Premiera v Lalish Teatru bo 7. marca, ponovitev pa v Kamniku
Draga Nataša, pozdrav na našem portal, v prihodnjih tednih, natančneje 7. marca, bodo tebi in tvoji skupini KUOD Bayani zaželeli dobrodošlico gledalci Dunaja. V Lalish gledališču bo premiera vaše nove predstave Banat Hewa – Evine hčere. Kako je prišlo do tega sodelovanja in zakaj premiera na Dunaju ter nato 15. marca prva ponovitev v Kamniku?
Naj najprej povem, da smo bile izjemno počaščene nad ponovnim povabilom Lalish teatra z Dunaja, kjer smo do zdaj nastopile že trikrat. Dvakrat s predstavama Hamsa in Hamsa krog in enkrat s predstavo Ankh. Vedno smo bile povabljene na podlagi že videne, izdelane predstave, tokrat pa smo prvič dobile t. i. ‘bianco’ vabilo. To pomeni, da so nas povabili na podlagi našega preteklega sodelovanja in nam popolnoma zaupali oblikovanje nove predstave, ki je bila ustvarjena posebej za to priložnost in sliši na ime Banat Hewa – Evine hčere. Gre za izredno zaupanje v naše delo, saj nas je gledališče uvrstilo v svoj letni program, kjer nastopajo umetniki z različnih koncev sveta – pred kratkim so pri njih gostovali plesalci Butoh iz Japonske.
Tema predstave je ženska, so ženske. Zdi se, da se vse več plesnih avtorjev, koreografov ukvarja s to tematiko. Pri tebi je to nekako normalno, saj vendarle ustvarjate na področju orientalskega plesa. Zakaj torej znova ženska, kakšna je tema predstave?
Rdeča nit predstave je ženska. Izpostavili smo dve različni kulturni okolji, ki smo ju poimenovali vzhod in zahod. Termina definirata dva različna svetova. Zahod predstavlja tipično zahodnoevropsko žensko, ki hodi v službo, je samostojna in finančno neodvisna, sama razpolaga s svojim časom in s svojo usodo. Vzhod pa se nanaša predvsem na države Bližnjega vzhoda, centralne Azije in severne Afrike, kjer je ženska največkrat podrejena moškemu, včasih je celo njegova last, ni finančno neodvisna, ne hodi v službo in v tem primeru ni gospodarica svoje usode. Ta dva stereotipa sta se zdela ključna za postavitev predstave, v kateri se sprašujemo, ali sta zares tako zelo strogo definirana in ali ni mogoče, da se za njima skrivajo številne nianse. Kakšni so ti svetovi? To so moderni svetovi, ki jih prežema globalizacija, robotizacija vsakdana, hiter tempo življenja, kjer ženska postaja vse manj ženska in moški vse manj moški. Vse ženske, ne glede na to, kje smo se rodile, nosimo v sebi Evo, ki je simbol prve ženske, zato smo vse ženske Evine hčere.
Je pri tebi vedno nujno sporočilo celovečerne predstave oziroma kako pomembna ti je misel gledalca po predstavi?
Najpomembneje se mi zdi, da se gledalca predstava dotakne. Predstava je nastajala kot raziskovanje znotraj orientalskega plesnega giba in s spogledovanjem s plesno improvizacijo, izraznim plesom, vse skupaj pa je začinjeno s ščepcem nadrealizma. Banat Hewa bo popolnoma drugačna, kot so bile naše prejšnje predstave.
Ekipa je precejšnja in stalna? Kdo ste ustvarjalci in ustvarjalke, ki so del stalne ekipe, in kdo so ‘pridruženi’ člani in članice?
Ekipa je res stalna. Vsega skupaj šteje devet plesalk, ki so z mano že od leta 2014, ko smo se lotile ustvarjanja predstave Hamsa. To so odlične plesalke, izjemne ženske, ki jih odlikujejo širina duha, ljubezen do ustvarjanja in jeklena volja. Rada bi izkoristila te vrstice in se jim zahvalila za izjemno zaupanje, ki mi ga že toliko let izkazujejo. Tako odlična in predana ekipa plesalk so sanje vsakega koreografa.
Nikakor ne oblikuješ samo plesnih predstav, ne vodiš plesnih tečajev, ampak si se lotila še pisanja knjige, ki si ji nadela naslov 1001 gib. Gre za didaktični vodič poučevanja orientalskih plesov za učiteljice, pedagoginje tega plesa. Pohvalno in pogumno. Kaj pa je razlog, da si se lotila knjige?
Že dve leti se posvečam zapisovanju svojih bogatih, petnajstletnih andragoških izkušenj, ki sem jih zlila na papir, in počasi se rojeva knjiga. Po svoji osnovni izobrazbi sem profesorica geografije in sociologije. Najraje delam z odraslimi, in ker je orientalski ples moja največja življenjska strast, moj ikigaj – kot bi rekli Japonci, poučevanje orientalskega plesa vidim kot svoje življenjsko poslanstvo.
Kdaj izide, kje bo promocija?
Natančnega datuma še nimam, računam pa, da bo izšla, še preden se začne dolgo in vroče poletje.
Kakšno mesto ima orientalski ples v Sloveniji, če narediš primerjavo nekoč in danes?
Zdi se mi da je orientalski ples danes na splošno dobro sprejet in prepoznan. Pred dvajsetimi leti je pri nas veljal za eksotiko, danes pa številne plesne šole ponujajo orientalski ples kot odličen način rekreacije in sprostitve za ženske.
Želim ti vse dobro, uspešno premiero in izdajo knjige. Bomo zraven.
Hvala.
