Opus I – plesna miniatura. Nagrajeni inventivni mladi plesni ustvarjalci

V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju je potekalo 9. mednarodno tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev Opus I – plesna miniatura 2017, v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Območne izpostave JSKD Celje pod umetniškim vodstvom Nine Meško, samostojne strokovne svetovalke za področje plesa.    

Program je potekal v tekmovalni skupinah B (letnica rojstva nastopajočih 1998–2002) in C (letnica rojstva1993–1997). Tekmovanje je povezoval Daniel Petković, ki je pred začetkom programa pozval avditorij k minuti molka v spomin na sodobno plesno inovatorko, plesalko in koreografinjo Trisho Brown (1936–2017), ki je preminula letošnjega 18. marca v 80. letu starosti. Njeno plesno veličino zaznamuje tudi njena poslanica, sestavljena iz besed in njene plesne dediščine ob letošnjem svetovnem dnevu plesa, 29. aprilu.

Za 9. Opus I je iz tujine prispelo 40 prijav, izbranih pa bilo trinajst miniatur, in sicer pet v okviru skupine B in osem v skupini C, razpisana tema je bila enaka kot za 25. državno tekmovanje Opus I: Sanjaj in to uresniči!  Obe skupini je ocenjevala mednarodna strokovna žirija v sestavi: Aleksandra Janeva Imfeld, Katrin Roschangar in Boštjan Antončič. Makedonka Aleksandra Janeva Imfeld je končala sodobno plesno šolo Ane Maletić v Zagrebu, plesno izobraževanje pa nadaljevala na akademijah v Belgiji in New Yorku, tudi plesala in ustvarjala na mednarodni sceni, je soustanoviteljica Nomad Dance Company in NDA Hrvaške. Po zaključku Rotterdamske plesne akademije je Katrin Roschangar delovala kot plesalka in pedagoginja na odrih ter v skupinah Nemčije in Avstrije, od leta 2003 pa vodi plesne delavnice v Tanzquartieru na Dunaju. Tretji član žirije,  Boštjan Antončič prihaja iz Celja, kjer je svoje plesne korake gradil v Plesnem forumu Celje ob pedagoginji in koreografinji Gogi Stefanovič Erjavec, nadgradil pa na SEAD plesni akademiji, tudi postal član Rosas plesne skupine, trenutno sodeluje kot plesalec z Anne Teresa De Keersmaeker pri projektu o slovečem baletu pariške opere / Ballet de l´Opera de Paris. Boštjan je ob koncu obeh tekmovalnih programov dejal, da je bila izbira najboljših kar težka, vendar tako kot vsa ta leta je žirija spremljala in ocenjevala tako izvedbo miniatur na generalki kot na predstavi, ob tem pa še sledila napisanemu tekstu o konceptu in delovnem procesu, ki je bil obvezna priloga k prijavi. Nagrade so se delile po zaključku tekmovalnega programa v Plesnem forumu Celje, kjer je potem potekalo še druženje in mladostno rajanje.

