Mitja Grudnik je uspešno ime slovenske plesne latin scene, ki je našel svoj dom v Torinu, kjer poučuje plesanje ‘profija’ z amaterji, ProAm kategorijo, ki pri nas postaja vse popularnijša, v Italiji pa je že klasika!
Dragi Mitja, dobrodošel na Paradinem portalu. In še dobro, da je bila Evrovizija v Torinu, da sem se posledično spomnila nate, saj že nekaj časa živiš v tem lepem italijanskem mestu, kjer vodiš plesni studio, pravzaprav franšizo Arthur Murray. Zakaj si se iz Firenc preselil v Torino oz. kakšen splet okoliščin je nanesel, da si se znašel ravno v Torinu?
Pozdravljena, Barbra! Hvala za povabilo na intervju, in zelo sem vesel, da po vsem tem času še vedno ohranjava dobre stike, in predvsem lepo, da se kdo spomni tudi na ‘nas’ slovenske plesalce, ki delamo v tujini. Res je, v Torino sem se preselil takoj po zaključku karantene, že pred letom in pol. Vse se je nekako izšlo po načrtih. Seveda je bile odločitev, da s svojo soplesalko Elizabeth odpreva svoj studio, sprejeta že leto prej. Po dolgih štirih letih dela v Firencah sva se preprosto odločila, da želiva ustvarjati sama in odpreti svoj studio. Ker v Rimu nisva našla primernega prostora, sva pristala v Torinu. Torino je čudovito mesto, polno znamenitosti, in predvsem veliko ter primerno za širitev plesnega znanja. Lokacija plesnega studia je v samem središču, ki ga na dan prečka ogromno ljudi. Po epidemiji se je končno začelo malo več dogajati in ljudi ni več tako strah plesati v kontaktu in organizirati dogodkov. Upam, da bo tako tudi ostalo in da bova imela o veliko stvareh razpravljati v prihodnjem intervjuju (smeh).
Kaj pa pomeni voditi takšen plesni studio, moraš upoštevati določena pravila, zahteve?Opiši nam malo podrobneje program in seveda koga poučuješ?
Mislim, da pred leti ime Arthur Murray ni bilo tako zelo prepoznavno in razširjeno po Evropi, danes pa moram reči, da zasledim veliko več člankov in objav, kjer se ljudje množično zanimajo in povprašujejo po naših plesnih studiih, predvsem v Italiji in Ameriki. Arthur Murray franšiza je ‘drugačen svet’, kot ga poznamo v Sloveniji. Preprosto je zelo težko primerjati kakšno drugo plesno šolo z AM. Pravila so seveda interna in vsaka franšiza mora spoštovati ter slediti pravilom območja, v kateri je. Kot na primer mi v Evropi sledimo navodilom direktorja evropskega Arthurja Murraya, ki je legenda italijanskega plesa, Augusta Schiava. Vsak studio mora spoštovati posebne tehnike poučevanja in seveda pridobiti italijansko ter mednarodno licenco za poučevanje plesa. Vse stile, ki jih poučujemo, od argentinskega tanga, american smooth rhythm, latinskoameriških do standardnih plesov, so predpisane figure in stopnje poučevanja. Vsi učitelji v plesnem studiu morajo poznati vse učence in vse njihove koreografije ter korake, saj tako lahko studio dela nemoteno, ne glede na to, ali kakšen učitelj zapusti studio. Kar je zanimivo in zelo uporabno, je, da vsak dan v tednu od ponedeljka do petka organiziramo skupinske treninge in preplesavanja, kjer lahko vsi učenci poskusijo plesati z vsemi učitelji in ostalimi učenci. Tako ustvarjamo dobro energijo in seveda nova poznanstva, ki so se vedno pokazala v zelo dobri luči. Vsakemu, ki prestopi prag našega plesnega studia, sestavimo osebno prilagojen paket ur poučevanja glede na njegove želje in cilje. Imamo obiske in gostovanja plesalcev, učencev, koreografov in vseh strokovnjakov z vsega sveta, ki nam lahko kakorkoli pomagajo in prispevajo k našemu razvoju plesa v studiu.
Pri vas je oblika ProAm nekaj povsem normalnega, pri nas so šele zametki oz. začetki. Kako prepričati Slovenke (verjetno tudi pri vas več plešejo ženske kot moški s ‘profiji’), da se vključijo, pridružijo temu stilu?
Ravno pred kakšnim tednom sem zasledil tvoj članek, da imamo tudi v Sloveniji ProAm studie, kar me zelo veseli, in upam, da se v prihodnje govori, piše in še več pleše tako. Tudi jaz si pred leti nisem predstavljal, kako je možno tekmovati z neprofesionalcem. Ampak danes res uživam v svojem delu in že leta plešem, tekmujem v tej kategoriji s svojimi učenci. Mislim, da vsi profesionalni plesalci morda niso najprimernejši za to vrsto tekmovanj, kajti razumeti moramo, da tekmovati z neprofesionalcem ni preprosto in da to zahteva veliko potrpljenja, spodbude in seveda pravilnega poučevanja. Treba je razumeti, da se na koncu ljudje vedno želijo zabavati poleg ciljev, ki jih imajo, tako da mislim, da mora vsak plesni učitelj razumeti, da je proces dolg in le redki učenci ostanejo ter nadaljujejo. V vseh teh letih so moje izkušnje pozitivne in negativne, pri tem delu je pomembno ne samo, da si dober plesalec, ampak tudi da znaš komunicirati z učenci v vsakdanjih situacijah.
