Plesna izba Maribor (PIM) je plesno sezono 2023–2024 začela z novo premiero svojega reprezentativnega plesnega kolektiva Š.I.K.: Okamenela.
Predstava je nastala po idejni zasnovi in izvedbi plesalk kolektiva Š.I.K. v sestavi: Vanja Kolanovič, Anja Spasovski, Nadja Spasovski, Vita Trantura, Nika Zidar in v koreografiji Urše Rupnik ter plesalk in ob dramaturškem svetovanju in producentki Mojci Kasjak. Kolektiv Š.I.K. tesno sodeluje s koreografinjo Uršo Rupnik, saj Anja, Nadja, Vita in Nika študirajo v Ljubljani, tudi intenzivno vadijo v plesni skupini Ursus Dancers, ki jo vodi Urša Rupnik. Vanja letos zaključuje svoje medicinske študije v Mariboru, razdalja med Ljubljano in Mariborom nikakor ni nepremostljiva. Ob vikendih največkrat vadijo v svojem Mariboru, tudi je Vanja znala zajadrati v Ljubljano. Predstava je nastala v produkciji Zavoda MOJA KREACIJA, Maribor in v okviru 17. Platforme sodobnega plesa – Platforma mladih, ki je letos potekala od 26. do 30. avgusta po geslom: Nazaj k naravi! Mladim plesalkam Š.I.K. so dali možnost, da se s svojo novo stvaritvijo v nastajanju, Okamenela, prestavijo tudi širšemu prostoru Maribora. In so vse te festivalske dni ob 18.30 imeli svoj uprizoritve na različnih mestnih lokacijah: Mestni park (Paviljon v parku), Židovski trg, Vojašniški trg, Slomškov trg. (Tudi v Ljubljani imamo veliko trgov, zlasti v starem mestnem jedru, ampak žal v času poletja skoraj prekriti s stoli in mizami, tako da se pešci že komaj prebijajo med mamljivimi vonjavami z jedilnih listov. Pa še kako bi prijal tudi kak folklorni ali plesni priboljšek.)
Premiera plesne predstave Okamnela je sledila v okviru Platforme po Platformi sodobnega plesa, uprizorjena pa 24. septembra ob 19. uri v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor (LGM); v koprodukciji PIM, LGM Maribor, II. gimnazija Maribor.
Plesni kolektiv Š.I.K. se, tako kot je zanj značilno, tudi kolektivno odloča. Tokrat so ukazali na legendo, na obraz Ajdovske deklice, ostro vklesan v kamnito steno na pobočju Prisojnika. Za obrazom Ajdovske deklice, potomke mitoloških slovenskih velikanov Ajdov, se skriva legenda, ki pravi, da je bila dobrega srca. Vodila je popotnike po zasneženih poteh Vršiča vse do Trente, ko so se vračali, so ji v zahvalo celo puščali hrano. Bila je tudi sojenica, ki je ob rojstvu prerokovala otrokom usodo, tako je nekemu dečku napovedala, da bo ustrelil Zlatoroga. In ker je Zlatorog sveta, nesmrtna žival, so jo njene sestre preklele, ob prihodu pod Prisojnik pa je okamenela.
Začetna scena zasije (oblikovanje svetlobe: Gašper Bohinec) v estetiki beline, na sredi odra pa postavljena mogočna visoka bela skulptura, ki se širi proti tlom. Prvi vtis ob pogledu na nepremični kip je kamnita gmota, v kateri se zaznajo vklesane človeške podobe nevidnih obrazov. Scena je statična in skrivnostna, je dozdevni odmev davnine, tudi mogočna, tako kot je mogočna legenda, ki se širi o Ajdovski deklici, zajeti v steni mogočnega očaka. Ko se iz tišine izvijejo glasovi in je slišen šepet (glasba: David Nik Lipovec), se v skulpturi zaznajo skoraj neopazni premiki. Od tu naprej zgodba o Ajdovski deklici teče v prebujanju legende, tudi iskanju paralel s tistim izpovednim nekoč in aktualnim zdaj.
Že na začetku je slikovito oblikovan izvor legende, mladostni obraz v visoki kamniti steni, ob valovanju in premikih pa se zaznajo tudi profili petih obrazov, celo so vidni nemi vzkliki na široko odprtih ust, kot bi ta hlastala za zrakom ali želela nekaj izreči. Jasno je, da scenska skulptura ni kamnita, k temu vtisu pripomore elastično pletivo, ki obdaja pet plesalk v primerni osvetlitvi; in se ob vsakem premiku oblikujejo novi elastični preobrati, tudi nove skulpture oblik. V koreografiji se domiselno ukaže na kamniti izvor legende, v elastičnih premikih pa dovolj jasno strukturirajo zapletena stanja ujetosti, iz katerih njih pet (ujetnic) očitno išče svoj izhod, svojo osvoboditev. Ko prva med njimi najde pot izhoda in se prisloni na izbočen obod skulpture, scena pridobi prizvok slovenske pokrajine; so pobočja in doline, kotanje in vrhovi … Takrat ko se osvobodijo pletiva, se njihova nova obzorja ob glasbi in svetlobi usmerijo v sodobne plesne oblike in kontakte, ki jih prepletajo s slovenskimi motivi skupaj z glasbo, tudi se zasliši Mojčina pesem v odmev visokogorja.
