125 plesnih navdušencev je obiskalo letošnjo PPŠ
Letošnja Poletna plesna šola (PPŠ) v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD) RS se je prav zares zgodila. Bila pa ena tistih plesnih atrakcij v teh koronskih julijskih dneh, ki so s polnim zamahom zaobjele naše plesne in baletne dvorane, sicer pa o plesu ni bilo prav dosti slišati ali celo ničesar na evropski in ne na svetovni ravni. Mala Slovenija se je torej še enkrat izkazala, da je dežela velikega, srčnega plesnega utripa.
Nina Meško, samostojna strokovna svetovalka za ples pri JSKD, je potrebovala kar nekaj časa, da se je pogumno odločila ter uradno objavila da PPŠ bo, in to v terminu od 29. junija do 4. julija. Tudi so bili prvotni načrti veliki, zalomilo pa se pri pedagogih, ki prihajajo iz tujine, ko bi ti ob prečkanju meja v večini morali predpisani čas preživeti v karanteni, zato so se tudi vrstile odpovedi. Temu ukrepu ali obstoječi svetovni realnosti se ni hotela izogniti Nicole Speletic, plesna umetnica, pedagoginja in psihologinja, ki se je toliko prej napotila v Ljubljano ter sprejela zahtevani karantenski ukrep. Prišla je iz New Yorka, vodila pa klas: modern mix II in modern dance technique I. Ob koncu plesnega poletnega dogajanja pa intenzivno razmišljala, da bi za nekaj časa še ostala pri nas, saj se je tu prav dobro počutila.
In je zadnji trenutek morala odpovedati svoj prihod iz Beograda Maja Kalafatić, ko so se meje s te vzhodne strani zaprle, ona pa tam trenutno biva in deluje. Že razpisano Majino delavnico joge je nato prevzela njena naslednica Neža Bojović, diplomantka Fakultete za šport Univerze Ljubljana, ki se poglablja v jogijske asane in jih še posebej prireja za potrebe plesalcev. Tudi je Gregor Luštek, koreograf in plesalec, ki poučuje sodobni plesni predmetnik na Akademiji za ples v Ljubljani (AMEAU), vskočil zadnji trenutek, vodil pa je plesno delavnico III, ki so jo obiskovali tako študentje kot mentorji in vsi, ki so se na tej stopnji želeli poglabljati v improvizacijo, povezano z notranjimi uvidi ob zahtevani stopnji plesnega znanja, uvodne vaje pa vključevale či gong, telesno koncentracijo, dihanje in meditacijo. Tako se je še enkrat potrdilo, da imamo doma odličen plesni kader, ki lahko enakovredno ter hipno vstopi v času nastalih kriznih situacij in prepotrebnih zamenjav tujih plesnih umetnikov.
Delavnice slovenskih plesnih pedagogov, koreografov in plesalcev so zaobjele: afro sodobni II z Mašo Kagao Knez; floorwork in breakinng I ob Katarini Shoaib in Vidu Vidmarju; flešmobing, izvedbo gibalno perfomativnih posegov v urbani prostor Igorja Sviderskega; pure cunningham III Uršule Teržan; re connect mobility II pa pod vodstvom Kaje Lin J. Avguštin. Sodobni ples III ob južnoameriških ritmih s poetičnim pridihom plesne izvedbe je vodil Raul Tamez, mednarodno priznani mehiški plesni umetnik z diplomo Codards Rotterdam, ki je v tem času bival v Ljubljani. Bila je tudi Alicia Ocadiz, ki že dve leti domuje v našem mestu, vodila pa je kreativno delavnico: Pleši in ukrepaj, temo delavnice je zasnovala na zatiranju, ki se ga je vsak zase lahko spomnil ali doživel, tudi v jeziku plesa skušal izraziti, tako v pretekliku spomina kot v sedanjiku novega uvida.
