Kaj se je dogajalo na festivalu Ukrep? Prvi del zapisa Daliborke Podboj!
V petek, 12. junija, je v Španskih borcih gostovala otvoritvena predstava PLI letošnjega Festivala plesnih perspektiv (Ukrep) − Nova realnost; produkcija Plesni Teater Ljubljana (PTL) v sodelovanju z Alma Mater Europaea − Akademija za ples in festivalom Svetlobna gverila ter v povezavi s PTL-jevo kreativno šolo plesnega filma. Zadnja 6. edicija bienalnega Festivala Ukrep je potekala 14. junija 2018 (prva 2008). Tako je organizator v pravem času tudi v tem (viroznem) letu le lahko organiziral že svoj sedmi plesni Ukrep, ko so morali upoštevati nove možnosti umetniške realizacije po epidemiji covid-19. Direktorica ter producentka PTL-ja Živa Brecelj in njena namestnica, producentka ter vodja projektov Katja Somrak sta skoraj v en glas dejali, da jima je končno uspelo realizirati festivalski program, pa čeprav šele po planu ‘G’, kar pomeni, da so se vse predhodne variante od začetnega plana ‘A’ podirale ena za drugo. In kaj je napovedala festivalska tematika Nova realnost? Prav to, kar se je dogajalo in preživljalo v realnosti minulih treh mesecev, pač izolacija, novi pogoji bivanja, skupinsko (ne)delovanje, tudi iskanja kakršnihkoli možnosti ustvarjanja. Kaj pa lahko nova realnost še prinese, je kar težko predvideti, pa vendar v PTL-ju načrtujejo ob koncu leta 2020 in na začetku 2021 izvedbo EU mednarodnega programa EFFE Laber 2019−2020, junija 2021 pa še veliki finale tega mednarodnega projekta z gostovanji iz Azije in Afrike.
V zdesetkanem avditoriju Velike dvorane Španskih borcev, ko so vstopnice nosile le določene številke sedežev (vmes pa prazni sedeži), je obiskovalce pozdravila Katja Somrak, tudi napovedala festivalski program v času od 12. do 15. junija, potem pa še sledil nagovor gostitelja Iztoka Kovača. Na sporedu pa bil plesni performans PLI po konceptu, v koreografiji ter izvedbi Čeha Viktorja Černickýja, ki je gostoval v sodelovanju s Plesno Vesno Zavoda EN-KNAP in s podporo Veleposlaništva Češke Republike v Ljubljani; tudi je lanskoletni zmagovalec mednarodne plesne mreže Aerovaves. Na odru je obiskovalce pričakal aktivni, kar poskočni Viktor Černický, zlagal pa udobne konferenčne stole in jih v poševni legi postavljal vzdolž odra, poprej pa bili zloženi v predmetno okroglino, nekakšen konstrukt ali asociacijo na naše sonce, štrleče kovinske noge pa s kančkom domišljije bile videti kot sončni žarki. Če ne bi projekt že bil uprizorjen minulo leto, bi kar konkretno asociiral še na virus korona, saj je v podobni (video) poslikavi štrlel kot okrogla gmota zajetih stolov. Tako pa si Viktor dobesedno zasluži priznanje za virusno (neprijetno) prerokbo.
Medtem ko je preudarno postavljal ter rušil konstrukcijo udobnih naslonjačev, je tudi ves čas neutrudno poplesaval po taktu igrivih folklornih ali plesnih korakov (1,2,3 …). Po prvem konstruktu na odprtem odru je takoj sledil že drugi prototip njegove scenske gradnje, ko s stoli oblikuje premično vijačnico, ta pa ga celo ponese v vesoljne dimenzije. Postavil je še višinski (babilonski) stolp iz danih sedežnih elementov, po katerem se še vešče vzpenjal kot kak ‘Spiderman’ in se v danem trenutku celo z rokami ter nogami akrobatsko prilepil na višini konstrukcije, na hrbtu pa ga težil še en preostali stol: slikovit vtis pa velikanski komar ali prežeči pajek na steni.
