Plesni studio (PS) Intakt je lanskega maja in junija slavnostno obeležil svojo 30. obletnico delovanja, ko je sedanja umetniška vodja Nataša Tovirac najprej povabila vse, ki so vodili Intakt in v njem delovali od samih začetkov, potem je sledila še njihova takratna junijska produkcijska slovesnost, medgeneracijski plesni mozaik, ki so ga poimenovali po znanem reku slavne koreografinje Pine Bausch: Paše, paše plesat. Tudi letošnjo junijsko produkcijo so naslovili Paše, paše plesat, in kot kaže, bo ta znani besedni (plesni) naboj postal kar produkcijski moto, torej motivacija za Intaktove letne plesne ter ustvarjalne užitke.
Nataša Tovirac je razširila medgeneracijsko dejavnost PS Intakt, ko je leta 2005 vključila še najmlajše, igrive urice za otroke, tudi je kmalu nastala otroška skupina Bube 1 (4 do 6 let), nato pa še Bube 2 (6 do 8 let), ki prihodnje leto že praznujejo svojo obletnico obstoja, svojih deset let.
In so Bube 2 − Kara, Karin, Izza, Zala, Savana in Uma − lahkotno ter poskočno preletavale oder v koreografiji Nataše Tovirac Lahkotno kot … Ob tem pa se posvečale mehkemu belemu perju, ga pošiljale v zrak, radovedno opazovale njegovo lahno lebdenje, ga odprtih dlani pričakale ter ujele. Tudi Natašini Modrini so se leteče razpršili in med seboj sobivali na plesnem odru v njeni koreografiji Nekaj letečih, zaplesali pa: Lucija Marta, Hana, Julija, Ela, Brina, Benjamin, Ela V. Š., Hajna in Julija Z.
Mali plesalci otroške skupina Bube 1 − Lara, David, Amadeja, Kalina, Neža, Zarja − se v koreografiji Sabine Schwenner, Zmaji, kar pogumno in z zelenimi mini krilci podajo v svet malih nagajivih, predvsem letečih zmajev.
Letošnje šolsko leto, eno leto po 30. obletnici, je PS Intakt obetavno vkorakal z novostjo: fantovski plesni program z združenimi močmi Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, Quleniuma Kranj ter PS Intakt ob mentorski spodbudi Igorja Sviderskega in Nataše Tovirac z medgeneracijsko skupino fantov v sestavi: Žan Bobovnik, Jaka Bombač, Nace Fojkar, Filip Goričanec, Žak Neon, Oskar Perše, Tadej Raišić, Benjamin Sivec, Edi Šefic in Urban Žagar. Bil je to vesel fantovski energetski utrip, ko so si dali duška v teku naokrog, korakali v urejenih vrstah, se plazili, kotalili, drseli, prevračali, med seboj pomerili, pač se izkazali s svojimi gibkimi kondicijskimi dosežki. Koreografija se je tekoče razpirala po vsej odrski ploskvi, gradila s preprostimi, naravnimi, tudi vadbenimi plesnimi elementi, bila prav simpatično ter dovolj mobilno zaokrožena. Mlajši so sledili svojemu odraslemu vzorniku Jaki, ki se je znal kar umakniti v svoj plesni kotiček in jim prepustiti oder.
Skupina plesalcev oddelka za sodobni ples KGBL (Urban, Edi, Oskar, Tadej R., Žak) je še enkrat nastopila na odru v koreografiji svoje mentorice in pedagoginje Jane Kovač Valdés Zakriti ljudje − Kel Tagelmusti (iz njihove letošnje produkcije). Zaplesali pa ostrino boja, ko se plesna telesa močno upirajo sili narave, nevidnemu vetru, tudi so dobili nove vpoglede v življenje ljudi ter njih oblačila daleč stran od nas; podali se poučno in prepričljivo v ta plesni izziv, in seveda prepričali.
