Vsako koledarsko leto se mi zdi kot dolga pot od prvega januarja do silvestrovega. Vmes se nam zgodi cel kup stvari, takih, ki smo jih načrtovali, in takih, ki jih nismo. In ker smo spet na začetku novega leta, sem se odločila, da bo tokratna tema povezana s potovanjem. Ker smo na plesnem portalu, bodo to seveda plesna potovanja.
Odkar sem v osnovni šoli spoznala geografijo, sem začela potovati. Najprej s prstom po domačem globusu in atlasu, nato pa zares. Že v šestem razredu sem bila mesec dni v Kanadi (deset let pozneje sem se tja vrnila še dvakrat), v srednji šoli sem obiskala skoraj vso zahodno in južno Evropo ter med študijem še ZDA in se kar dvakrat vrnila v jugovzhodno Azijo. Zame so potovanja predstavljala največjo vrednoto, nekaj najvišjega, kar se človeku lahko dogodi. Spoznavanje drugih dežel, kultur, hrane, obredov, načina življenja, predvsem pa ljudi, tako domačinov kot drugih popotnikov, s katerimi je bilo vedno zanimivo deliti poglede na določeno državo in izkušnje s potovanj. Z vsakega potovanja sem se vrnila z novimi izkušnjami, spoznanji, poznanstvi, znanji, predvsem pa z drugačnim pogledom na življenje.
Ko sem se začela aktivno ukvarjati z orientalskim plesom, so moji potovalni cilji postali osredotočeni na Turčijo in arabske države. Najprej Istanbul, nato Maroko, Indija in potem Egipt. In spet Egipt. In znova Egipt. In potem še Grčija, večkrat, in potem Egipt in potem spet Turčija. Skoraj vse naštete države (razen Indije) so države t. i. MENATH regije, angleške kratice Middle East, North Africa, Turkish, Hellenic, države Bližnjega vzhoda, severne Afrike, Turčija in Grčija, tj. države, ki naj bi po mnenju orientalske plesne scene bile države, kjer se je rodil orientalski ples.
Prvi na listi mojih plesnih potovanj je bil Istanbul. Obiskala sem ga čisto na začetku svoje plesne poti, kar dvakrat zapored v dveh letih, in si kupila svoj prvi pravi plesni kostum v črno zlati barvi ter si ogledala prvo pravo orientalsko plesno predstavo. S kolegicama, Julio in Tanjo iz skupine Bayani, smo imele tudi prvo učno uro s pravo turško-romsko plesalko. Kakšno izjemno doživetje je bilo to za nas, mlade plesalke na začetku plesne poti!
V Maroko sem potovala z možem. Šla sva z avtom iz Slovenije prek Italije, Francije in Španije do Gibraltraja in Algecirasa, kjer sva s trajektom priplula v maroški Tangier. Prečkala sva gorovje Atlas in se usidrala na robu Sahare. Od tam tudi moji najprijetnejši plesno-glasbeni spomini. Zvečer sva ob odlični hrani, tradicionalnem maroškem tajinu, uživala v plesu in glasbi Tuaregov. Fascinirale so me njihova mehkoba gibanja, muzikalnost in činele, ki so bile videti kot velike dvostranske žlice (krakeb). Po tem izjemnem glasbenem doživetju sem si kupila nekaj tuareške glasbe, ki me še vedno spominja na to čudovito doživetje.
O svojih poteh v Egipt sem že večkrat govorila in tudi pisala, zato bom tokrat naredila zgolj kratko preglednico dogodkov, ki so najbolj zaznamovali moje poti v deželo faraonov.
