Premiera predstave plesne skupine EnKnapGroup/EKG
Sredi oktobra ob novo nastopajočem valu korona epidemije je znova nastopil ’lockdown’, zapiranje normalnega življenjskega in kulturnega utripa, ter se zaprla vrata gledališč. Zadnja oktobrska plesna uprizoritev po novih jesenskih ukrepih je bila na petkovem sporedu, 16. 10., v SNG Maribor ob istočasnem odprtju in zaključku 55. Festivala Borštnikovega srečanja 2020. Za tiste, ki so se odprtja lahko udeležili, pa kot pravijo, je bilo posebno doživetje slediti gostujoči predstavi Plameneča voda v izvedbi baletnega ansambla HNK Ivana pl. Zajca Rijeka.
Tudi je Ljubljana v tem času premogla zadnjo plesno uprizoritev, pravzaprav premierno čaščenje Odvečni, ki se je v zaporedju dveh dni (15. in 16. 10.) in dveh časovnih terminih dogajalo v Španskih borcih. Ko so v produkciji zavoda En-Knap zadnjega trenutka uprizorjene kar štiri zaporedne plesne premiere po konceptu Iztoka Kovača in v izvedbi profesionalne plesne skupine EnKnapGroup/EKG, z njihovimi šestimi plesalci in ustvarjalci (Giorgia Belotti, Luke Thomas Dunne, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Radoslav Piovarči, Tamas Tuza), ob glasbeni spremljavi v živo dveh priznanih glasbenikov, Damirja Avdića in Tomaža Gruma.
Novo premiero nove sezone so končno lahko načrtovali novembra, vendar se je nepričakovano zgodila en mesec prej, ko je z oktobrom virus covid-19 znova stopal v ospredje vseh poročil, tudi se gostile napetosti z večanjem števila okuženih. Iztoku Kovaču se je kar širil nasmeh, ko je razlagal svojo nenadno odločitev, da so tik pred zdajci nemudoma končali s pripravami, takoj zatem pa že stekla oktobrska premiera; ko je končna odločitev padla s ponedeljkom, zavesa pa se dvignila že v četrtek.
In ko so se marca 2020 prvič zaprla vrata gledališč, tudi zastale kulturne akcije zaradi prvega vala epidemije covid-19, pa so plesalci EKG s svojim umetniškim vodjem Kovačem na čelu bili odločeni, da se ne bodo odrekli pripravam za novo sezono, tudi ne za novo premiero. Intenzivno so nadaljevali z začetim ustvarjalnim tokom, le da tokrat individualno in od doma, se medsebojno povezovali, dopolnjevali, tudi kondicijsko krepili, v izolaciji pa posneli serijo video posnetkov o svojih plesnih kreacijah, kar štirideset so jih našteli, tudi jih javno objavljali na spletu. Izhodišče za njihov novi projekt je bil esej pisatelja Ilije Trojanowa Odvečni človek, ki zaobjema aktualno tematiko o kapitalu, ki se v imenu dobička načrtno odreka človeku in človeštvu. Ob pisateljevem eseju se kar zastavlja vprašanje o resničnosti in koristnosti človeškega bivanja ter obstoja. In ko se je med poletjem končno lahko kulturno zadihalo, je predstava Odvečni nastajala po koreografskem principu Iztoka Kovača, po katerem je že kreiral svoj projekt S.K.I.N in Hu Die (2003), ko se vsaka uprizoritev sestavlja z vnaprej določenimi sekvencami, ki jih plesalci tudi na novo strukturirajo ob vsaki izvedbi posebej, ko niti en izhod ni enak, praktično vedno znova nastopa nova uprizoritev. Prvo in doslej edino mednarodno profesionalno skupino sodobnega plesa v Sloveniji je Kovač ustanovil pred 13 leti, čez štiri leta, 2011, pa z njo prenovil svoj prvotni projekt S.K.I.N. Od samega začetka, torej že 13 let, v skupini deluje Luke Thomas Dunne, tudi Tamas Tuza s krajšo vmesno odsotnostjo, in Ana Štefanec, ki skupaj z Nohemi Barriuso ter Thomasom vodi vaje skupine EKG.
