KUOD Bayani praznuje 15-letnico delovanja, ustanoviteljica Nataša Kočar pa ob tem razmišlja v pogovoru za naš portal.
Nataša, pozdrav, in letos se, kot se mi dozdeva, vrtijo obletnice ena za drugo. Med njimi tudi tvoja/vaša. KUOD Bayani praznuje 15 let. Zaupaj nam, je to dolga ali kratka doba; kako jo ti doživljaš?
Zdi se mi, da je teh 15 let minilo, kot bi mignil. A vendarle − številke, arhiv fotografij in videov − vse to govori v prid temu, da je za nami vendarle neko dovolj dolgo obdobje, v katerem smo izvedli devet avtorskih plesnih predstav, 14 letnih plesnih produkcij, imele več kot 15.000 gledalcev na večkrat razprodanih predstavah in dogodkih doma ter v tujini. Poleg tega se je v okviru našega društva izobraževalo več kot 300 oseb, še vedno pa štejemo več kot 70 aktivnih članic.
Kaj najbolj lepega se spomniš iz tega obdobja in kaj je bilo tisto malo manj lepo in si že skoraj pozabila?
Najlepše od vsega je ustvarjanje in s tem povezano medsebojno druženje, ki nas vedno znova odnese stran od ponorelega vsakdanjika. Prav to druženje, ki ga povezujeta ples in glasba in ki vedno znova rojeva nove in nove vsebine, me vsakič znova dvigne, in lahko rečem, da tudi vsa dekleta, ki plešejo z mano. Tiste manj lepe stvari, ki so ravno tako pomemben del življenja, pa nas včasih kaj novega naučijo, potem pa − tako kot pridejo, tudi odidejo.
In kot se za obletnice spodobi, jo boš tudi praznovala oziroma jo boste praznovale vse članice. Za kakšen nastop gre, kaj pripravljate, koliko vas bo na odru? In menda je dogodek že razprodan?
15 let društva, ki ga sestavljamo samo dekleta, ki plešemo orientalski ples, se mi zdi primerna številka, ki jo je treba primerno obeležiti. Zato bomo v soboto, 30. novembra, na odru zbrane vse članice društva. Odplesale bomo nekaj starih koreografij in pokazale nekaj novosti. Na odru se nam bodo pridružile tudi naše plesne kolegice iz drugih slovenskih orientalskih društev in skupin oziroma posamezne plesalke, učiteljice, s katerimi sodelujemo in ob katerih smo skupaj rasle in razvijale slovensko orientalsko plesno sceno. V veliko veselje pa mi je, da se nam bo pridružila tudi moja učiteljica Maria Aya, ki je v zadnjih petih letih močno vplivala na moj osebni plesni slog, znanje in s tem tudi na moje učenke, članice društva. Plesni dogodek smo naslovile Mabrook, kar v arabskem jeziku pomeni praznovanje, pa tudi čestitke, in je res že skoraj mesec dni ‘razprodan’, čeprav morda to ni pravi izraz, saj so bile karte brezplačne (stroške najema dvorane DKK prijazno krije Občina Kamnik), povabljenih pa veliko.
Obletnica pa tudi pomeni, da zanimanje za orientalski ples obstaja. Mene zanima, kakšen je − večji, manjši, konstanten? Kdo vse prihaja k tebi na vadbo oziroma ples?
Zanimanje za orientalski ples vsekakor še obstaja, saj je eden redkih plesnih stilov, kjer ženska ne potrebuje partnerja, vnaprej določenih telesnih proporcev in kjer ni nobenih starostnih omejitev. Lahko pa rečem, da zanimanje z leti niha, enkrat ga je več, drugič manj.
Kakšen je razlog, da pridejo ženske k vam, predvidevam, da moških ni. Ali pač?
Največ začetnic pride k nam, ker smo v Kamniku edine, ki ponujamo to zvrst plesa. Res pa je, da se nas je v 15 letih delovanja prijelo tudi dobro ime in ženske ‘od ust do ust’ širijo lepe besede o našem društvu. In k nam pridejo tudi plesalke, ki so plesale že kje drugje in njihovih skupin ni več ali pa si želijo drugačnega pristopa. K nam pridejo predvsem tiste, ki iščejo dobro skupinsko energijo, profesionalen pristop pri poučevanju, več umetniškega izraza in poglobljeno delo na področju orientalske plesne teorije in prakse.
Kje vidiš KUOD Bayani v slovenskem plesnem prostoru? In kaj pogrešaš v tej naši Sloveniji, kaj si želiš spremeniti na področju ‘orienta’, če o tem sploh razmišljaš?
KUOD Bayani vidim kot del slovenske orientalske plesne scene še naprej, predvsem kot društvo, ki vlaga v znanje, raziskovanje na terenu (vsako leto hodimo v Egipt in se vračamo h koreninam orientalskega plesa), kakovost in umetniški izraz.
Pogrešam več povezovanja med vsemi slovenskimi orientalskimi plesalkami, več pozitivne plesne energije, ki bi presegala osebne zgodbe, in več dogodkov, ki bi nas vse skupaj povezali v trajnostno sodelovanje.
Na koga, na kaj si še posebej ponosna v teh petnajstih letih?
Najbolj sem ponosna na vse naše članice, plesalke, ki vsako leto znova, iz tedna v teden prihajajo na naše vadbe, željno srkajo znanje, uživajo v skupinskem delu in s tem pomagajo ustvarjati našo zgodbo. KUOD Bayani ni prvoosebna zgodba, je zgodba vseh naših nekdanjih in sedanjih članic, čudovitih žensk, od katerih vsaka na svoj način prispeva k temu, da vedno znova smo.
Komu si najbolj hvaležna za svojo kariero?
Hvaležna sem vsem, ki so mi stali ob strani in mi še vedno zaupajo, verjamejo vame. V prvi vrsti moja čudovita družina, prijateljice in čudovita ženska energija članic našega društva.
In ker je pred nami december in novo leto, kaj so želje za leto 2020?
Da bi lahko še naprej bili, kar smo. Da bomo lahko rasli, se razvijali in nadaljevali z ustvarjanjem in da bodo naše stvaritve razveseljevale ljudi in v njih pustile lepe sledi.
Hvala za tvoj čas, plesne misli. Vse dobro želim in še nadaljnjih 15 let!