Moj prvi Egipt se je zgodil, ko sem leta 2008 zaključevala izobraževanje za učiteljico orientalskega plesa. S kolegico Julio, prav tako ustanovno članico KUOD Bayani, sva se, takrat še brez pametnih telefonov ali družbenih omrežij, v Kairo odpravili s priljubljenim knjižnim vodičem, Lonely Planet. Kairo naju je takoj posrkal in popolnoma prevzel. Iz javne telefonske govorilnice blizu slavnega trga Tahrir sva se dogovorili za plesne ure. Najprej sva se dogovorili s članoma nacionalne folklorne skupine Reda, Magdo in Atefom Faragom. Atef naju je s svojim avtom ‘pobral’ pred starim egipčanskim muzejem in tako smo šli. Zasebna ura je potekala pri njiju doma, v stanovanjskem bloku v Gizi (za tiste, ki ne poznate Kaira, naj povem, da je Giza tisti del mesta, kjer stojijo piramide). Prvič v Kairu pa sva že na obisku pri domačinih in za nameček še pri slavnem paru, možu in ženi, ki sta svoje življenje posvetila plesu pod taktirko egipčanske plesne legende Mahmouda Rede. Resnično zjemen občutek. Po uvodni dobrodošlici s čajem smo se dogovorili za koreografijo z melayo (melaya je dolgo črno ogrinjalo, v katero so se ženske v preteklosti ovile, če so šle ven po nakupih; Mahmoud Reda pa je ogrinjalo uporabil kot rekvizit v odrskem plesu – folklori, in tako je melaya postala plesni rekvizit egipčanske folklore). Magda naju je koreografijo učila v ozki, podolgovati sobi, kabinetu z omarami in pohištvom, ki je meril okoli trikrat pet metrov, in sva z Julijo, če sva hoteli ponoviti gibe, vsaka plesali z Magdo enkrat in se nato zamenjali. Zabavno in zelo egipčansko. Na tem potovanju sva spoznali tudi ameriško plesalko Astryd, ki je živela in delala v Kairu. Ona nama je razkrila drugačen svet, nočni Kairo z nastopi slavnih plesalk in egipčansko plesno tehniko skozi oči tujke, ki živi in dela v Kairu. Astryd sva kmalu povabili kot učiteljico v Slovenijo in leta 2010 smo prav z Astryd organizirale prvo slovensko plesno odpravo v Kairo. V desetih dneh smo pod njenim mentorstvom obiskale vse pomembne plesne predstave – od folklornih do najbolj modernih. Čez dan smo se gibov učile od izjemne, svetovno znane egiptovske plesalke Rande Kamel, zvečer pa smo uživale v plesnih predstavah po različnih predelih Kaira. Nato se je v Egiptu zgodila revolucija in arabska pomlad ter za nekaj časa sem prekinila potovanja v ta konec sveta. Vmes sem šla dvakrat v Indijo in se nato leta 2015 vrnila v Egipt, tokrat na jug. Zanimanje za zgornji Egipt je bilo v mojo dušo posejano že na začetku moje plesne poti. Ko sem kot začetnica plesalka prvič videla košček dokumentarnega filma o sestrah Mazin, slavnih egiptovskih ghawazee plesalkah iz Luksorja, sem si želela, da bi enkrat v življenju obiskala ta kraj in se srečala s Khairiyo, ki je edina od sester, ki še ohranja to specifično folklorno plesno tradicijo. Moje prvo srečanje s Khairiyo je bilo nepozabno, čustveno in imela sem občutek, da mi bo razneslo um in srce. Kako topla, prijazna in izjemna osebna je Khairiya. Če želite izvedeti več o srečanju z njo, si lahko preberete na moji spleti strani (www.natasakocar.eu). Ples s Khairiyo, glasba južnega Egipta z glasbeniki v živo in vse, kar smo z dekleti doživele na tem prvem potovanju, me je zaznamovalo do danes. Obožujem zgornji Egipt, obožujem glasbeno in plesno tradicijo tega dela Egipta in vedno znova se vračam nazaj.
Že leta 2016 smo se vrnile v južni Egipt. Znova smo se učile od izjemne Khairiye, znova smo uživale ob plesu na živo glasbo južnoegiptovskih glasbenikov, a to še ni vse. Na novo smo odkrile nubijsko glasbo in ples. Kot radovedna plesalka sem nenehno raziskovala in o nubijskem plesu ter glasbi dobila zelo skope informacije. Ko sem se z njihovo glasbo in plesom prvič srečala v Asuanu leta 2016, sta me popolnoma prevzela. Izjemno čutna, a energična glasba, ki jo igrajo na lutnjo, imenovano oud, in boben imenovan duf. Njihov ples pa mehak in popolnoma drugačen od tega, kar sem poznala do tedaj. Tako sem se skoraj vsako leto vračala v Luksor in Asuan. Leta 2018, leta 2019 kar dvakrat in nato še 2022, ko sem bila v Egiptu tudi dvakrat (od tega enkrat v Luksorju).