S svojo zavzetostjo pri delu, gradnjo hitrih konstrukcijskih menjav, torej rušenja ter vnovične gradnje ob konstantnem ritmičnem poplesavanju pa je kar vzbujal napetosti pričakovanj, pozornosti in radovednosti; je vsekakor delujoči raziskovalec in je novodobni gradbeni oblikovalec na plesnem odru. V intervjuju na video posnetku je dejal, da rad ustvarja s predmeti, tudi ga zanimajo vse strani danega predmeta, torej zgoraj, spodaj in ob straneh, ko na teh relacijah različno gradi, tudi predmet uporablja, povezuje ter ruši možno strukturo. Svoje odrske gradnje pa temelji na filozofskem realizmu znanstvenika Gottfrieda Wilhema Leibniza. Zanimiva novodobna gradnja odrskega dela PLI Viktorja Černickýja se opredeli kot gibka, kar zgovorna gradbena instalacija, je tudi novi aspekt povezovanja predmetov v iluziji odra ter v komunikaciji s plesnim gibom in ritmom, ki pospešujoče deluje na samo gradnjo.
Naslednjega festivalskega večera (13. 6.) je na odru PTL sledil avtorski plesni solo: 1,7 Madžarke Zsuzse Rózsavölgyi, plesna dvorana pa dajala že znani vtis praznine, ko je prostor med dvema sedežema bil tolikšen, da bi se lahko kar leže sledilo predstavi, sedišča pa črno označena v obliki malih kvadratov. Tako v času ‘post covid-19’ ne presenečajo le predstave novih perspektiv, ampak tudi raznolikosti ob novih postavitvah sedežev, prilagojene splošnim zahtevam ter dvoranam. Predstava 1,7 je nastala v produkciji SĺN Kulturni center v sodelovanju z Mestom Žensk in podporo Balassijevega instituta v Ljubljani. Zsuzsa Rózsavölgyi je svojo solistično stvaritev slikovito gradila na ženski populaciji, njenih vidikih, usmeritvah, interesnih sferah in mejah (Venerine) telesnosti, tudi o vsajenih željah ter omejevanju nje svoboščin, pravic ter enakopravnosti na našem planetu, tudi o upanju, ki ga goji, pa junaštvu, ki ga sama kuje, niti brezobzirnost medijev ali nadvlada ‘mačizma’ nista bila spregledana. Kar veliko tega se je zvrstilo na večernem festivalskem odru, tudi iskrivo komentiralo, medtem ko se je akterka Zsuzsa preoblačila v modno atraktivno kostumsko opravo ali pa v svoji odsotnosti na odru zavrtela video animacije (Viktor Vicsek) o družbenih vidikih žensk današnje družbe. Njen glas je zvenel naravno, ko je spontano ubesedila svoje misli ter izkušnje, sicer je šolana plesalka, ki še posebej dominira v akrobatskih raztegih in prepogibih. Predstavila je celo svojo borbeno učno uro, tudi se izkazala v borbeni veščini jiu-jitsu s prijemom, ki je njen najljubši, kot je dejala, saj onesposobi posiljevalca, umori pa ga ne, le omami toliko, da lahko žrtev zbeži. Na odru se pojavi v statični vlogi zakrite ‘babuške’, prekrite z ‘zlatim’ ogrinjalom, nato pa se povsem razgali, ko njeno nago (baročno) telo tiho zaobjame oder, preden ga kalupi z modno industrijo ter ovija v tonih glasbe (Ryan Seaton). Na koncu te skoraj enourne ženske predstavitve Zsuzsa odkrije še pomen naslova (1,7), ko se odkrito sprašuje, ali naj ženska njej dane biološke (rodne) zmožnosti kar položi družbi na oltar, da bi se med drugim izboljšala rodnost (stare) Evrope, ki izkazuje trenutno stopnjo rodnosti 1,7. Iz vsega predstavljenega bi sledilo logično vprašanje: Kaj pa družba daje ali nudi ženski za ta njen božanski dar? Odgovori pa niansirajo že med uprizoritvijo. Pripovedni plesni solo, performans Zsuzse Rózsavölgyi neposredno razpira vprašanja novodobne (evropske) ženske v času obstoječih globalnih razsežnosti. Sicer je intimna pripovednost na sodobni plesni sceni že nekaj desetletij prepoznavna odrska oblika. Posebnost Zsuzsine uprizoritve 1,7 pa dokaj realen ter celostni vpogled v aktualno specifiko današnje mondene ženske, kar Zsuzsi Rózsavölgyi uspe simpatično obarvati na plesni sceni, ko se ob tem še sama zabava in zabava.
