Trije avtorski plesni soli ob zaključku ravno minulega leta niso le plesne stvaritve uveljavljenih plesalcev in koreografov, temveč tudi avtorske solistične uprizoritve specifične gradnje, ko se ob novodobni scenski tehnologiji gibko raziskuje, tudi odkriva še ne prečiščene globeli znotraj samega procesa ali pač osvetlijo osebna stanja.
Sredi novembra (11. 11.) je bil v Plesnem Teatru Ljubljana (PTL) premierno uprizorjen gibalni performans kratkega plesnega navdiha Vite Osojnik Vse kar se je že zgodilo (Meails I Already Cooked). Temu je čez deset dni sledil avtorski plesni solo našega prestižnega, pravzaprav na tej umetniški ravni edinega plesalca flamenka Mitje Obeda ob glasbeniku Fernandu Lerinu Jimenézu Entropija (Entropy). In smo se v Gledališču Glej po daljšem času znova srečali s plesalko in koreografinjo Lado Petrovski Ternovšek, ko se je 14. decembra zgodil njen avtorski solo Zgodbe iz tišine.
Vita Osojnik je po srednji baletni šoli v Ljubljani in gimnaziji v Kranju svoje plesno šolanje nadgradila na plesni akademiji SEAD v Salzburgu (2005). Ves čas pa deluje kot plesalka, aktivna plesna pedagoginja, koreografinja in umetniška mentorica. Trenutno vodi in organizira plesne klase v okviru PTL, je članica umetniškega sveta PTL in sodeluje v mednarodnem projektu organizacije Mesto žensk. Avtorski plesni solo Vite Osojnik Vse kar se je že zgodilo se napoveduje kot avtoričino prvo delo v solo trilogiji gledališke sezone 2022/2023, ki je nastalo po njenem konceptu, v koreografiji in izvedbi scene. Ob vstopu v dvorano PTL se gledalčev pogled najprej usmeri na zložene zidake tik ob zadnjih vratih; ko pomisliš: “Bodo zidali?” Tudi se je dejansko začelo s performativno arhitekturno gradnjo, z novim odrskim modeliranjem obzidij, poti in drugih struktur na plesnem odru; le da se ni zidalo z zidaki, temveč gradilo z vadbenimi pravokotniki, bloki, prepoznavni tudi kot kocke za jogo.
Nepričakovano je nenadoma zavladala gluha tema, nato se je prikazala oseba, obdana s črnim nepropustnim oblačilom v stilu jamske zaščite in s svetlečo lučko na čelu. Torej bo sledilo kopanje po nevidnih globelih, ki ga tokrat napoveduje težko razpoznavna vizualna podoba z utripajočo svetlobo; je efektni svetlobni utrinek, tudi učinkovita scenska uvertura, ki dovolj jasno opozori na vsebinski impulz uprizoritve (oblikovanje luči: Urška Vohar, kostum: Tina Pavlin).
In ko luč osvetli prostor, se prisluhne še tonom in zvokom avtorske glasbe Matevža Kolenca. Scena se razsvetli in gradnja začne, najprej ob zlaganju blokov v kupe, potem z umeščanjem vsakega bloka posebej v ravno premočrtno linijo, ki plesni prostor razdeli na dva dela, ko je zadnji del dvorane zagrajen vse do zadnjih vrat; kar sčasoma postane jasno, da je tisto tam zadaj nekaj, kar se zapre v smislu nedelovanja ali pač zaželene pozabe. Ko delovna površina od navideznega zidu do prvih vrst gledalcev postane prostor osebnega raziskovanja, kopanja po notranjih globelih plesnega telesa. Tudi se performans gradnje Vse kar se je že zgodilo lahko razume kot fizični obračun, terapija čiščenja ali pač soočanje s samim seboj. Performerka Vita Osojnik zanimivo, tudi jasno vizualizira (pripoveduje) svojo zgodbo fizičnega preloma, ki jo ob njenem likovnem strukturiranju vsak lahko doživlja in razume po svoje, vendar vselej v kontekstu koreografske in prostorske gradnje; kot se je izkazalo po predstavi (12.) v pogovoru z gledalci. Za postavljenim zidom ali pregrado je sledilo novo razporejanje blokov v smislu poti in razpotji, tudi novih voluminoznih oblik. Akterka Vita ni le razvrščala blokov, ampak je v svoji prepričljivi simbiozi fizične delavke in neslišne pripovedovalke pripomogla k dojemanju svojega likovnega snovanja po sceni odra. Obzorja, ki jim je sledila luč in jih je gostila glasba, so se sčasoma tudi vse bolj jasnila, na odru pa nastajali stolpiči raznih oblik, ob kocu pa še oblikovala puščica, usmerjena k izhodu, namišljenemu in dejanskemu, k vratom. Tu nekje je svobodno zadihala tudi ozaveščena plesalka Vita Osojnik in razveselila avditorij s svojim plesnim utripom v ritmu sodobnosti; na pogovoru pa dejala, da se kmalu vrne v polni plesni formi.
