Predstava flamenka Odveč srce v izvedbi projektne skupine PKD CoraViento je bila uprizorjena ob zaključni produkciji Plesnega kulturnega društva CoraViento lanskega junija v Šentjakobskem gledališču Ljubljana, nastala pa po konceptu ter pod mentorskim vodstvom Urške Centa, flamenko plesalke, pedagoginje in koreografinje; avtorji in plesalci predstave: Alla Abramova, Neža Bojović, Danijela Grgič, Katarina Kuliš Rader, Polonca Valič, Adriana Vučković in Tomaž Pačnik. Ogled predstave pa letošnjega 18. aprila v prijetni dvorani malega odra Centra slovanskih kultur France Prešern, to je bil tisti večer, ko so prevozna kolesja blokirala obvoznico od izhoda Brdo pa vse do Centra, ko se je stežka prebilo do izhoda Vič, nato pa znova nepremično obstalo v mestu, skratka zamude na celi črti. Ob predstavi plesnega flamenka Odveč srce pa so predhodne težave tudi hitro izpuhtele.
Predstavo okviri več skic ob kratkem premoru, tudi z vmesnim nepričakovanim trenutkom, ko preseneti ter navduši pojavnost moške figure v črnem in v poltemi, on pa ritmično gibek, živih rok ter primerne drže. Je trenutek, ki v celotno obliko vnese rahli veter svežine, simpatično drugačnost, ki je tudi sicer v predstavi ni manjkalo ob liričnih besedah ter spevnosti ženskih glasov, pozneje pa še ob branju gledališkega lista, kjer se izpiše kar cela zgodba: o njihovem mestu srečanj, ki je izraslo iz niča in se zgradilo v eni sapi, brez želje, da bi ostalo. Gotovo so k opisani gradnji pripomogle ure in ure vadbe v ritmu ter korakih, ki so jih privlačili in toliko brusili ter nadgrajevali, da lahko izoblikujejo že zaključeno uprizoritveno strukturo v slogu plesnega flamenka.
Začetek predstave je slikovit, je kot slika, ki si jo ogleduješ v starem albumu, ko jih tako gledaš, odete v eleganco rdeče večerne lahkotnosti (kostumografija Mateja Čibej), urejenih pričesk in z rdečimi rožami v laseh. Sedijo, stojijo, se naslanjajo ena na drugo, tudi živo gestikulirajo, gotovo so sredi zanimive debate, mnenj, pripomb … V njihovi ženski prefinjenosti so videti kot iz nekih drugih časov, privlačijo poglede ter misli v tej njihovi živi scenski statiki.
Z glasbo steče tudi vabilo na ples, neopazno se razvrstijo po odru, nemi pogovor med njimi gotovo še ni zaključen, saj so pogledi in dlani še vedno tipajoče, nato pa se roke širijo in so kot velika krila ali široki objemi, njih hoja pa ženstvena. Velike leteče roke se kar lahkotno prepletejo v gibke manire, v vse bolj speven gibalni minimalizem, tudi pripoveden ob malih korakih ter natančno določenih pozicijah plesne statike. Skupinski mimohodi se nižejo in zaobjamejo celotni oder, tudi sledijo geometriji scenske ploskve, ko se postavljajo po ravneh ter diagonalah in poustvarjajo razgibane vrste, z obrati pa zavrtijo še ozračje.
Kot bi gradile svoje prostore delovanja in svoje poti, tako kot zapišejo v tekstu, pa vsaka izoblikuje svojo četrt, kjer je pognala samosvoje korenine, tudi vsaka obarva svoj solistični izliv. Ob tem pa njihove skupinske povezave niso nič manj trdne, saj se znajo prilagajati ali celo kaj svojega dodati k posamičnemu utripu.
Prva vstopi v tišino prostora Katarina Kuliš Rader, svoje misli, zlite na papir, pa poimenuje Katarza, čas soočenja s samim seboj. Njeno plešoče telo si vzame dovolj časa in prostora za svoje vsestransko gibko oblikovanje, tudi za znani ritem korakov ter udarcev petk, ki privabijo še glasnejše ritme. Polonca Valič o ljubezni pravi, da je svetloba, ki jo vodi skozi življenje, in je toplota, ki jo greje, kar izpisuje še po odru s svojo gibko figuro. Ko ljubezen trepeta, se tudi ena z drugo povezujejo, ljubezen pa še vedno ostane specifični, solistični izziv.
Na (svet) ali o svojem svetu na trgu ob edinem drevesu razmišlja Adriana Vučković, ko s svojo poetiko rok zaveje pesem drevesa in je njen flamenko izliv moči ter temperamenta. Tej njeni plesni igri se pridruži še preostalih pet, na odru pa že kar zaznan grozd čutnih rok. Danijela Grgić (tudi oblikovalka) izpoje svojo pesem, ko besede, ritem korakov in igriva pahljača izpolnijo njen plesni prostor, v gledališkem listu pa njena pesnitev Morje je moj dom.
Sodobni ritmi, ki jih je bilo slišati, pa dober ritmični izziv, ko jim plesalke ostreje sledijo in se stapljajo z novimi gibalnimi spodbudami. Sledi jim tudi Alla Abramova, jih še poustvarja, ko zaveje ples o domovini, ki je, kot zapiše, znotraj nje, torej v njej, njeno telo pa se mehko preliva. Neža Bojović spregovori o reki in njenih ovinkih, ki jih povezuje, srčno povežejo pa njene roke. Tako kot se bere gledališki list in se stapljajo njihove izpisane besede, tako izzveni tudi prvi del predstave, zaobjet v melodiko plesa in čutenja, v iskrivost ženskega prijateljevanja.
V drugem delu njih šest skupaj z njim, moškim v črnem, ki ob strani zaigra še po tipkah stoječega ter v črno odetega instrumenta, pa po prostoru zaveje novi val gibalne svobode, tudi kratkih utripov, kjer znova v ospredje stopa vsaka posamično s svojo plesno strukturo, lahko ovito s šalom ali značilnih gest, v igri pogledov ter v plesu s pahljačo in spletanju voljnih kontaktov, ko celoto zaokrožijo v prijetno dinamiko plesnega razpoloženja ter druženje.
Flamenko plesna predstava Odveč srce je smiselno, tudi rahločutno (z žensko roko) zaokrožen projekt te specifične plesne zvrsti in kar domiselno umeščene v sedanjik, tako po gibih ter korakih kot po celostni zasnovi, ki jih avtorice povezujejo s svojim obvladanjem plesnega flamenka ter izvajajo v raznolikosti ritmov, kar so gledalci znali tudi navdušeno nagraditi.