Za najboljšo miniaturo v celoti B-skupine, kjer se je zvrstilo 15 uprizoritev, je žirija razglasila dve miniaturi: Saje Ane Cvelfar iz Plesnega foruma Celje (mentorica Goga Stefanovič Erjavec) in miniaturo Rad bi kradel zvezde Filipa Štepca, KD Qulenium (mentorica Saša Lončar). Ana Cvelfar se zasanjano, vendar čutno poslavlja od sveta svojih sanj, ko jim posveča pesem gibalnih verzov, malih in velikih premikov v pogovoru z rokami ter v letu visokih odskokov. Filip Štepec se je znova izkazal s svojim plesom prebujanja, ko se glava in misli ujamejo v prašno belino sanjskih meglic, ko bi rad vzletel proti zvezdam in jih lovil, kradel, ko njegovo plesno telo trepeta v nekih drugih dimenzijah skupaj s težko dosegljivimi željami, vendar mladostno iskrivo v sanjavih potokih solz.
Tako kot sta v prahu beline kovala svoje sanje Ana in Filip, je belino zaprašenih morečih sanj v miniaturi 24 lovila ter želela doseči tudi Neja Veternik, plesalka Studia N (mentorica Lucija Boruta). Beli prah pa je dobro prekril plesni pod, sicer ni bil moteč, ko se je to zgodilo na koncu B-skupine in je sledil odmor ter potreben čas za čiščenje odra. Večja težava je nastala, ko je bil oder prekrit z belim sanjskim prahom prav na začetku B-skupine po prvi miniaturi Alkio: Sikiö, Vauva / Zarodek: plod, dojenček Belgijca Landera Casiera, in je bilo prah kar težko odstraniti v danem kratkem času, kljub trudu in možnim čistilnim pripomočkom. Lander Casier se je predstavil kot dorečen plesalec stilno oblikovanih plesnih sosledij v dobro zasnovani miniaturi razpotegnjenih gibalnih linij, ki je dajala vtis prebujanja, lahko tudi porajanja novega, preden oči spregledajo. Žal pa na generalki ni uporabil belega prahu, da bi se lahko primerno ukrepalo in ne bi nastopil na začetku programa. Vlažna tla in skoraj nevidni delci prahu pa so Katarini Marjanovič iz Plesnega studia LAI Izola, ki je bila druga na vrsti s svojo miniaturo Glas tišine (mentorica Lilijana Ujčič), predstavljali kar precej težav, ko je morala paziti na drseča tla in svojo miniaturo prilagajati novim pogojem. Prav gotovo je sledilo boleče razočaranje, čeprav lepo zaplesane miniature, ki ni kazala neljubih težav. Katarina si prav gotovo zasluži čestitkeza zrelo oblikovan nastop ob sprotnem prilagajanju novim odrskim pogojem svoje nočne more, ki se poraja v podzavesti ob težkih življenjskih preizkušnjah. Nočna mora je bila tudi tema miniature Izpod nadzora avtorskega dueta Manice Pečarič & Ane Škoberne iz Glasbene šole Krško, oddelek za sodobni ples (mentorica Rosana Horvat).

Nagrado v vednosti 150 evrov za najboljši koncept sta si prislužili plesalki SVGŠL Umetniške gimnazije Maša Radi in Klara Drnovšek Solina za avtorsko miniaturo Živim, dokler bleščim (mentorica Maja Delak), ko se zrelo sprašujeta, ali so sanje prav zares njune ali pa so posledica sistema in družbe, ki za svoje delovanje potrebuje ubogljive ter pridne ljudi. S svojim avtorskim duetom sta Maša in Klara domiselno in inovativno presegli že skoraj ustaljeni koncept medsebojnih konfliktov v plesu ženskih dvojic, duetov, ki se največkrat konča s prijateljevanjem in v sožitju novega odnosa, pa čeprav lahko v dobri izvedbi in ob iskanju novih gibalnih oblik.

Za najboljši plesni nastop je bila s 150 evri nagrajena Nika Špekuljuk iz zagrebške Škole suvremenog plesa Ane Maletić za svojo miniaturo Somnia (mentorica Nataša Jurišić); za prepričljivo subtilno povezovanje sanj z budnostjo in brezhibno izvedbo uravnoteženega avtorskega sola. 
In tako kot vsako leto je bila prisotna tudi generacijska komisija, ki je svojo nagrado (100 evrov) v B-skupini dodelila Tari Ferbežar Felgner za  prepričljivo izvedbo miniature plesnih domislic in izolacij: Sanjati, želeti si / Plesni Studio Intakt (mentorici Sabina Schwenner in Veronika Valdés), V sanje ne verjame Jerca Gril iz KD Qulenium, zato jih v svoji miniaturi Ne verjamem (mentorica Saša Lončar) zaobjame v plesu  gibalne lirike. Tebi nosi naslov miniatura Jerce Klinar iz Studia za svobodni ples (mentorica Urša Rupnik), ko doživeto čustveno okvirja sanjski ples namenjen njemu, o katerem sanja in ga išče, ki je del nje in njenih bližnjih v življenju bolečine ter sprememb, tudi smrti.