Celotni program PPŠ se je izvajal v skladu postepidemijskimi predpisi NIJZ, ko je bilo dovoljeno, da v zaprtem prostoru lahko sodeluje skupina do 20 ljudi. Kljub vsem predpisom in omejitvam je bilo prisotnih 125 plesnih navdušencev, še vedno v prevladi ženske populacije ob štirih predstavnikih nasprotnega spola. Pester plesni program pa je potekal v večjih in velikih dvoranah Sokolskega doma Tabor, v Stari Mestni Elektrarni Ljubljana (SMEEL) ter v baletnih dvoranah Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana (KGBL). Tako kot lani se je tudi v letošnjem programu PPŠ aktivirala vadba klasičnega baleta v sodelovanju z Višjo baletno šolo KGBL, ki sodeluje z mednarodnim programom Erasmus+. Že lansko timsko sodelovanje ravnateljice tega baletnega programa KBGL Tine Hribar in Nine Meško se je pokazalo kot uspešno, letos pa se ta dialog sodelovanja med sodobnimi plesnimi trendi in poukom klasičnega baleta samo še nadgradil. Tina Hribar je dejala, da je bilo veliko zanimanje za baletni pouk v času teh poletnih dni, zato so povečali število klasov, tudi jih dopolnili še z repertoarnim programom. Vpis tako na sodobne klase kot baletne pa je potekal le toliko časa, dokler ni bil zapolnjen številčni maksimum, zato so interesente morali celo zavrniti.
V baletnih dvoranah KGBL so klasi in delavnice intenzivno potekali od 9.45 pa vse do 18. ure, ob potrebnih odmorih za oddih.
Tina Hribar se je odločila, da mentorje klasičnega baleta izbere med priznanimi baletnimi pedagogi, solisti in ustvarjalci odmevne lanskoletne baletne premiere SNG Opera in balet Ljubljana, Veliki Gatsby. Tako je mednarodno priznani koreograf Leo Mujić v jutranjih urah vodil balet III, sledil pa program balet II in repertoar II Rite Pollacchi, nato še klas balet I in baletna delavnica I Tjaše Kmetec v Studiu 1 in 2 KGBL, kjer dvorane premorejo tudi primerna baletna tla za potrebe baletnih copat. Malo manj pa so primerna za sodobne tehnike, vendar je v enih teh dvoran gladko potekal tako klas Cunningham plesne tehnike kot sodobna variacija re connect, Uršula Teržan in Kaja Lin, mentorici omenjenih sodobnih programov, tudi sicer sodelujeta z Višjo baletno šolo KGBL. Tečajniki klasičnega baleta so prihajali iz vrst baletnega učnega programa, polovica pač iz KGBL, ostali pa iz drugih baletnih šol. Balet I je bil namenjen mlajši generaciji baletnih učencev, tudi precizni predstavitvi baletnih povezav na tej učni stopnji, medtem ko je balet II slonel na zahtevnejših baletnih povezavah in bil namenjen srednješolski učni stopnji, našle pa se tudi perspektivne učenke mlajše generacije, obe skupini pa skušali natančno slediti svoji mentorici. Da se je lahko uspešno sledilo programu balet III, ki ga je vodil Leo Mujić, je bilo treba veliko več kot le dobro sledenje kratkim baletnim kompozicijam. Kajti od slehernega posameznika je zahteval tisto, kar ples je, osebno ekspresijo v odličnosti izvedbe, ko korak ali gib zadiha v tesnem stiku z glasbo. S svojo plesno karizmo in temperamentom je skušal vsakem posamezniku obuditi občutek transmisije, fluidnosti izvedbe. Njegov baletni klas je privabil tudi baletnega mentorja Miho Žvegliča in Luko Žiherja. Na koncu klasa sem Luko po njegovi izvrstni skokoviti izvedbi vprašala, če ga bomo imeli priložnost še kdaj videti kot solista na baletnem odru, pa je odgovoril, da se nikoli ne ve, obenem pa dodal, da mu nikakor ni žal, ker je zapustil baletni oder in se posvetil pedagoškemu delu, sploh pa ne po vsem, kar se je dogajalo v teh treh letih po njegovem odhodu. V pavzi in med pogovorom z Leom Mujićem sva se dotaknila baletnih rok ter vrtenja piruet. Duhovito je komentiral roke, ki kažejo kar na zgodovinski baletni pokop, vendar pa se balet razvija v sozvočju s časom. Za piruete je poudaril, da se morajo vrteti in vrteti, nikakor stisnjeno, ampak se zavestno odpirati tako fizično kot osebnostno, da bi se zlahka zavrtelo več kot trojni šolski obrat. Pogovor je nanesel tudi na obstoječe stanje plesne stagnacije v času postkorone, dejal pa, da se je v tem času le v Sloveniji in na Hrvaškem dogajal balet, na junijskem sporedu pa bila njegova dva baleta: Veliki Gatsby na odru ljubljanske Opere in Gospoda Glembajevi v HNK Zagreb; na svetu pa praktično ničesar na tej umetniški sceni.