Po dveh gostujočih odrskih uprizoritvah je v ponedeljek, 15. junija, bila na sporedu še PTL produkcija že večkrat uprizorjenega dueta ter sola 2Gether/Al(l)one v koreografiji Jerce Rožnik Novak in Johannesa Randolfa. Duet je nastajal v izvedbi Jerce in Veronike Tőlkőly, ni pa nikoli bil povsem zakoličen, saj je dopuščal možnosti spremembe, individualnega delovanja in ustvarjanja; ko se pač zasiti skupnosti v dvojini, se preusmeri na solo verzijo. Duet je bil sila razgiban, tudi obdan s spektrom čustev in solističnih uvidov. Potem se je zgodilo, da je Veronika morala odpovedati sodelovanje na 6. Ukrepu, Jerca pa se nemudoma domisliti ter postaviti unikatno solo verzijo njunega dueta, kjer je plesna vloga Veronike le ubesedena.
Nova solo verzija letošnjega Festivala Ukrep pa je še posebej bila prilagojena novi (virusni) realnosti, ko so gledalci pri vhodu dobili dobro ukrojene zaščitne maske, najprej zamišljene kot festivalska maskota, na koncu pa se le izkazalo za nujen rekvizit.
Plesalka Jerca je v novo ukrojeni obleki in zaščitni maski (kostumografija Andrej Vrhovnik) vzletela na oder, ga preletela in po njem drsela, ko se je nenadoma znašla na mejni črti, varnostni razdalji dveh metrov od gledalcev, kjer se tudi začne njen spominski plesni monolog ali obujanje spominov v duetu z Veroniko. Preleti, zdrsi in sodobne gibalne bravure je znova povezovala s svojo plesno dovršenostjo, ko si je končno lahko priznala, da sama brez Veronike ne zmore več, zato je poklicala prvo trojko gledalcev, tudi zahtevala, da se sezujejo ter si nadenejo zaščitno masko. Predstavila jim pa tri različne gibalne sekvence in jih postavila na točke, kjer naj bi jo pričakala Veronika. Tudi to je ni povsem zadovoljilo, zato na oder vstopi še ena skupina gledalcev, med katerimi išče ter skuša izvesti plesne spodbude nekdanjega dueta. Moč navdiha jo očitno zapušča, ko pokliče vse preostale prisotne, jih porazdeli po treh skupinah, seveda z maskami na obrazu, sama pa se napoti na sedež praznega avditorija. Očitno je uživala v pogledu na poln oder gibajočih se oseb, na gibalno skupino, ki je vztrajala vse do konca glasbe (Matevž Kolenc), nato pa sledil še zaključni poklon s te in one strani odra, ko so vsi dobili prelepo vrtnico za svoj nastop; pač vsi prisotni na odru in na sedežih. Ja, to je bila posebna verzija predstave 2Gether/Al(l)one, koronska verzija, kot so jo poimenovali v naslovu, ki je navdušila po svojem kontekstu in izvedbi (dramaturgija Urša Adamič, oblikovanje svetlobe Janko Oven, svetovanje za igro Zala Ana Štiglic). Bila je tudi zaključna predstava odrske produkcije Festivala Ukrep 2020; saj so se preostale festivalske kreacije vrstile od 12. do 15. junija po zračnih naravnih in mestnih prizoriščih Ljubljane.