Kar nekam otožne in moreče sanje je sanjala generacija B-skupine, in ne samo slovenski ustvarjalci, tudi tisti, ki so prišli iz tujine, med njimi pa še: Elena Molto Gisbert & Maria Pia Belda / Centro De Danza B&B Alcoy (Španija) v miniaturi And Now, What? (mentor Dolma Jover Agulló), tudi Poljakinja Aleksandra Kornijenko s svojo miniaturo poglobljenih misli in ženske plesne čutnosti Thoughts, nekoliko drugače pa je izzvenela miniatura dušnega miru Peace of minde Laure Lončar iz Plesne radionice Lilijane Lončar ( Hrvaška, mentorica Lilijana Lončar), ko  zastrašujoče zakritega obraza preletavala oder v plesu nemira in gibalnih izzivov.

Svetla točka neulovljive mladosti, ki je na odru odsevala povsem drugačni sanjski nemir, je bila Špela Jezovšek s svojo sanjsko miniaturo mladostne navihanosti in gibalnih vragolij Nindža Karindž / Harlekin, društvo za umetnost plesa (mentorica Ana Vovk Pezdir). Za svojih devet let sodelovanja na Opus I – plesni miniaturi je prejela barvit plakat s fotografijami vseh njenih avtorskih miniatur, ki ga pripravi in podarja Organizacijski odbor JSKD (Nina Meško in Tomaž Črnej).

Podoben plakat barvitih fotografij, vendar za svojih 12 avtorskih miniatur na Opusu I je prejela tudi Lia Ujčič / LAI Izola za svojo letošnjo in poslovilno miniaturo Ko ob mojih nogah drema tiger (mentorica Lilijana Ujčič) in bila prejemnica nagrade za najboljšo plesno izvedbo v skupini C v vrednosti 400 evrov. To je bil ples umišljenih in domišljenih inovativnih gibalnih oblik, tudi vesoljnih dimenzij, ko neizmerna ustvarjalna moč in plesna dovršenost navdihujeta Liin umetniški ter izrazni potencial. Lia je postala po izbiri žirije v sestavi: Maja Kalafatič, Nataša Tovirac in Nina Meško poleg omenjenega priznanja in nagrade za svojo sanjsko miniaturo tudi prejemnica Opus produkcijske nagrade 2017 za realizacijo novega projekta v produkciji PS Intakt in JSKD, ki bo premierno predstavljen na Opusu I 2018.

V skupini C je nagrado za najboljšo idejno zasnovo-koncept v vrednosti 400 evrov prejela April Veselko iz Plesne izbe Maribor za avtorsko miniaturo Bodi telo. April Veselko je plesalka in koreografinja neizmerljivih umetniških potencialov, ki preseneča, raziskuje in bogati svoj plesni besednjak, ga niansira z njej lastno notranjo sugestijo, ko po odru niza žive gibalne skulpture, ki za trenutek lahko zamrznejo, da bi se še bolj vtisnile v vidno polje odra. Take so bile tudi  sanje, ki jih je začrtalo plesalkino telo, ko mu daje možnost biti telo, to telo, ki pelje, ustvarja in bogati miselna ter čutna ustvarjalna obzorja, ki jih April senzibilno zaobjame v predstavljeni miniaturi svojih sanj.

Za najboljšo plesno miniaturo v celoti je strokovna žirija razglasila kar dva avtorska sola: Promoqueen Danke Ide Hørlyck Thomsen in Homo Absconditus Mufutaua Yusufa (NG,IE), ki izhajata in predstavljata SEAD plesno akademijo Salzburg, prejela sta nagrado v višini 800 evrov . Ida Hørlyck Thomsen se v svojem plesnem navdušenju utaplja v sugestivno barvane sanjske globine, jih tudi dovršeno stilizira ter domiselno izraža.
Mufutau Yusuf je svoje sanje spletal ob tresljajih in ritmih na dveh stolih, ko je eden bil vselej prazen. Plesalec in ustvarjalec Mufutau Yusuf  je predstavnik sodobnega plesno dovršenega afriškega vala, ki v plesno ustvarjalnost vnaša nove dimenzije razmišljanja in ustvarjanja, tako kot je bila njegova domišljijska plesna miniatura zaigrana v duetu z nevidnim neznancem. Nagrado generacijske komisije in bon za poletno plesno šolo 2017 v vrednosti 100 evrov pa je prejel odličen plesalec Adriano Bolognino iz Italije z miniaturo Off from me, ki jo zapleše v fantazijskem duetu z zvoki klavirja.

