žari, tudi valovi po avditoriju v jakosti glasbenih kontrastov in ritma. Teh njenih uprizoritvenih 50 minut tudi nenavadno hitro mine, zdi se kot bi časovni okvir pregorel ob notranjih in zunanjih trenjih v plesalkini telesni vročici premagovanja monotonega gibalnega minimalizma. Predstava se zaključi, ko Sophia iz svojega plesnega ringa izstopi na nasprotni strani prvotnega vhoda, nato pa se v novi preobleki in s svetlečo masko na obrazu znova mirno poda na svojo ploskev. Uspešno predstavljen in izoblikovan solo projekt Glowing Current Moods plesalke in avtorice Sophie Hörmnn je eden tistih, ki razpira nove gibalne izzive, tudi izpopolnjuje obstoječi plesni vokabular z gibkimi zamislimi ter oblikami. V četrtek, 25. septembra, je bil projekt kar dvakrat na sporedu HALLE11, in to dopoldan, namenjen dijakom Slovenske gimnazije, in zvečer za širše občinstvo različne generacijske sestave, ki je zvesto ves čas polnilo dvorane in sedeže prizorišč.
Zadnji festivalski dan, 26. septembra, so se vrstili zanimivi plesni dogodki. Začelo se je ob 15. uri v mini gledališkem provizoriju pod šotorom, Jugendstiltheater, s projekcijo filma Ise Rosenberger (2019−2020): … Das weite Land, woher sie komt .., ko avtorica oživi spomin na plesalko in koreografinjo Getrud Kraus. Getrud Kraus je leta 1935 emigrirala v Izrael, leto poprej pa uprizorila v takratnem dunajskem plesnem centru Ottakring svoj plesni komad Das Stadt wartet, navdihnjen z zgodbo Maksima Gorkega. O koreografiji, kjer Krausova tudi sama zapleše glavnega junaka, mladega fanta, ki se znajde, izgublja in uživa v velemestu, pa žal ni nobenega posnetka ali slike. Rosenbergerova je skupaj s plesalko Loulou Omer skušala zapolniti to zgodovinsko vrzel, tako se na platnu sledi plesnemu izrazu, umetniški obliki nemškega plesnega ekspresionizma. Na festivalu Pelzverkehr je bil posredovan še en zgodovinski umetniški vpogled, poleg že omenjenega opusa Isadore Duncan, dokumentarec in filmski posnetek o delovanju Avstrijke Getrud Kraus, plesne umetnice židovskega porekla.
V mestni Hiši umetnosti je bil ob 16. uri na ogled gibalni performans Bloom avtorice Clarisse Rēgo, ki svoje nago gibko telo izpostavi na višinskem lesenem podstavku. Moč njene predstavitve se lahko neposredno meri z izraženo močjo Clarissinega prepričanja o lepotah naravne človeške golote, tudi telesne ranljivosti v času in družbi, kar zaobjame umetniško prizorišče in s svojim nastopom prepriča tudi prisotne.
Na zaključku festivala je nastopil italijanski ustvarjalni duet Ginevra Panzetti & Enrico Ticconi z uprizoritvijo avtorskega plesno-gledališkega performansa iz leta 2018, Harleking; na odru gledališke HALE11 ob 20. uri. Njuna plesna ͂Harlekinijada̕ sledi vzorcu Commedie dell̕ Arte, improviziranemu gledališkemu dialogu z ali brez besed, sila aktualnemu v Italiji v času od 16. do 18. stoletja, ki ga je uprizarjala skupina do deset igralcev na prostem ali pač v skopo zasnovani sceni.
Še preden se je uzrlo odrsko svetlobo, se zasliši mrmranje neartikuliranih glasov pa še kak topot povrh, nato je prodorna bela svetloba osvetlila polovico odra, tudi del ozadja zadnje stene, vtis pa na pol dvignjene zavese, na tleh pa dve črni nepomični figuri, ki svoje skoraj nevidne premike zadnjih življenjskih moči upočasnjeno sproščata. Premiki sprva opomnijo na množico drobnih gibov malih insektov, pajkov, tudi na zarisano video črto ali črtico nergavega junaka italijanske risanke Linea. Nato sledi njuno upočasnjeno premikanje, ko tudi nepremično obstaneta, pa padata, se naslanjata eden na drugega, tudi lomita v kotnih ostricah okončin, osvetljena z reflektorsko belino, vse dokler oder ne zasije v svetlobnem obilju. Ko se odrešeno usedeta. To je trenutek, ko si ‘dasta duška’ ob pretiravanju obraznih artikulaciji, preden počasi ne zapustita prizorišča. Harleking se v njunem duetu poslika in sugestivno obarva kot demon, saj demonske sile notranjih čutnih vsebin kar gnetejo Harlekina, ga navzven spodkopavajo s težo balastne negotovosti, ko s svojo pojavnostjo ves čas stoji na robu dvoma, pa vendar deluje hipnotično, tudi je magnet, ki privlači. Performans Harleking po konceptu in v avtorski izvedbi plesnega dueta Ginevra Panzetti & Enrico Ticconi se razume kot groteskno zasnovano humoresko, sugestivno potopljeno v lik Harlekina in njegovih demonskih strahov. Izvrstno koreografsko zasnovan, tudi dorečen projekt Harleking je bil tudi zasluženo izbran v mnoge mednarodne programe leta 2019, kot je Aerowaves, tudi NID Plattform in Tanzplattform Deutschland 2020.
Festival Pelzverkehr je v svoji peti osemdnevni ediciji predstavil pestro izbran plesno- performativni program, ki poteka v neposredni bližini naše meje, ponudil pa pereče zgodovinske vpoglede, tudi nove umetniške spodbude in pohvalno razprl vrata ustvarjalni mladostni svežini.