Moj spomin seveda seže nazaj v tista leta, ko si še tekmoval v latinskoameriških plesih, bil član plesnega kluba Devžej, saj prihajaš iz Slovenj Gradca. Mnogo sva napisala tudi v intervjuju leta 2019 o tvojih začetkih, pa karieri, ki je zelo pestra, pa o Blackpoolu, ki ga letos mnogi ignorirajo. Članek si lahko preberete tukaj https://www.paradaplesa.si/ujemi-korak/ples-mi-daje-svobodo-voljo-do-dela-ustvarjalnosti-preprosto-%e2%88%92-ples-me-osrecuje/
Kako gledaš na svojo plesno kariero zadnjih nekaj let, na kariero managerja, se je zgodilo tisto, kar si pričakoval navkljub koroni, ki je verjetno krojila tudi tvojo usodo?
Mislim, da se vse zgodi z razlogom. In če pogledam nazaj, moram reči, da veliko tega, kar se mi je zgodilo v zadnjih letih, nisem pričakoval. Seveda po drugi strani se je tudi veliko načrtov uresničilo. Naučil sem se, da je težko nadzorovati, kaj se bo zgodilo. Ko pride pravi čas in če ti je nekaj namenjeno, se bo zgodilo, vprašanje pa je, kdaj! Še vedno se spominjam državnih prvenstev v Sloveniji, kot da so bila včeraj, a vendarle je minilo že dobro desetletje, odkar sem tekmoval nazadnje doma. Kar je res pozitivno, je, da si nisem nikoli mislil, da bom kadarkoli tekoče govoril tri jezike in tudi da bom prepotoval vse te kraje, države, gostoval na mednarodnih dogodkih. Vedno me je vodila želja po plesu, koreografiranju, iskanju novih plesnih znanj, in to šteje največ – volja in ljubezen do dela, ki ga opravljaš. V času kovid epidemije je bilo res zelo težko, skoraj vsak teden so bila nova pravila, ki smo jih morali spoštovati, skoraj štiri mesece smo zapirali in odpirali studio, vsak teden drugače. Izgubili smo tudi ogromno učencev, ker preprosto ni bilo mogoče izvajati plesnih ur v tem času.
Kaj si pridobil in kaj izgubil v tem času, ko smo dejansko ‘plesali’ doma?
Veliko se je dogajalo v zadnjih letih. Po začetku karantene, moram priznati, da sem se prav sprostil in si končno vzel čas zase doma v Sloveniji z družino, kar mi je ves čas v tujini manjkalo. Žal v tem obdobju ni bilo možno plesati, razen doma seveda.
Se ples počasi pobira, prihaja k sebi na vseh ravneh ali ne še povsem?
Svetovni ples se je korenito spremenil in začasno ustavil. Bilo je prav žalostno gledati prazne plesne piste brez občinstva, plesalce z zaščitnimi maskami. Nikoli si nisem mislil, da en virus lahko tako zelo spremeni svet v tako kratkem času. Gotovo je prizadelo vse nas umetnike, plesalce, koreografe, učitelje. V zadnjih mesecih se je nekako začelo spet prebujati in plesni pari se vračajo na plesišča in tekmovanja.
In če sem zgoraj omenila Blackpool, na katerega imaš ti krasne spomine, saj si bil 14. v kategoriji American smooth, razloži, prosim, kaj se dogaja z Blackpoolom, da ga letos večina dobrih plesalcev bojkotira. Kakšno mnenje sploh imaš o tekmovanjih in če pripadaš kateri od plesnih zvez?
Veliko sprememb se je zgodilo v zadnjih dveh letih na področju plesa. Težko je slediti vsem spremembam in svetovnim plesnim zvezam, ki se združujejo, razhajajo, ustvarjajo nove …
Težko je reči, kaj je prav in kaj ne, gotovo pa mislim, da po kovid krizi, ki smo jo imeli, bi se morali združiti in skupaj ustvarjati nova tekmovanja, dogodke, plesne pare. Dogaja pa se ravno nasprotno. Zdaj sta dva Blackpool festivala, kar pomeni, da so se plesni pari med seboj ločili na podlagi tega, katero politično stran podpirajo. Jaz ohranjam Blackpool v čudovitem spominu, kot je bil pred tremi leti. Trenutno načrta o vrnitvi na ta festival nimam, nikoli pa ne veš, kako te preseneti življenje.
Spregovoriva še o Evroviziji, katere navdušenec si. S strokovnega, plesnega vidika, kdo te je navdušil, saj smo videli kar precej gibljivega materiala, kajne?
