Spoznajte avtorja predstave Vstajanje 2.0 in soavtorja Alegorija mesecev – atributi v recenziji Daliborke Podboj!
Beno Novak, plesalec performer, koreograf in pedagog, je letošnji nagrajenec 11. Platforme sodobnega plesa Gibanica 2023 in prejemnik nagrade Ksenije Hribar 2023 za perspektivnega umetnika na področju sodobnega plesa, ki skrbi za različne vidike plesne umetnosti, tudi za njen splošni razvoj, kot glasi kratek povzetek strokovne utemeljitve nagrade. Nagrada je prav gotovo prišla v prave roke, njegov ustvarjalni opus pa viden in odmeven; na portalu Parada plesa smo kar tekoče sledili Novakovemu umetniškemu delovanju. In sta letošnjega februarja bila na ogled dva plesna projekta, kjer Beno Novak nastopi kot soavtor, plesalec in koreograf: Alegorija mesecev – atributi (2022) in Vstajanje 2.0 (2021).
V tekmovalni program 11. Gibanice je bil uvrščen glasbeno-plesni projekt Vstajenje 2.0 (2021) treh avtorjev in izvajalcev: za glasbo Elvis Hofman, Boštjan Simon, za ples Beno Novak. Projekt Vstajenje 2.0 je v celoti prejemnik nagrade strokovne žirije za najboljšo predstavo 11. Gibanice, uprizorjen pa 25. februarja na odru dvorane Duše Počkaj v ljubljanskem Cankarjevem domu (CD).
Beno Novak se je po končani Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana (SVŠGUGL) napotil na Akademijo za ples v Salzburgu (SEAD), nato svoja plesna znanja širil še okviru The Tisch Dance NYU in The Place London, tudi sodeloval s priznanimi koreografi in ansambli. Je tudi umetniški in izvršni direktor festivala Summer Intensive na Portugalskem, kot tudi festivala Kalejdoskop v Kranju, v mestu svojih ranih plesnih začetkov; njegova raziskovalna in učna specifika pa metoda poučevanja ‘Zero Space’.
Glasbeni duet, Elvis Hofman in Boštjan Simon, ter Beno Novak so se prvič srečali na poletnem odru Festivala Spider leta 2021, ko je med njimi zaiskrila ustvarjalna iskra. Tako je iz festivalskega srečanja nastala avtorska impro – impresija, 45-minutni plesni in glasbeni koncert Vstajenje 2.0 v izvedbi omenjenega avtorskega tria in v produkciji Pekinpah ter koprodukciji Qulenium ob podlaganju Mateja Kejžarja.
Vstajanje 2.0 je uprizoritveni dogodek, kjer akustika spodbuja vizijo in so fizični impulzi plesalca sočasno tudi zvočni spodbujevalci. Ko plesno telo v živo zavibrira z glasbenimi toni, si dovoli tudi predah, trenutek počitka ali odklopa od sugestij ter vibracijskih napetosti, ki jih glasbenika spodbujata na svoji delujoči horizontali, postavljena vsak na svoji strani odra. V plesnem predahu silovito zadoni akustika, se glasno širi in polni prostor, ko pa glasba utihne, plesalec kinestetično zaznava utišane tonske vibracije, tudi transformira v slišni ritem skokovitih telesnih nihajev in variacij. Plesalčeve telesne vibracije ali njegov ustvarjalni odziv na akustične tone se da kar primerjati s tresljaji nezaščitenega živega organizma pod električno napetostjo.
Odrska stvaritev treh umetnikov ne predstavlja namišljene scenske idile, je dogodek oprijemljivega telesnega delovanja v materiji, času in prostoru, tudi v lastnem potu, da bi se iz tonov in gibov porodilo celovito eno, umetniško jedro novega glasbeno-plesnega navdiha. Čas leti, tudi teh 45 minut uprizoritvenih vibracij, tresljajev, ritma, slišnih ter vizualnih frekvenc je prehitro preletelo; in čeprav že konec, se vibracije neslišno in nevidno širijo, prelivajo po prostoru, ko tudi gledalci nekaj trenutkov dlje obsedijo na svojih sedežih. Predstavo Vstajenje 2.0 se doživlja kot nov uprizoritveni stik glasbe in plesa, kot novo še ne povsem raziskano večdimenzionalno polje instrumentalnih in digitalnih frekvenc v neposrednem stiku, sozvočju z organskimi tresljaji gibkega telesa, ki kar razpira poti domišljije in razmisleka.
