Osvajanje sreče pod taktirko dueta Pašović & Cetinski v Gorenju

V nekdanji tovarniški hali Gorenje Tiki je stekel mednarodni projekt angažirane umetnosti Harisa Pasovića Osvajanje sreče / The Conquest of Happiness, producentke Uršule Cetinski in v koprodukcijah Slovenskega mladinskega gledališča, Prime Cut Produktions ter East West Centra Sarajevo.

Projekt v trajanju 100 do 120 minut je poimenovan po skoraj sto let stari življenjski zgodbi britanskega filozofa, mirovnika in Nobelovca za književnost (1952) Bertranda Russella (1872-1972), ki je dejal, da je sreča soočiti se s tem, da je svet grozen, grozen, grozen; ko je človeški rod večni popotnik v iskanju sreče na planetu Zemlja in jo nekateri zaužijejo tudi v čas groze, strahu in vojn.

Režiser Pašović pa je rekel, da ga je k projektu vodila misel na srečo v tem nesrečnem svetu. In srečo preživetja je skušal zajeti v uprizoritvah grozodejstev, ki so svet pretresala od časa Auschwitza pa do sedanjosti Guantanama, v devetih pretresljivih dokumentiranih prizorih, ki zajamejo Palestino, Vietnam, Kambodžo – vasico My Lai, umor v Čilu Victorja Jere na santiaškem stadionu, genocid v Ruandi, Bosno in Hercegovino – Srebrenico – sceno posiljevanja, Miloševića in znane nam posledice, poboje med mirovnim pohodom januarja 1972 v severnoirskem mestu Derry, ki so ga Britanci preimenovali v Londonderry, kjer je bilo ubitih štirinajst ljudi, med njimi polovico najstnikov … Torej zbrati in obelodaniti v živo svet politične teme ter žalostno rezultanto nasilja po pričevanjih tistih srečnežev, ki so vse to preživeli, sicer predstave ne bi moglo biti.

Predstava je bila 20. in 21. septembra uprizorjena v mestu britanske kulture 2013 v Derryju – Londonderryju na ploščadi Eberton Squera, praktično enainštirideset let od resničnega dogodka. In to je bila ta ista predstava, zaradi katere je bila ekipa aretirana na letališču Belfast, pač zavoljo kostuma, ki naj bi ogrožal varnost. Igralna ekipa je nosila s seboj vse tisto, kar se v represijah oblasti uporablja, na prizoriščih pa posedovala orožje, težko "mašinerijo", rušilne buldožerje, kamione … Predstava je bila uprizorjena 28. septembra v Mostarju, ob mostu, ki združuje dve veroizpovedi istega naroda – muslimansko in katoliško, 29. pa je zagodlo vreme in je morala odpasti, odigrala se je še na Reki 4. in 5. oktobra, zadnja uprizoritev je bila 25. in 26. oktobra v Belfastu / Festival at Queens.

V Ljubljani se je število nastopajočih zaokrožilo v številko sto skupaj z igralci in zborom SNG Opere in baleta Ljubljana ter Mladinskim pevskim zborom RTV SLO in veliko več (krepko čez 200) gledalci, statisti na odru človeške sramote, ko se je premikalo, odganjalo in prerivalo skozi maso v režiji Pašoviča ter v koreografiji znanega belgijskega koreografa, plesalca in igralca Thomasa Steyaerta. Gledališki realizem Pašovićevega dokumentarca je bil živ in dokumentarno podkrepljen, se odvijal v hali z odrom, s kamioni in med brzostrelkami vojakov, odmevali so streli, se na videu predstavljali satani resničnih grozljivk, se je bralo manifeste in misli velikih ter sta glasbenika Neil Martin in Rod Mc Vey ves čas v duetu umetniško koncentrirala, tudi za večjezične prevode je bilo dobro poskrbljeno.

