Zavod En-Knap je sredi januarja aktiviral svoj letošnji uprizoritveni program, začel pa v okviru novih virtualnih obzorij, posnetih iz središča odra s pomočjo video kamere/360˚, torej z novo obliko postprodukcije in ogledom produkcije skozi VR-očala na virtualnem odru, t. i. Oder 360.
In je tudi njihova prva premiera novega leta (15. januarja) Triplet uprizorjena v okviru Odra 360, izhodišče posnetka pa plesni projekt Odvečni, ki sloni na eseju Odvečni človek Ilije Trojanowa. Triplet je predstava, posneta prav za Oder 360, ki daje gledalcu možnost sestavljanja samosvoje uprizoritvene celote v krogu tega virtualnega posnetka. Prednost tovrstne virtualne uprizoritve pa ni le prostorska, je tudi dobrodošla učna ura, saj sledi plesnemu dogajanju iz neposredne bližine, tik pred očmi pogleda.
Nove študije in sugestije tovrstnih virtualnih uprizoritev je Zavod En-Knap predstavil še v okviru svojega mednarodnega programa Uvoz-Izvoz, ko je 14. in 15. januarja gostil mednarodno priznanega ustvarjalca Fabiena Priovilleja z njegovo produkcijo Privid trenutka, virtualno instalacijo njegovih krajših koreografskih posnetkov. Koreograf Prioville, dolgoletni sodelavec skupine Pine Bausch in kanadske La LaLa Human Steps, deluje samostojno s svojimi plesalci in plesalci Pine Bausch, študijsko ter ustvarjalno pa se povsem usmerja k plesno-virtualni produkciji.
Njegovo virtualno instalacijo Privid trenutka sestavljajo štiri kratke, 25-minutne dozdevne zgodbe, ki slonijo na konceptu, ki se mu da jasno slediti, npr. skupina plesalcev v medsebojnih odnosih v zamejenih bivalnih dimenzijah ali dogajanje v baru na drugem delu dvorane … Ob tem pa ni nič manj zanimiva gledalčeva pozicija, kjer individualno doživlja uprizoritveni proces, vendar pa ni več v njegovem središču dogajanja. Je sredi velike dvorane, dozdevno celo sestavni del samega procesa, ko se iz oči v oči virtualno sooča z izvajalci, njih občutki in akcijami. Instalacija v izvedbi odličnih plesalcev Tanztheater Wuppertal Pina Bausch in članov Fabien Prioville Dance Company se dogaja v Pina Bausch središču, je obenem tudi njihov vadbeni in uprizoritveni prostor.
Dvorana je obdana z velikimi steklenimi površinami, nahaja se ob zelenici in rastlinjaku, je prijetno naravno okolje, tudi možna naravna kulisa uprizoritve. Projekt je bil postavljen za festival ‘under construction underdogs and role models’, predvsem pa bil novo virtualno doživetje, primerljivo filmskemu kadriranju, vendar v prostoru virtualne (odrske) globine.
Na odru Velike dvorane CK Španski borci je 26. januarja v produkciji Zavoda En-Knap uprizorjena slovenska predpremiera celovečerne avtorske predstave Mattie Casona Etiopijke. Predstava je omenjena kot prvi del trilogije o makedonskem kralju Aleksandru Velikem (356 pr. n. št.–323 pr. n. št.), enem najboljših antičnih bojevnikov, tudi zaslužnim za razvoj antične kulture; ko so tiste dni kulturo in narodne običaje širili pogumni trgovci ali pogumnimi osvajalci (ob prelivanju krvi) na svojih osvajalnih pohodih. Po ljubljanski uprizoritvi je predstava Etiopijke potovala najprej v Milano, nato pa še po drugih italijanskih mestih. Tudi je to prvi avtorski projekt Mattie Casona in je že osvojil glavno nagrado Premio Scenario 2021, ki jo vsako leto podeljuje L’Associazione Scenario.
Plesalec in koreograf Mattia Cason je svoje študije začel na univerzi v Sieni, diplomiral pa iz antropologije in vizualne umetnosti, tudi magistriral iz etnologije in kulturne antropologije (Bologna,) v času 2009–2012 študiral še igro v Vidmu na akademiji Nico Pepe, nato pa se odločil za plesne študije na Haqvutza beYafo v Tel Avivu, pozneje se še pridružil plesnemu programu The Maslool, tudi je sodeloval pri številnih projektih koreografov Michaela Getmana, Mor Shani, Maye Yogel, od leta 2021 pa postal član plesne skupine En-Knap Group (EKG).
Projekt Etiopijke se osredotoča na osvajalne težnje in bojne začetke Aleksandra Velikega, na čas njegovega spopada z grškim poveljnikom Memnonom iz Rodosa in izkrcavanjem na azijsko celino. Zgodbe o Aleksandru Velikem in njegovih osvajalnih pohodih implicirajo še grške bogove, ko se je govorilo, da je oče Aleksandra junaka lahko le sam Zevs, v zgodovini pa znano ime njegovega očeta Filip II. Makedonski. In se v lastnem opoju zmagoslavja menda še Aleksandar Veliki v Egiptu oznanil za sina samega Zevsa. Avtor Cason kot koreograf in antropolog pa o pohodih makedonskega junaka, ki naj bi mu usodo krojili bogovi, razmišlja kot o začetku nove evropske kulture, ki se povezuje z Azijo, ko v tem novem času v Evropsko unijo prihajajo migranti, in to onstran Aleksandrovih geopolitičnih ter osvajalskih pohodov.