V okviru spremljevalnega programa letošnje 38. Zimske plesne šole v Mariboru je bila na odru Lutkovnega gledališča Maribor (LGM) 4. februarja uprizorjena plesna predstava Barbare Novakovič (režija, vizualna podoba, gib) Alegorije mesecev – atributi (2022), kjer se je predstavil dobro uigran ustvarjalni in plesni par: Beno Novak in Kristýna Šajtošová (soustvarjanje, ples). Predstava je del trilogije Alegorije, 2022–2025, nastala pa v produkciji zavoda Museum in v sodelovanju s Centom kulture Španski borci, uprizoritev v Mariboru pa v organizaciji Platforma pred Platformo, Zavod Moja Kreacija in v sodelovanju z 38. ZPŠ JSKD Maribor. O sami predstavi zapišejo, da se je koncept letnih časov začel zaradi podnebnih sprememb, tudi je v središču dogajanja telo, posamezni meseci pa zastopani na odru s podobami iz aktivnega prazničnega ali delovnega cikla ter s personifikacijo tipov mesecev iz serije literarnih in likovnih podob.
Na sredi odra se takoj uzre osvetljeno belo podlago, pravokoten podij, na katerega skušata sočasno stopiti On in Ona, vendar vsak na svoji strani podlage. Prvi vstopni gibi, sicer na začetku upočasnjeni, so slikovito oblikovani kot vizija teka v štartu. Ko pa stopita na belino, in to na skrajnem koncu odra, zakorakata, kot bi premagovala nekaj, kar prekriva njuna tla pod nogami, seveda očem nevidno. Korakata paralelno in sinhrono v strogi ravni črti, nato sledijo pravokotne smeri in se koraki ciklično ponavljajo. Dobi se vtis, da ves čas korakata, tečeta in lovita svoj čas. Ko luči povsem osvetlijo sceno, se na zadnji steni opazi dolg in ozek (zlati) trak mnogih paralelnih ter pravokotnih črtic; možno polje razdeljeno na neštete miniaturne gredice ali pač ciklične poti letnih časov in njih ozvezdij; sicer pa scenska filigranska sestavljanka iz lesenega paličevja (izdelava scenskega elementa: Marko Udvanc). V svojem duetu On in Ona gibko prepletata poti svojega vsakdana v smislu različnih situacij in vrtincev, ki ju nosijo, tudi odnesejo izven ustaljene pravokotne zamejitve, celo do samega roba odra. Je ples viharjev in dvigov, ko je On Njen nosilec in zaščitnik, Ona pa sugestivna v svoji ženski poetiki miline; še posebej ko z velikim sitom v roki seje magijo novega, medtem ko jo On vzneseno opazuje. Akterja sta odeta v barvno toplino svetlih tonov: bež, rjave, modre, barvni toni narave se kar zlivajo z zvočnim glasbenim ambientom, ki ga duet še slišno krepi s koraki ter telesnimi šumi (zvočna podoba: Gal Škrjanec Skaberne). Plesni poetiki in energiji dueta se sledi kot življenjskemu popotovanju dveh soustvarjalcev energije bivanja ‘tu spodaj’ in v odsevu tistega ‘tam zgoraj’ ali zvezdnih cikličnih obtokov. Na plesnem podiju se vrstijo dvigi, poleti, tudi vrtinci vzgona, kar gibke prispodobe želja Zemljanov, ki svoje poglede večno usmerjajo proti vremenski, nebeški modrini, še posebej v nenehnem pričakovanju svoje rodovitne žetve, mesečnih atributov leta; o alegorijah ali spremembah pa verjetno v nadaljevanju napovedane trilogije.
Tematika letnih časov in obstoječih vremenskih sprememb je gotovo (pre)obširna, sicer režijsko strnjena v gibek likovni izris skoraj enourne predstave: Alegorija mesecev – atributi, ki v duetu in izvedbi dveh odličnih soustvarjalcev ter plesalcev zariše predvsem v novo svežino gibkih zaznav, v abstraktno prispodobo bivanja in minevanja v krogotoku časa.