V koreografiji Okamenela se vseh pet akterk predstavi kot dorečene zrele plesalke, tudi se njihovo gibanje docela logično prepleta, fluidno teče in preplavi prostor z energijo mladosti, ki tenkočutno sledi zahtevni intenziteti koreografskega strukturiranja, vrstijo pa se medsebojni kontakti, objemi, dviganja in nošenja, odskoki in skoki, ko tudi pletivo na novo obdaja njihove nove prostorske zamejenosti, v katerih znajo še veselo rajati. Kostumsko so enotno odete v preproste moderne obleke, primerne za njihove plesne polete, ko se tudi enotno povezujejo in celo razigrano zaplešejo še z lahkotnim tkanim rdečilom (kostumografija: Nina Povšič Trantura). Čisto na koncu se docela osvobodijo, takrat ko najdejo svojo zemeljsko zaplato, svoj ustvarjalni kotiček v dotiku z rodno zemljo. Tudi je vsaka v svojem solističnem izlivu znala pridodati še svoj sugestivni trenutek, sijoč plesni utrip, ki odpira nove vpoglede tako v legendo kot na njihov čas mladostnega ustvarjanja, ki se nadgrajuje tudi pod umetniškim vodstvom njihove koreografinje in mentorice Urše Rupnik. V plesni predstavi Okamenela se dobro spleta in dramatizira čas legende z aktualnim zdaj, tudi poustvarja nov gibalni utrip plesnih sosledij, ki pospešeno poleti s časovnim tokom sedanjika. Ni kaj, ko se poseže po novih izvirih konceptih, končna oblika ali koreografska celota zasije tudi v novem ustvarjalnem navdihu; tudi si vsi sodelujoči zaslužijo čestitke za izvirno plesno postavitev Okamenela.
Navdušenje skoraj polno zasedene Velike dvorane LGMB je bilo burno, temu pa sledila tudi podelitev nagrad za njihovo ustvarjalnost in plesne presežke, ki se vrstijo že več kot deset let, pravzaprav je Vanja Kolanovič že 20 let prepoznavna na sceni sodobnega plesa kot članica PIM, Anja, Nadja, Vita in Nika pa tudi že 17 let. Zadnja štiri leta se je vseh pet članic Š.I.K. izkazalo s svojimi ustvarjalnimi in poustvarjalnimi dosežki. Spomnimo se njihovih celovečernih predstav v sodelovanju z našimi priznanimi pedagogi in koreografi: 2019 je bilo uprizorjeno Čudežno preživetje po konceptu April Veselko, v njeni koreografiji ter izvedbi Š.I.K. Nato je 2020 sledila poučna tematika, Materija, v koreografiji Bena Novaka. In je že leta 2021 bil uprizorjen njihov nov projekt Kam si raztresla sekunde po konceptu, zasnovi in izvedbi Š.I.K.; leta 2022 pa so prišle Korenine v koreografiji Luke Ostreža, letos smo bili priča njihovemu novemu izvirnemu konceptu Okamenela.
Za svoj uspešen in ustvarjalen opus je po premieri vseh pet plesalk bilo nagrajenih z nagrado zlata značka Mete Vidmar, nagrado, ki jo podeli Javni sklad RS za kulturne dejavnosti mladih (JSKDRS), za njihovih več kot 15 let uspešnega delovanja. Nagrade je izročila strokovna svetovalka za ples OI JSKD MB Minka Veselič Kološa petim članicam plesnega kolektiva Š.I.K.: Vanji Kolanovič, Anji Spasovski, Nadji Spasovski, Viti Trantura, Niki Zidar, ob tem tudi pohvalila njihovo predanost, vseobsežno delovanje in ambicioznost, ko se plesno izpopolnjujejo tako doma kot v tujini. Prisotna umetniška in programska vodja Platforme za sodobni ples Mojca Kasjak je ob zaključku poudarila, da je odlična plesna premiera Okamenela, ki rezultira iz dolgoletne plesne ustvarjalnosti, hkrati tudi premislek, kako je mladim treba dati priložnost, zlasti v okviru sodobne plesne umetnosti, ki žal po toliko letih še vedno ni institucionalizirana.