Evrovizija je gotovo največji in najlepši festival v Evropi. Še danes ne morem verjeti, da je to leto Torino gostil Evrovizijo, natanko v mestu, kjer živim, natančneje – štiri minute stran od mojega stanovanje so se zvrstili številni nastopi in koncerti. Mislim, da se to nikoli več ne bo zgodilo (smeh). Evrovizija je zame družinski dogodek/festival, kjer se morajo zvrstiti vse vrste stilov glasbe in seveda tudi ‘odštekani’ nastopi, polni energije in dobre volje.
Kot si že sama omenila, sem velik navdušenec že od mladih let ravno zaradi odličnih scen, koreografij, fantastičnega odra, ki se vedno spreminja, to je zame absolutno festival leta!
To leto so me je koreografsko navdušile Španija, Velika Britanija, Moldavija, Norveška, Srbija in Estonija. Če pa moram izbrati najboljšega, je to gotovo Španija. Med finalisti ni bilo tudi predstavnice Cipra, ki je bila že februarja eden mojih favoritov. Letos sem Evrovizijo spremljal tudi v živo, zato sem scenske nastope videl pozneje. So pa skoraj vse finalistke v finalu predstavile dobre nastope, moramo vedeti, da se izbrani predstavniki držav vse leto pripravljajo na ta dvominutni nastop. Tako da vsem velik poklon!
Ti seveda veš, kako pomembna je scenska koreografija, a vsak pevec še ni plesalec. Kdo pa je najbolj ‘falil’ po tvoje?
Seveda. Scena je eden najpomembnejših dejavnikov na Evroviziji. Seveda v ozadju je tudi zgodba, ki jo pevci, skupine predstavljajo, in tudi ta je zelo, zelo pomembna. Žal sem razočaran nad letošnjim izborom slovenske skladbe. Sem mislil, da bo sam nastop morda nadgrajen na evrovizijskem odru, vendar brez vidnega napredka. Sama skladba sicer zveni dobro v slovenskem jeziku, vendar na samem odru me sploh ni prepričala, in žal je bila takšnega mnenja tudi ostala Evropa. Presenečenje v finalu je bila tudi Romunija, ki po mojem okusu ni bila finalistka, predvsem zaradi slabo organiziranih plesalcev v ozadju in zelo ‘poceni’ scensko koreografskega nastopa. Navsezadnje je Evrovizija dogodek za sprostitev, druženje, glasbo in ples. Tako naj tudi ostane. Sama uvrstitev zame nima velikega pomena.
Torino ni tako daleč od Slovenije in lahko hitro skočiš potolažit domotožje. Ga imaš in kako z njim opraviš?
Absolutno! Domotožje imam vedno, in kot sem že dejal prej, če le imam prost vikend v mesecu, gotovo skočim domov pozdravit svoje. Žal je povezava Torino–Ljubljana zelo slaba, vlaki še vedno nimajo dobrih povezav, edina izbira je avtobus, s katerim traja vožnja nekje od devet do deset ur.
Seveda namigujem, ali je ideja in želja vrniti se domov in mogoče tukaj odpreti Arthur Murray studio. Bi to delovalo na našem terenu, ki je seveda nekaj posebnega?
Gotovo se imam namen vrniti domov, vprašanje je samo, kdaj. Pri mojem delu se to lahko zgodi zelo hitro, odvisno od količine dela, povabil, dogodkov, težko je reči, jaz vedno pravim, da dokler imam energijo potovati in ustvarjati, si želim dela v tujini, ne vem, kaj bi počel doma. Slovenija je zelo majhen plesni trg in težko je ustvarjati v enaki količini kot v Italiji.
O odprtju Arthur Murreya v Sloveniji se je že razpravljalo, mislim tudi, da sama Ljubljana ima možnosti za takšno plesno šolo, vendar pa ne želim trenutno prevzeti takšne odgovornosti, nikoli pa se ne ve. Morda je treba počakati še kakšno leto in videti, kako se bo mesto razvijalo v smislu ProAm.
Pred leti si dejal: Ples mi daje svobodo, voljo do dela, ustvarjalnosti. Preprosto − ples me osrečuje. Vedno sem hvaležen za talent, ki ga imam. Je še vedno tako ali lahko dodava še kakšno misel?
Še vedno je tako, čeprav je minilo že kar nekaj let. Vedno je treba zaupati sebi in biti pošten do sebe ter ostalih. Tako se, ne glede na to, kaj se zgodi, vedno ohranijo dobri stiki in lepi spomini.
Čez slab mesec praznuješ 30. rojstni dan. Kaj si želiš?
Barbra, hvala, si me pomladila za eno leto (smeh). Junija bom imel že 31 let, čas zelo hitro beži … Želim si predvsem zdravja in možnosti za nove izkušnje, ki jih še želim pridobiti.
Hvala in naj se vse uresniči! Želim vse dobro!
Hvala tudi tebi in vse dobro, kmalu na svidenje.