Vsaka pot je prinesla novo znanje in nove izkušnje. Leta 2018 smo poleg obiska Asuana in Luksorja obiskale tudi najjužnejšo zahodno puščavsko oazo, Khargo, ki leži okoli 200 kilometrov zahodno od Luksorja. V tej oazi smo imele pet dni čudovite plesno-glasbene izkušnje z lokalnimi glasbeniki in folklorno skupino. Vsak dan smo se učile in jih opazovale pri plesu. Bila je izjemna in edinstvena izkušnja, ki ji ni para. Imeti na voljo celotno folklorno skupino in glasbenike samo zase je bilo izjemno doživetje. Marca 2019 je bila naša plesna odprava posvečena z izjemno osebo. Khairiya je s seboj na ladjo pripeljala svojo sestro Rajo Mazin, ki je sicer že nehala aktivno plesati, a je za nas skupaj s Khairiyo zaplesala nekaj v spomin na stare čase. Kot bi zavrteli čas nazaj. Izjemno. Naše naslednje presenečenje pa je bila nubijska otroška plesna skupina, ki nam je pripravila presenečenje v Asuanu. Ob ritmih tradicionalne nubijske glasbe smo lahko uživale v nastopu otrok in mladih fantov, ki so najprej zaplesali sami, potem pa z nami. Jeseni 2019 sem bila spet na jugu, tokrat na jezeru Naser. Teden poln nubijske družbe, glasbe, plesa in izjemne nubijske hrane. Takrat smo prvič spoznale moderno, melanholično nubijsko glasbo, ki para srce in oplaja duha.
Nato se je zgodila pandemija in skoraj dvoletno zaprtje. Zato pa sem znova izkoristila leto 2022. Najprej s prijateljskim obiskom Luksorja v marcu (o tem najdete članek na Paradi plesa) in nazadnje pred skoraj dvema mesecema, znova z izjemno izkušnjo, tokrat iz ene severnejših oaz zahodne puščave Egipta, Bahareye. Povsem drugačno vzdušje, drugačna glasba in drugačen ples. A ista toplina, veselje in iskrice v očeh. Izjemen plesno-glasbeni večer v beli puščavi in fotografiranje ob zori v tišini puščave sta bila gotovo dva od vrhuncev zadnjega potovanja.
Ste vedeli, da je tudi Grčija dežela orientalskega plesa? Tako je. Grčija je razvila poseben stil, čuten grški orientalski ples, ki ga imenujemo čifteteli. V Grčiji živi moja učiteljica, Grkinja s Krete, Maria Aya, ki je s prvim obiskom v Sloveniji leta 2012 in nato 2013 obrnila moj plesni svet na glavo ter postala moj glavni vir informacij in navdiha. Marija je v Slovenijo najprej prišla na povabilo prijateljice Mateje Mikulan. Tako sem jo tudi spoznala. Nato sem se jaz odpravila v Grčijo. Na intenzivni plesni teden. In sicer trikrat. Od tega dvakrat na prečudovito Kreto, v majhen kraj, imenovan Gerani, kjer je Marija z udeleženkami delila vse svoje izjemno znanje in navdih. Moj tretji plesni intenzivni plesni teden je bil v Atenah, mestu na razpotju med Evropo in Afriko. Tudi ta je bil drugačen, a izjemen v vsakem pogledu.
Leta 2022 sem prvič organizirala plesne počitnice v turškem Čiraliju. Ustvarjanje v okolju, kjer je orientalski ples doma, ples z domačinkami v kombinaciji z morjem in soncem nam je tako ogrel srce in napolnil duha. Več o tem si lahko preberete v mojem članku na Paradi plesa: https://www.paradaplesa.si/tristosestdeset/plesna-turcija-z-nataso-kocar-tam-kjer-je-doma-orientalski-ples/. Navdušene nad izkušnjo bomo plesne počitnice ponovile in nadgradile. Če vas zanima, vabljene, da se nam pridružite.
Ples in potovanje sta eni redkih dobrin, ki vas navkljub porabljenemu denarju obogatita. Navznoter. In to bogastvo je neodtujljivo in je edino, ki šteje. Vse moje plesne poti so mi prinesle ogromno znanja, dragocenih izkušenj in spominov, ki so neprecenljivi. Srečanje s kulturo, od koder ples izhaja, plesanje in učenje tako od profesionalcev kot od običajnih ljudi, srkanje kulture na vsakem koraku, razumevanje zgodovine, povezovanje preteklosti in sedanjosti. Še bom odkrivala, še bom plesala in še bom potovala. Veselim se novih plesno-potovalnih zgodb.