Gost fantovske skupine je bil tudi Nace Fojkar, ki prihaja iz Qulenima Kranj, predstavil pa svoj avtorski ples Ozvezdje EC@N …, ki je nastal ob mentorskem vodenju pedagoginje in koreografinje Saše Lončar. S svojo oblikovno ustvarjalno zgodbo je bil dovolj prepričljiv. Kaj pa je posredoval? Predvsem stanja opazovanj, iskanj, tako kot bi se znašel v nekem neznanem prostoru, kjer se je veliko ter gibko dogajalo in ga očitno poneslo med ozvezdje, poimenovano v naslovu. Medtem ko je Nace potoval po nebeških višavah, se je David Kamničar ob mentorici Sabini Schwenner soočal z zemeljskimi vrstami, konkretno z življenjem malega orla. Svoj avtorski solo je David naslovil kar Orel, ko njegov orel mogočnih, barvitih in sončnih kril želi vzleteti, poprej pa si le nabira še kaj zemeljskih moči, tudi vaja je potrebna. In ko je vse nared, kar odleti z odra.
In so mlade plesalke ustvarjale, tudi se najboljše predstavile na odru. Devetletna Brina Strojan Rot je ob mentorici Nataši Tovirac postavila na oder svoj veliki in sprašujoči Zakaj? Njen izpisani vprašalnik pa je gibko, sprašujoče ter radovedno zaživel kar že na samem začetku, tudi se lomil ter iskal odgovore v tipalkah prstov, v delovanju in prepletanju marljivih dlani, v živem plesu Brininih čutnih rok.
V meni raj je naslov avtorskega solo plesa Mile Fatur Škof, Sabinine gojenke. Da ga je znala odkriti, razkriva njeno lahkotno gibanje mehkih ubranih linij, čeprav v črnem kostumu, saj je pomembneje tisto znotraj … Plesalka, koreografinja in mlada pedagoška moč Intakta, Veronika Valdés, vodi plesne učne ure s skupino Indigo ter Sodobni ples 1, ko ples in gib že dozorevajo s stopnjo znanja ter učno zrelostjo. In z njimi je postavila dve skupinski koreografiji. Skupina Indigo se je lotila duhovne teme DKJIL´ Khor, ornamentike risanja mandal, ki so jo najprej izrisale v kostumski obliki, v belini majic ter črtano barvito potiskanih ‘legic’, naslednja stopnja se je oblikovala v gibalnih strukturah, ki so jih prostorsko ter plesno dorekle ter postavljale po prostoru: Ana Grce, Klara Cimpelj Domjanič, Mithra Strojan Rot, Sara Banko in Taajda Strojan Rot.
V skupini Sodobni 1 pa so se izkazali v usvojenih sodobnih plesnih osnovah, tudi se dosledno strukturirali v linijah, se postavljali ter izmenjevali, kot bi osvajali določeni del prostorske površine in tvorili gibko plesno omrežje. Nato se razpršili, iskali, odhajali in prihajali, se domnevno prepuščali nevidnemu vetru v svojih kostumih zemeljskih barv, pač v sožitju z zemljo v zanimivi prostorsko razvejani koreografiji Kan: Brina Lekše, Elena Nikolovska, Eneja Vehovac Pondelak, Jaka Bombač, Katja Škoda, Maša Grce, Petja Križmančič, Staša Pust, Tamara Smolej, Tinkara Klipšteter, Tjaša Avbreht, Viktoria Forte Berlec in Živa Manja Petrovac. Pod mentorskim vodstvom Veronike sta po enem letu znova opozorili nase sestri Grce, Ana in Maša, ko sta se v medsebojnih sestrskih odnosih sodobno prelivali, vozlali ter skušali na novo barvati svoj odnos v svoji novi ustvarjalni viziji: To Alter. In se je Maša Grce v svoji ustvarjalni vnemi ter gibki domišljiji podala po svoji ulici, Ulici 12, plesnega raziskovanja in dozorevanja, ko gib živi ter diha.