Baletna vadba na KGBL teče ob glasbi, še posebej pa ob živi glasbeni izvedbi dolgoletne korepetitorke Kaje Lomovšek, poznane po svojih izvirnih improvizacijah, s katerimi sledi baletnim programom že 29 let, že od časov, ko je na KGBL še poučevala kultna Jelena Markovič in je Matej Selan nastopil kot mladi profesor. Sodeluje tudi z zadnjim razredom sodobnega plesa na urah Veronike Valdes, ko za ritmične poudarke poleg klavirskih tipk uporablja še boben in tolkala. V mladosti je želela plesati, vendar pa je k plesu pristopila kot pianistka, in se ji zdi, da s svojo glasbo pleše, prav gotovo pa k baletnim klasom pristopa z veseljem in se z občutkom radosti postavi za svoj klavir. O korepetitorjih za sodobne klase razmišlja ves čas tudi Nina Meško.
Zadnjega dne PPŠ, v soboto dopoldan, je po programu sledila predstavitev plesnih klasov v dvorani SMEEL sicer brez klasičnega baleta, ko plesna tla niso bila primerna za zahtevne izvedbe na baletnih špicah. Zaključna produkcija je potekala brez obiskovalcev, ko tudi starši niso bili prisotni, sedišča pa zasedli nastopajoči s svojo garderobo ter redki povabljeni. Tudi je sobota čas odhodov, tako da se je predstavitve udeležila tretjina plesalcev. Manjkala je skupina bosonogega flamenka, tudi Bboying in Bgirling – Breaking I, ki so se na klasih kar dobro usmerjali v dialog breaka in plesnega trenda, tudi joge ne, ki ni ravno primerna za odrsko vzdušje. V zaokroženih koreografskih postavitvah pa navdušili skupini modern I in II v koreografskem konceptu, ki ga Nicole imenuje ‘dancing and running’, pleši in teci, ko je ob teku tudi gibanje intenzivneje in so plesne improvizacije neposredne, ko teče zahtevni improvizacijski tek. Urbano pristno so se razvnele tudi Mašine gojenke afro sodobni II, v zaokroženi koreografiji Raula Tameze pa spevno nastopila njegova skupina plesalk dolgih las, ki so predstavitvi dale svojstven poudarek, in seveda navdušile. Izstopala je tudi nenavadna plesna slikovitost kreativne delavnice Alicie Ocadiz. Zahtevno sodobno delavnico re connect mobility sta dosledno predstavili dve udeleženki, ko se fluidno združujejo akrobatski elementi s sodobnimi povezavami, ki za povrh temelji še na moči ter kontrastni mehkobi. Intenzivni nastop Luštkovih plesalk plesne delavnice III je popolnoma zaobjel plesni oder dvorane SMEEL, sugestivna povezovalka posameznih solističnih sklopov pa je bila Urša Rupnik, ki se je sproščeno in navdušujoče predala plesu, tako kot vse ostale v tej skupini, kot bi na novo zaživeli v plesni sugestiji po tolikih dneh plesne abstinence.
Ob stoletnici rojstva velikega Mercea Cunninghama (1919−2009) je v letošnji PPŠ dobil zasluženi prostor tudi zgodovinski klas sodobne Cunningham plesne tehnike, ki je Plesnemu teatru vladala v 80-ih minulega stoletja, vodila pa jo nepozabna Ann Populis. Plesalka, koreografinja in profesorica umetnostnega giba na AGRFT Uršula Teržan je bila ena Anninih gojenk. Težko se je po toliko letih spomniti vadbenih Cunningham osnov, ki jih je Ann tistikrat vodila, je komentirala Uršula. Ko pa se je spomnila določenih gibov, je celotna vadbena ura stekla sama od sebe v natančno določenem gibalnem zaporedju, brez dodatnega razmišljanja, Uršula pa navdušena nad svojim telesnim spominom: torej še ena potrditev, da telo ima spomin. Obnovo pure Cunningham tehnike so v kratki kompozicijski obliki predstavili tudi na produkciji PPŠ.
In je Merce Cunnigham izrekel veliko resnico: “Ples je umetnost sedanjika.” Letošnja PPŠ je v zastavljenih plesnih programih in ob zaključni predstaviti neposredno zrcalila sedanjik plesnega navdušenja, tako v klasičnih kot sodobnih oblikah.
