Nepričakovano in brez posebne reklame nas je počastil enkraten folklorni ansambel iz daljnega Tibeta, ki je gostoval na odru pod zvezdami LGL v organizaciji Ministrstva za kulturo LR Kitajske, Veleposlaništva LR Kitajske v Sloveniji in Konfucijskega inštituta na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani posvečen praznovanju kitajskega novega leta, ki se vsako leto začne po drugi mladi luni po zimskem sončnem obratu. Leto 2013 poteka v znamenju kače, in kot nas je poučila mlada napovedovalka iz Tibeta, prevajalka pa omogočila, da razumemo jezik, je leto kače leto vsesplošnega razcveta. Veleposlanik LR Kitajske Zhang Xiany je pozdravil številne v dvorani, med njimi tudi povabljeni diplomatski kor, in izrazil upanje, da bo predstavljeno slavje s plesi, ki krasijo tradicionalne festivale na območju LR Kitajske, kjer živi 56 narodov, pripomoglo k izgradnji kulturnega mostu med kitajskim narodom Avtonomne regije Tibet in tibetanskih okrožij s Slovenijo.
Po okupaciji Tibeta s strani LR Kitajske leta 1958 in pozneje po določeni politični in verski avtonomiji Tibeta v 80. se novo osvojena kitajska regija (osrednji del Tibeta) uradno imenuje Avtonomna pokrajina LR Kitajske Tibet, posamezni mejni deli Tibetanske planote s Kitajsko pa so postali avtonomna okrožja Kitajskih provinc. Ko govorimo o plesih nekega naroda, ima ta narod vsekakor svojo kulturo, ki zaobjema tako ples kot glasbo in jezik. Beseda Tibet izhaja iz arabščine in perzijske besede, pomeni pa visoko planoto, medtem ko Tibetanci svojo domovino imenujejo Bod, beseda tudi pomensko pojmuje domovino. Tibetanci imajo več narečij in se, kot poučujejo enciklopedije in leksikoni, velikokrat med seboj ne razumejo, tako nekako, kot je to značilnost gorskih narodov tudi slovenskega in nemško govorečega v Švici. Njihov jezik je, kot pravijo, podoben ostalim himalajskim jezikom, tudi soroden kitajskemu, najbolj pa blizu burmanskemu, medtem ko so pismenke prevzeli po zgledu indijske pisave že zaradi znanja, ki ga podajata tako budizem kot sanskrt. Tudi svoje pesmi, ki opevajo največkrat duhovna obredja, pojejo v tibetskem jeziku in sanskrtu. Njihovo petje je veščina grlenega petja, ko pevec s pomočjo posebne tehnike hkrati ustvarja dva ali več tonskih glasov. Zvrsti glasbe, ki odsevajo kulturno dediščino transhimalajskega območja, se razlikujejo tudi glede na različne šole tibetanskega budizma: klasična gelugpa in romantična nyngmapa …
Značilnost tibetanskih plesov je pozibavanje ob množici obratov, zaklonov in nagibov z rokami ob boku ali postavljenih v ravninah in diagonalah, ko gibanje še dodatno popestrijo dolgi rokavi, ki plapolajo okrog plesalcev tako kot njihove molitvene zastave in prapori na vetru. Poskoki in urni koraki tako plesalcev kot plesalk so ves čas radoživo prisotni, tu in tam pa moški poskoki iz globokih počepov spominjajo na kozaške mongolske plesne značilnosti. Tibetanski plesi so docela prežeti s pristno človeško toplino, veseljem in z vedrino življenjske radosti, so veličastni, elegantni in nenavadno kultivirani v lepoti odnosov med spoloma, ki izžarevajo dostojanstvo in enakopravnost, ko korake, poskoke in vrtenja spremljata veselo petje in glasba; glasba je bila tokrat posneta.