Predstava je nastala v produkciji PTL; kreativna producentka: Katja Somrak; tehnična pomoč: Janko Oven, Kristina Kokalj, Aljaž Zaletel; posebna zahvala Prešernovemu gledališču Kranj. V gledališkem listu je avtorica Vita Osojnik svoj performativni solo še posebej obarvala z besedami pisateljice Elene Ferrante O izgubljeni deklici: “Noč za nočjo sem tavala okrog in se prepoznavala v ideji o vsesplošnem razkroju, ki pa v sebi že nosi seme nove ureditve sveta.” Upajmo, da ta nova semena le uzremo v drugem delu avtoričine trilogije, tudi da plodno vzklijejo v novem letu 2023.
Plesalec in koreograf Mitja Obed se tudi letos, skupaj z glasbo novodobnih odmevov in glasbeno kuliso F. L. Jimenéza poglablja in raziskuje na področju eksperimentalnega flamenka v svoji solo plesni predstavi Entropija. Lanskega oktobra je navdušil s svojim solističnim projektom Dictarot, tudi ga predstavil kot sestavni del daljšega eksperimentalnega cikla Espacio flamenco (Prostor flamenka). In je avtor skoraj po enem letu postavil na oder PTL svoj novi flamenko odsev Entropija, drugi del napovedanega cikla v koreografiji, izvedbi in produkciji Mitje Obeda s sodelavci Fabiolom Simonettijem, Kiss The Future, Dragom Videmškom in Aljažem Zaletelom ter v koprodukciji z Društvom Coraviento, Društvom Predmestje in Plesnim Teatrom Ljubljana.
Beseda entropija se v fiziki poimenuje za termodinamično količino, ki nastane iz nič in se je ne da uničiti, je neizmerljiva energija, ki si jo telesa medsebojno izmenjujejo, vendar ni tvorna. V okvirih glasbeno-plesne predstave se entropijo dojema kot izmenjavo dveh ustvarjalnih energij, ki nevidno medsebojno valovita, se pretakata, ko duet plesalca in glasbenika ni več produkt samo glasbe in plesa, je ples in glasba obenem ter je umetniško zasnova struktura, ki se širi v času in prostoru.
Mitja Obed svoj plesni solo živo soustvarja v dialogu z glasbenikom, v sozvočju plesa in glasbe glede na trenutne časovne in socialne odmeve, zaznane v ritmu rezkih korakov plesalca flamenka. Ko plesalec na ozvočen oder vstopi v skoraj enakem kostumu kot Dictarot, vendar pa začne svoj novi boj s časom ob eksperimentalnih strukturah flamenko ritmičnih nabojev, ki niso več osredotočeni na posameznikovo podobo (Dictarot), temveč si sledijo kot odmevni streli, leteče puščice, ki prodirajo v namišljene prostorske daljave, seveda ob zvočni kulisi, ki te prostore razmejuje in širi, tudi skuša pospešiti njihov razkroj. Tudi značilna drža flamenko plesalca s pahljačo v roki vizualizira strnjene napetosti, ko se ta nežen rekvizit rahlega valovanja nenadoma spremeni v bojno ostrico. Ozvočen plato plesalca je omejen, njegov flamenko pa brezmejnih hitrosti, ob njem še mikrofon, ki usmerja njegov glas in ubesedi misli. Plato je mali oder, ozka baza upornika in bojevnika, ki na velikem odru ob zvočnih transformacijah udarcev plesalčevih flamenko korakov utripa kot živo polje miselnih silnic o apokalipsi časa bojnih napetosti, ki jih umetnika skušata izničiti, tudi na novo transformirati v novem duetu nove melodike s kontrabasom, vse dokler se telo ne utrudi in zapusti odra. Ko Entropija ali termodinamični prispevek predstave energično ubira, snuje in strukturira nov kompozicijski navdih, občutja in misli, tudi želene spremembe.