Umetniški direktor mednarodnega festivala sodobnega plesa Front@ Matjaž Farič pa je izbral šest plesnih miniatur, ki bodo predstavljene na 12. Front@ 2. septembra 2017 v Murski Soboti: Promoqueen – Ida Hørlyck Thomsen (DK); Turned away faces – Johana Pocková & Samuli Emery (Finska, Češka); Bodi telo – April Veselko (SI);  Ko ob mojih nogah drema tiger – Lia Ujčič (SI); Homo Absconditus – Mufutau Yusuf (NG , IE);  Sub – Samuli Emery (FI). Poleg vseh že naštetih so se v C-skupini izkazali s svojo sanjsko domišljijo tudi: Maša Hawlina (SI) / KUD Radiator z miniaturo Ej, Sigmund?; Anniina Kankkunen (FI, AT) – Come Trough; Victoria Herczek&Oscar Mafa (ZA,PL) – 5,6,7, And; Michaela Kadičikova (CZ) / SEAD Salzburg-REM.
Ob koncu predstavitve vseh nastopajočih B- in C-skupine na odru LGC je sledila še zabavna skupinska improvizacija: Group Impro, preden so se gledalci in nastopajoči preselili v bližnjo dvorano Plesnega Foruma Celje, da so lahko sledili že omenjeni podelitvi nagrad in premierni uprizoritvi Opus produkcijska nagrada 2016, ki sta jo lani prejeli Carolin Prokopidis (USA) in Veronika Valdés (SI). Najprej je bilo mišljeno, da soustvarita skupinski duet, vendar so geografske razdalje velike, razlikovali so se tudi želje in koncepti, tako da sta ustvarili vsaka svojo plesno predstavo.
Carolyn Prokopidis je zasnovala avtorski projekt Vmes / Inbetween, ki ga je opisala kot vrtinčasto mešanico čustev in gibanja, navdihnjeno z bistvom življenja in vprašanjem, kaj se zgodi, ko nekdo živi. Svoj plesni izraz je lahkotno ter radoživo snovala na podlagi optimizma in samozavesti svojega velikega naroda onstran oceana. Bila je to prijetna in dobro prostorsko izoblikovana koreografija mladostnih želja, posamičnih padcev in novih optimističnih vzponov, ki krepijo ter bogatijo mladega popotnika na življenjski poti.
Drugo predstavo z naslovom Zaklenjeno je uprizorila po svojem konceptu in v avtorski glasbeni zasnovi Veronika Valdés, kjer osvetli in senči  bolečino mladosti brez perspektive, bolečo življenjsko realnost slovenske mladine, še posebej na področju umetniških plesnih obzorij,  izpovedno poetično pa gradila na lastnih izkušnjah. Ko sem sledila njeni doživeti gibalni ekspresiji izpovednih globin, ko vsak gib, vsak korak in pogled izpisujejo pesimistično zgodbo življenjskega obstoja, prepolno strahov in groze, ki bremenijo mlada življenja, in ko pospešeni koraki z možnim navdihom optimizma obstanejo pred tistim zaklenjenim in nedostopnim, takrat sem dobila vizijo stare in izčrpane Evrope, ki nekako ne more prispeti do novih spodbud in osvobajajočega duha, tako kot tudi mi ne v svoji deželi na njenem mejnem repu. Po zaključku Veronikine predstave umetniškega višaja je v dvorani najprej zavladala  tišina, preden se je usul aplavz navdušenja, namenjen plesni umetnici in perspektivni koreografinji za njen izredni umetniški prispevek, za avtorsko predstavo Zaklenjeno. Obe predstavi sta tekli pod mentorskim vodstvom Nine Meško in Nataše Tovirac ter v produkciji JSKD in PS Intakt.

View Gallery 12 Photos