Predstava se v Ljubljani začne na odprtem pred vhodom v halo, kjer stoji hiška na okupiranem ozemlju judovske Palestine, kjer igrajo otroci nogomet, ženske pomivajo in kjer se moški preteguje – plesalec ogreva. Naenkrat izraelski vojak pripelje bager in naroči rušenje. Plesalec Thomas, mladi Palestinec, se s strehe vrže v zajemalni keson, ki ga premetava, meče v višave, on pada in se ponovno oprijema železja, kjer tudi obvisi. Priča smo kaskaderski filmski sceni, enkratni gibalni kompoziciji, ki se dogaja, dokler ne zmaga stroj in hišo v trenutku zravna z zemljo.

Gledalci smo strnjeni v skupino, ki jo vodi britanski igralec, rojen v Sierra Leoneju, Cornelius Macarthy, ki igra filozofa Russela, in skupino pelje po poti pisateljevega Osvajanja sreče (1930). Nastopajo še igralci z Irske Matt Faris, Dermott Hickson, Patrick J O‘Reilly in Shane O‘Reilly, iz Bosne in Hercegovine pa Saša Handžić in Mona Muratović. Osrednji vlogi imata tudi igralca SMG Damjana Černe in Željko Hrs. Slednji igra najbolj nezaželene vloge, ko nazorno upodablja poveljnika Pinochetove vojske, vojaka Rdečih Kmerov, dr. Mengeleja, Miloševića, paznika Guantanama.

Damjana Černe pa se ni izkazala le kot igralka, ki izpostavi žensko v skupini enako mislečih upornikov (gledalcev), ampak kot odlična performerka fizičnega gledališča v koreografiji pretepanja in maltretiranja človeka, izživljanja predstavnikov oblasti nad upornico. Damjana je padala, se po tleh obračala in drsela, prenašala udarce, skakala v višine, preskakovala prepreke, se borila, ko so jo vlekli in pretepali, tudi sama bojevniško vračala udarce. Tepež in udarci so v iluziji hitrostnih zaporedij bili dovolj prepričljivi, na srečo bili tudi do potankosti koreografirani in izurjeni, tako da Damjane ni zadel udarec težkega obuvala tik nad glavo, ko nasilnež z vso silo zavihti svoj nožni blok in jo sesuje. Bila je to brutalna in živo inscenirana gibalna scena. Bravo, Damjana!

"Bravo" tudi za vse igralce, ki so se potili v vlogah resnične sedanjosti, jih živo in prepričljivo odigrali, posamično in v skupinah, se gibali v plesu moči in nasilja, govorili in odlično prepevali v dikciji, ki je ni moč slišati na slovenskih odrih, in to praktično vsi v vseh jezikih; ko je bilo slišati tudi azijske neznanke. In je bil trenutek, ko sem pomislila, kateri srbski igralec igra srbskega zločinca, in šele po sliki ugotovila, da je to Irec Shane O‘Reilly, in nič drugače ni bilo s francoščino Mone, angleščino Damjane ali nemščino Željka …

Pravijo, da je bilo sila težko igrati to  igro čistega nasilja brez kančka optimizma, zapirali so se v sobe, tudi drli in jokali po končanih vajah … in na koncu v živo odigrali bolečo stvarnost. 

Inscenirani dokumentarec Okusiti srečo so pripravljali tri leta, režiser Pašović pa je na projektu delal še veliko dlje. Haris Pašović je s svojo ekipo ustvarjalcev postavil živo gledališko tkivo o nasilju 20. in 21. stoletja, štrleči spomenik o človeški temi, v katero le zasvetijo žarki posameznikov, kot je to izpostavljeno v vlogi pisatelja Rusella, in vdira svetloba prebujenih mas, žal tudi ob nedolžnih žrtvah, vendar za boljši jutri. Brez besed in v čutni tišini smo zapuščali prizorišče, ganjeni povsem drugače kot ob gledanju enakih projekcij na TV-ekranih zavaljeni v sedeže ob žvečenju in klepetu, bilo je tako stvarno.

 

View Gallery 12 Photos