V plesnem in oblačilnem razkošju je steklo v uri in pol enajst točk skupine Ganzi. Plesalci so skoraj ves čas neutrudno plesali in navduševali, medtem ko so se v ozadju nizali posnetki nebeške modrine, goratih pokrajin, zasneženih vrhov, skratka Tibeta. Predstava se je začela ob šopku cvetlic in s pesmijo o pomladi in ljubezni planote Qinghai/Gyegu. Zanimiv je bil tudi nastop treh mladih pevcev, kjer je eden med njimi za trenutek upodobil še grleno petje, glasba pa je bila že posodobljena v stilu narodnega popa. Moderne frizure in vzgibi, ki se jim lahko sledi na TV spotih, kažejo, da vdira globalni čas tudi v te kraje daljnega vzhoda, pesem je opevala belino in ljubezen, spevni glasovi pa osvajali. Plesi narodov gorate pokrajine Kham so tudi temperamentni khampa plesi, ki se začnejo z ženskim vhodom, ko plesalke ob petju in v plesnih korakih prihajajo na plesišče, menjavajo prostorske vrste in smeri, se umikajo ob prihodu spevnih moških, obe skupini pa menjaje in v nenehnih prihodih ter odhodih pospešujeta ritem korakov in petja. Svoje korake večkrat poudarjajo tudi s potrkavanjem škornjev, sicer pa velikokrat upodabljajo v svoji plesni raznolikosti tudi živali – konjski dir, oponašajo kokota in plešejo v zahvalo jakom …
Ples dveh velikih mask, belega in črnega jaka, ob zvokih dolgih trobil je stekel v pozdrav in za srečo v novem letu. Atraktiven je bil tudi plesni trio, dekle in dva jaka/moška, kjer ona poje, pleše in se zahvaljuje jakom za vse, kar ji nudijo, gibi plesalcev pa domiselno ponazarjajo živalske karakteristike. Nekaj orientalskega pridiha muslimanske kulture je bilo zaobjeto v solističnem nastopu plesalke. Vizualno posebnost pa je izžareval ples črnih sploščenih mask, ki so pri ženskah krasile zatilja in obraze, pri moških pa le obraze, ko so se v prepletih ženskih in moških vrst nizale plesne atrakcije z maskami. In tako kakor veter veje po planoti Tibeta, so dekleta že v naslednjem plesu preletavala oder, drsela v korakih tako neslišno in hitro, da so dajala vtis, kot da letijo oziroma jih veter nosi po zraku malo nad tlemi.
Nepozaben je bil ples dekleta z vinskim vrčem na glavi in kozarci med prsti obeh rok ali ples žensk s čajnimi skodelicami na glavi, ki so jih ob poplesavanju istočasno spuščale in zbirale v rokah. Atraktivno so izzveneli tudi plesi v krogih, ki se imenujejo gouzhuang plesi, kar po tibetansko pomeni peti in plesati v krogih. V pesmi in plesu tečejo tudi koraki fantov, ki igrajo na biwang/kuqin – godala z dvema (eno) strunama podobna goslim. Drugi neposredni ples z inštrumentom je bil ples moških na hrbtih opasanih z bobni, na katere med plesom in petjem udarjajo v ritmu. To je ples junaštva, kot so nas seznanili, moškim v kontrast pa je plapolala mehkoba ženske uglašenosti ob prefinjene gibalne figuralike prstov, rok ter dlani. Razna pokrivala, slamniki, nekateri tudi z resami v obliki lestencev so krasila nastopajoče. Plesalke pa so v svojem posebnem plesu ob fantazijski umetelnosti mogočnih frizur močno potencirale žensko eleganco, ko so lasna voluminozna razkošja njihovih glav krasila še dodatna obilja rož in srebrnine; tudi sicer so ženske tibetanske frizure prepletene z okraski in barvami, ki potencirajo ustvarjalnost njihovega narodnega izročila. Predstavili so tudi baletni duet v stilu njihove plesne tradicije, za konec pa so zaplesali še narodno veselje in pozdravno obredje z belimi svilenimi šali, ki so jih podarjali svojemu vodji ter organizatorjem.
Predstava je bila uprizorjena 17. februarja tudi v Mariboru v Amfiteatru II Gimnazije. Sicer to ni bilo prvo srečanje s tibetansko kulturno dediščino pri nas.
V Cankarjevem domu je aprila 2009 gostoval Pekinški simfonični orkester pod taktirko Tan Linhua in s tolkalcem Li Bio, ki je koncentriral tudi tibetanske plese. Junija 2011 v Etnografskem muzeje v Ljubljani, nekaj dni pozneje pa tudi v Mariboru in v Beltincih je nastopil tibetanski budistični duhovnik Geša Lasang Šerba, ki živi v Nepalu, in je v organizaciji Tibetanskih društev Slovenije in Avstrije-Dunaja uprizoril obredni ples čam, doživetje svete glasbe in meditacije v gibanju. Vsak gib tega plesa v razkošni opravi ima poseben pomen, pleše se na festivalih ob praznovanju tibetanskega novega leta in simbolizira očiščenje tako notranje kot tal, na katerih se pleše, tako namreč stečejo priprave na nov pomladni čas. (Tibetanski horoskop in letni čas je identičen kitajskemu in naj bi ga v svojih osvajanjih ravno Tibetanci prinesli na Kitajsko, saj se že od malega učijo sobivanja in čutenja nebesnih teles, s Kitajske pa naj bi pridobili njihova starodavna znanja medicine, matematike …)
Srečanje s plesi in kulturo Tibeta je bilo vsekakor posebno doživetje, ki nas navdaja z upanjem, da bomo gostili še več tovrstnih nastopov in ansamblov tudi na naših velikih odrih in da bomo mogoče imeli še priložnost srečati se s plesi starodavne Kitajske, ki jih največkrat doživljamo le v filmskih uspešnicah.