Uprizoritev se začne še pred dvigom scenskega zastora, ko po zavesi brsti zelenilo, ki zapira zamreženo žično zamejitev, po steblih pa se vzpenjajo temačne silhuete v ogrinjalih s kapuco, tudi eden za drugim padajo v odprte luknje skoraj nevidne žične zapore. Ob tem pa se premleva nedavni čas habsburškega cesarstva, omenja še skladatelja Mahlerja, sicer pa so slišni mnogi jeziki, poleg popularne angleščine še jidiš, perzijščina, amharščina, stara ter moderna grščina, turščina, arabščina; podnapisi pa slovenski; žal pa se jim ob množici scenskega dogajanja in jezikovnih pospeškov kar stežka sledilo.
Na odru teče zgoščenka multimedijskega spektakla, ki se sooča z današnjo realnostjo Evrope, ob (video in besedila: Mattia Cason) zgodbah in doživetjih današnje migracije na video projekciji, kjer se sledi še Aleksandrovim vojakom, pa etiopskim upornikom. Ta zgodovinska in sodobna zlepljenka se najbolj šaljivo barva ob kostumskih oblačilih bogov, junakov Aleksandrove vojske in oseb nove dobe. Ko Aleksander in njegovi vojaki poskakujejo v dolgih belih krilih/tutujih ali športno v kratkih hlačah, sicer odeti v reklamne majice nove dobe, z naglavnimi šlemi Aleksandrove vojske, in je tudi glasba sestavljenka (Leo Kovač) arabskih izvirov ter evropske himne, Beethovnove Ode radosti, ki je slišna v sedmih variacijah, kot jih našteva vseskozi glavni nosilec evropske zastave (poleg onega sultanovega na videu), odet v črno eleganco kakega dirigenta ali pač samega skladatelja, predvsem pa je član EKG plesne skupine, Tamás Tuza, ki skupaj s preostalimi ustvarjalci in izvajalci EKG plesne skupine, Mattio Casonom, Katjo Kolarič, Rado Kovačević, Carolino Alessandro Valentini, na odru v tej uri uprizoritve gibko snuje zgodovino s sedanjikom.
Koreograf Mattia Cason je vsesplošni kaos, ki smo mu žal priča tako ob evropski begunski krizi kot v času zgodovinskih bojnih pohodov na filmskih platnih, živo strnil v večkratno plesno obliko strukturirane improvizacije. In ko se že dozdeva, da v tem scenskem kaosu ni najti prehodnih poti ali povezav, pa v letečih skokih zastavonoša Tuza sredi tega razgibanega kaosa impozantno vihti evropske zvezdice.
V gledališkem listu se zastavi zgodovinsko vprašanje: “Ali novodobni begunci zgolj bežijo pred vojnami in preganjanjem ali pa se kot Aleksandrovi vojaki po vstaji na bregovih reke Hyphsis šele zares vračajo domov?“ Tudi priložijo pesem Po poteh Evrope pesnika iz Alepa, ki živi v Ljubljani. Pesem je napisal na kos papirja, v katerega je zavil sendvič, ko se je našel v mestu Idomeni na meji med Grčijo in Severno Makedonijo (ki se še vedno borita za Aleksandrovo zapuščino), medtem ko se je skušal prebiti na sever, v Evropo; pesnik in recitator pesmi na videu je Muhammad Abd AlMunem. Mattia Cason pa k njegovi poeziji še pripiše, da je pesnik natanko to napisal, kar bi tudi sam rad ubesedil v predstavi; in se pesem konča: “Odprite vrata, vse se ima začeti na novo. Aleluja, aleluja … Vse se ima začeti na novo.“
Med predstavo se je zgodil skoraj neopazen incident, ko je skupina mladih zapustila dvorano (sedeli pa za menoj) ob interpretaciji verske pesmi in plesu, ki ji je sledil. Bili so del nastopajočih v videu, trenutno zatočišče našli v Sloveniji; kot kaže, se niso strinjali, da se ob njihovi verski pesmi pleše: težavo so pozneje gotovo tudi sporazumno rešili. Ob predstavi se je v Galeriji Internacionala odvilo tudi odprtje vizualne razstave Skozi moje oči, ki so jo ustvarili mladoletni migranti iz azilnega centra Postojna.
Avtor predstave Etiopijke Mattia Cason skupaj s plesalci En-Knap Group je kar zarezal v pereči preteklik osvajalnih pohodov, ki še vedno bremeni del evropske celine, tudi posledično poiskal afro-azijske kulturne korenine, ki vplivajo na evropsko civilizacijo in obratno; kot etnolog-antropolog pa ubesedil še novo vizijo obarvane evropske civilizacije. In so Etiopijke gotovo prva tovrstna odrska vizija o združeni Evropi, čeprav vizualna zmes zgodovine in sedanjika, pa vendar kar berljiva in razumljiva