Igor Sviderski in Nataša Tovirac sta se prvič srečala v plesnih vodah na začetku 80. minulega stoletja, že nekaj let pa znova aktivno ter spodbudno sodelujeta v PS Intaktu, kjer Igor, plesalec, koreograf in pedagog, vodi dve skupini: Sodobni ples 2 in skupino plesnih ljubiteljev, ko jim ples predstavlja dodatno sproščanje ter veselje: Plesni izziv -/-40. Štiri plesalke Sodobnega plesa 2 − Ana Inke, Rebeka Jerman, Urša Noč in Ana Sitar − se iz skupne, slikovito zastavljene točke podajo na pot ritmov ter korakov, ki jih popeljejo do skupnega cilja. Je koreografska struktura, ki sledi lahkotnosti celotne usmeritve. V Igorjevi koreografiji, Osmični zamah v pet, je sledilo plesno sproščanje ter uživanje na odru njih štirih skupaj z njim: Gregor Bajt, Mateja Oset, Jasna Škarič in Jerca Jerman, slednja pa je ob svojem večletnem plesnem urjenju ter improviziranju v Intaktu tudi izstopala v izvedbi svojih impro zamahov, ko ves čas doživeto vodi svojo gibalno strukturo, tudi dorečeno in čutno pristopa v svoj impro okvir.
Produkcijski večer Intakta je potekal v dveh delih, ob koncu drugega dela je bila na vrsti še plesna predstava Kaje Vajdetič: O vseh mojih materah. Plesalka, ki izhaja iz Plesnega foruma Celje, je postala prejemnica Opus produkcijske nagrade 2018, ki jo podeljujeta JSKD RS in PS Intakt, na podlagi posebne pohvale za svoj lanski avtorski solo: Tok, ki gre in ne laže. Predstava O vseh mojih materah je nastala v produkcij JSKD RS 2019 in PS Intakt 2019; koncept, koreografijo, ples je postavila ter izvedla avtorica Kaja Vajdetič ob mentorstvu Nataše Tovirac in Nine Meško, oblikovanje svetlobe pa prispeval Luka Curk. Koncept se naslanja na njen lanski nagrajeni solo projekt, seveda ga je poglabljala, razdelala ter dopolnjevala, predstavila še mentoricam, nato pa začela okoli trimesečno intenzivno pripravljanje ter postavljanje. Je njen svojstveni plesni izliv o slovesu, ki jo čaka na novi poti odločitve. Vse njene matere pa so vse tiste ženske, na katere se je navezala, ki so ji pomagale, jo bodrile ter ji kazale pot naprej. V gledališkem listu zapiše: "/…/ Že dva dni diši po pomladi. Vem, da imajo naročje. Jaz pa grem v vojno cvetlice nabirat." Šum peska je začetni ton, ki sega po odru, ko ona stoji, zre v čašo, vodo in prostor. Ta njena statična poza, živega pogleda ter misli, ki pesnijo slovo, je sila delujoča, dramatično krepilna, ki kar gosti prostor, potem pa steče še njena svojstvena gibalna dinamika brzic ter poleta, dokler se ne postavi na drugo stran svojega statičnega podesta. Vzame kozarec, izpolnjen s peskom in vodo, ga dvigne in pusti, da se bela tekočina počasi izlije. Koliko drame in besed bi potrebovali, da se te tri preproste gibe opiše z vsem, kar se je v tem kratkem trenutku njenega minimalizma dogajalo, čutilo ter neslišno izpelo. Po odru so odzvanjale tudi besede, vendar na tej veliki površini žal kar neslišne. Sicer je to povzet tekst iz njene lanske nagrajene miniature, ki ji verjetno služi kot podpora in koncentracija. No, njene besede nikakor niso prazne, po njih se pretakajo mladostno poglobljene, kar zrele misli. Tokrat je to na odru Španskih borcev v Ljubljani četrta uprizoritev predstave O vseh mojih materah, ki je imela premiero letošnjega april v Celju na 11. mednarodnem tekmovanju Opus 1, plesna miniatura, nato sta sledili še dve uprizoritvi v Maribor in Kranju, potem pa junija še v organizaciji Kid Plesonoga, v okviru njihovega festivala: Plesno porajanje, Grad Snežnik.
Na koncu produkcije PS Intakt je sledil še velik poklon nasmejanih ter sproščenih malih in velikih plesalcev, tudi mentorjev, saj je to njihov praznik, ko po enem šolskem letu lahko predstavijo vse, kar so pridobili; na koncu koncev so si tudi prislužili velik aplavz.