Plesalka in koreografinja Lada Petrovski Ternovšek prihaja iz Zadra (Hrvaška) in se je že zarana plesno usmerjala ter izobraževala, tudi leta 2008 diplomirala na salzburški akademiji sodobnega plesa SEAD. V letih 2009 in 2011 je bila članica slovenske profesionalne plesne skupine En-Knap Group (EKG), sicer deluje tako na Hrvaškem kot v Sloveniji, v svojem rojstnem Zadru tudi kot članica Plesnega ansambla Zadar, tudi se je leta 2015 predstavila s svojim avtorskim solom Nott/PTL, ki je izhajal iz osebnih zgodb neke poletne noči.
Lada Petrovski Ternovšek se je tokrat predstavila v Gledališču Glej z novo decembrsko premiero (ogled 16.), s solo plesnim projektom Zgodbe iz tišine, ki se napovedujejo kot scenski portreti, zasnovani na stanju ljudi na robu preživetja, ki jih je avtorica naključno srečala in so se ji vtisnili v spomin. Zgodbam se na sceni sledi v šestih scenskih korakih ali portretih, ob slikoviti poetiki video posnetkov in likovnem oblikovanju svetlobe Boruta Bučinela. Predstava se začne z video projekcijo na zadnji steni dvorane Glej, kjer se Lada prebija skozi posušena polja možnega poletja, v rokah pa nosi šopek rož, ki se počasi trosi ob njenem zaključnem teku. Poetični video posnetek posušenega zakotnega travnika osvetli in portretira avtorico, tudi slikovito oplaja občutek nekega zapuščenega obrobja. Video spremlja bučna glasba godal ter bobnov (glasba in oblikovanje glasbe za video: Sebastjan Duh), ki potencira poetiko (dramatičnost) posnetka. Druga zgodba poteka v živo v snežni kostumski belini, kjer se plesalka spotika, pada, dviga in lomi, ko svoj izhod naslovi z rimsko številko I. Sneg, ki sledi, je naslov drugega videa, snežno bele vizualizacije, kjer se boči zasneženi hrib, tudi se lepijo snežinke in je ona, Lada, v podobni situaciji kot ob prvem izhodu.
Nato pa se v živo zaiskri gibki izhod: NE, ko plesno telo sinkopira tresoče vzgibe, tudi pada v ekstazo možne bolečine ali stresa. Glede na portretiranje akterke in avtorice v izginjajoči belini ter stresu naj bi že po naravi in letnih obdobjih sledil čas prenove, in na videu zašumi morje. Morje je tudi naslov zadnje video inscenacije, ki zaobjame samoto morskega vzdušja, tudi sledi plavalki Ladi, kako v vodnih globinah ob letečih mehurčkih sprošča svoje gibalne užitke.
Zadnjo besedo tega performansa multi scenskih senzacij dobi ob koncu zamegljena vizija plesalke, naslov pa Zadnje poglavje. Zadnje poglavje okviri tihoto plesalke, ki svoje ozaveščeno telo rahlo obrača v dolgi kostumski eleganci spuščenih las, je tihožitje svetlobnega senčenja in portretiranja nje, ki je očitno še zamišljena, vendar pa le izplavala iz svoje obrobne tišine. Multi scenskemu projektu Zgodbe iz tišine se lahkotno sledi ne glede na to, iz kakih osebnih ali drugih stanj izhaja, ko ni zaslediti ravno jasnega povezovanja med scenami, ki jih slikovito okvirijo video posnetki.
Vsi trije avtorski soli, Vse kar se je že zgodilo, Entropija, Zgodbe iz tišine, izvirno zaznamujejo težo časa, tudi jim zvesto sledi njihovo občinstvo, željno plesa in novodobnih scenskih oblik.