V četrtek, 15. 10., ob 17. uri je predstava Odvečni (v podnaslovu Čas bežnosti) tekla z glasbenikom Avdićem, ob 20. (Samostoječi) pa z Gromom; v petek, 16. 10., so Odvečni (Privid) ob 17. potekali v duetu z Gromom, ob 21. (Milost, prosim) pa z Avdićem; ko je sledil tudi ogled obeh dogodkov. Določen čas izvedbe je za vse štiri uprizoritve bil enak, ena ura, in bi Kovačeva štiriperesna premiera v skupnem tekla kar štiri ure. Velik siv oder Španskih borcev je odprt in prepleten s kabli pričakal gledalce, v ozadju pa postavljeni leseni podesti, tudi eden višje za povrh; oblikovanje prostora: Iztok Kovač in Jaka Šimenc, ki je z oblikovanjem svetlobe še dodatno senčil ali razsvetlil tok dogajanja; kostumi: Katarina Škaper, ko kostumografija vsakdanjih oblik in barv osvobaja gib. Prvi se je po odru sprehodil glasbenik Tomaž Grom, ko pa v roke vzame svoj bas, strune zavibrirajo vabljivi klic. Skupina šestih plesalcev se takoj odzove, tudi zapolni oder, glasbenik pa se povzpne na vrh lesene konstrukcije. Duet tona in giba kar gradi ter vibrira vzdušje in je v tolikšni meri usklajen, da se ga povsem lahko opredli kot vnaprej zakoličenega, pa vendar to ni. Nekatere faze so resda vnaprej strukturirane, vmesni umetniški tok sozvočja glasbe in plesa pa se sproti gnete, rahlja, tudi vzburja v ritmu bobnov, in lahko celo ruši ob prodornem zvoku basovske strune, ki vtisne zvok sirene.
Po plesnem podiju se torej intenzivno in sproti snuje moč improvizacije, porajanje prefinjenih čutnih zaznav, ki ubrano tečejo, si sledijo in se nadgrajujejo, niti ne ravno v smislu jama, celo več od tega, je tisto nekaj, kar je treba osvojiti ter zgraditi znotraj sebe, znotraj lastne telesne gibkosti in senzibilnosti v sozvočju z notranjimi čutili, tako znotraj skupine kot z glasbeno komponento. Predstavi se sledi kot poglobljeni glasbeno- plesni pripovedi, skorajda romanu, ki slika stanja in pripoveduje. Odvečni so kar berljiva koreografska kreacija, ki zariše v čas, v skupnost, izpostavi duete borb in sozvočij, solistične vzklike, tudi bahavo razkazovanje premoči, ko v prostor vstopi domnevni privid. On, mogočno dvonožno telo s kovinsko masko, človek z rogato naglavno masko. Je privid, ki postane čudna realnost in se duhovito nadgrajuje v ustvarjalnih domislicah ter šarmu plesne izvedbe Tamasa Tuze, in navduši. Ko na odru, na tem polju skupinskega delovanja kar hitro pridobi svoje posnemovalce, pet plešočih dvonožnih in rogatih. Kovinska maska ne daje le videza moči, tudi konkretno kovinsko težo, ko pa se Tamas na koncu odkrije in mogočno masko vrže gledalcem, pa ta odleti s papirnato lahkoto, le puhel privid. Vseh šest nastopajočih se je izkazalo v svojem plesnem impro navdihu, tudi docela obvladovalo prostor ob medsebojnem mreženju in v dvogovoru z glasbo, karizmatični Luke pa koreografski proces še dodatno bogatil s svojo pripovedno držo in spevnim vokalom. Bila je to na polno zapolnjena ura umetniških doživetij, ki se ob koncu tudi stežka zapusti, ko bi se še kar gledalo in sledilo dinamičnemu procesu, čeprav se ta zaključi ob pravem času.
Zadnji list te Kovačeve štiriperesne plesne uprizoritve, deteljice, pa je sledil v premoči glasbenega tehno rocka kitarista Damirja Avdića. Verjetno se ga tudi stežka da preglasiti, ko ritem pritiska in ruka vsakega na odru ter pred njim. Dalo se je zaznati določene segmente iz tretje, popoldanske uprizoritve, ko ob novih povezavah in novih zaporedjih predstava dobi povsem novo vsebnost. Tokrat v ospredje ne sili moč suverenosti, temveč naveličanost, pa ne ustvarjalna ali pač možna fizična utrujenost, je kar zatajena nemoč, ki se v podnaslovu četrtega hoda Odvečni opredeli kot milostna prošnja za možen izhod iz ujetosti iz tega razdirajočega ritma glasbe, časa. Tudi se znova pojavi rogati privid, tokrat le kot simboličen opomin, koreografsko zaporedje Odvečni (Milost, prosim) pa širi slutnjo negotovosti časa in prostora. Zanimivo, da se ob koncu dobi občutek, da je ura izvedbe bila precej skrajšana. Kazalci na uri pa kazali, da je natanko 60 minut tekel celotni proces, samo nekoliko hitro stekel. Sta mogoče umetniška vizija in moč izvedbe prehitela komponento časa, dejanje pa dala v premislek.
Ob koncu je obiskovalce pospremil Iztok Kovač, direktor zavoda En-Knap, z besedami: “Vesel sem, da nam je uspelo, ne vemo, kako bo novembra, in če bo, pa znova vabljeni. Želite si gledališča.”
