Plesalka Katja Čuk razmišlja o plesu v tem posebnem času
V naših − predvsem zahodnih, modernih kulturah smo se vse preveč navadili na to, da smo umetnosti potisnili v šole, društva in druge ustanove. Nekako smo jih skoraj pregnali iz našega vsakdana (razen ljudi, ki se z njimi poklicno oz. profesionalno ukvarjajo). Pozabili smo, da zato, da bi plesali, ustvarjali ali se glasbeno udejstvovali, ne potrebujemo nobene formalne ustanove. To lahko kadarkoli počnemo doma ali v lepem vremenu na ulici, trgu, v parku … Neformalno se lahko združimo in ustvarjamo/delimo s prijatelji, kolegi, družinskimi člani ali pa neznanci, ki jih podobno veseli. Ne potrebujemo uradnega termina in prostora. Ni nam treba čakati na praznovanje rojstnega dne ali obletnice česarkoli že. Da je življenje s plesom in glasbo lepše, vam bo potrdil vsak, ki je to izkusil. Glasba in ples sproščata, osrečujeta in povezujeta. Vzor so nam lahko države Latinske Amerike, kjer še danes vsakdan prepajata glasba in ples.
Štiri leta sem živela v Kolumbiji in dobro leto po preostali Latinski Ameriki, in prva stvar, ki jo rada izpostavim, je njihovo veselje do življenja, pristna radost do vsakdana (ki je nemalokrat težaven) in pa življenjska praktičnost. Ljudje so topli, odprti in nasmejani, glasba odmeva iz domov, trgovin ali avtobusa. Sploh v Kolumbiji praktično ni družinskega srečanja, kosila ali praznovanja brez plesa. Najlepše pa je, da plesni lokali živijo od ponedeljka do nedelje (pa ne le ob večerih – če bi zaplesal ob malici ali namesto nje – izvoli), da se ljudje združujejo v parkih in na terasah ali kar na ulici. “Kdor poje, zlo ne misli,” pravi slovenski pregovor. Kdor pleše in ustvarja, tudi ne. Kako pomembno je in hkrati lepo negovati umetnosti v vsakdanjiku, smo priča prav te dni, ko nas je grožnja obolelosti za virusom oddaljila, hkrati pa povezala: ljudje delijo svoje veselje do petja, glasbe, plesa itd. kar z domačega balkona in dvorišč. Ne bi bilo lepo, če to ohranimo in vnesemo v naše življenje tudi po preživeli krizni situaciji?
Umetnosti so primarni način izražanja človekovega notranjega dogajanja: so medij, skozi katerega se izražajo naša kreativnost, ustvarjalnost, naše misli, čustva …
Včasih je ples izraz le trenutnega razpoloženja in volje, spet drugič lahko nosi in predaja zgodbo … Ples je vez družbe ob družbeno pomembnih prelomnicah in dogodkih že od začetka vzpostavljanja le-teh. Ples nam daje možnost samospoznavanja in raziskovanja. Hkrati pa nas poveže z drugim in uči medsebojnih odnosov in tihega dialoga …
Verjetno vsi poznate prizor, ko se vklopi glasba, otrok pa začne poplesovati. Ni mu mar, če ga kdo opazuje, še manj, kaj si kdo misli – to naredi spontano in ob tem blazno uživa. Verjetno vas večina tudi pozna prizor otrok in mladostnikov, ki ure in ure stojijo pred youtube posnetkom, da bi čim bolje skopirali vsak gib neke koreografije. Naj nam bodo otroci in mladina vzor: zaplešimo, ko se nam zahoče, ko začutimo glasbo ali se načrtno naučimo nekega plesa ali celo koreografije. Moram razložiti, zakaj? Ker s plesom obudimo in aktiviramo človeka v njegovi celosti: telo, možgane in duh. Hkrati bodimo odrasli vzor mlajšim. Vklopimo glasbo na glas, zavrtimo se po dnevni sobi, sami ali s partnerjem. Spodbudimo družino k plesu – ni pomembno, kako plešeš, pomembno je, da se gibaš ob glasbi in da v tem uživaš. Lahko se učimo gibov in stila drug od drugega, lahko nastopamo druga za drugega, lahko pa plešemo popolnoma sami. Mi in glasba. Ali mi in tišina. Ne potrebujemo niti ogledala niti drugih opazovalcev. Naučimo se opazovati sebe samega.
“Jaz ne plešem,” pravijo nekateri. Seveda. Nekateri nikoli niso in nikoli ne bodo začutili vzgiba za ples in razvili ljubezni do te umetnosti. Normalno. Prav tako ne bo vsakomur naš plesno-gibalni izraz všečen. Tukaj nismo zato, da bi se presojali in obsojali. Vsaj ne v trenutnem kontekstu vsakodnevnega življenja. Tukaj ni niti pomembno, ali je tvoj element/tvoja strast ples – lahko je glasba, lahko je risba, lahko je literatura ali kuhinja … Karkoli že je tisto “what makes you feel alive and what you are passionate about” (kar ti vdahne občutek življenja in vzbudi strast), je pomembno, da ga neguješ in ohranjaš ter živiš – v trenutkih, kot je današnji, še toliko bolj. Tako kot je pomembno naše fizično, je pomembno naše emocionalno in duševno zdravje. Zato “stay at home” (ostani doma), vendar se ne zapri vase – najdi svoj izraz: pleši, poj, se igraj, kreiraj … – “whatever makes you move from the inside!” Ostanimo zdravi in srečni. “Abrazos y besos con la distancia” (objemimo se na razdaljo).
Pogovor s Katjo Čuk si lahko ogledate v oddaji Parada plesa to nedeljo ob 18.45 na TV3.
