Pogovor z asistentom koreografa Edwarda Cluga ob veliki baletni predstavi Mojster in Margareta na odru Bolšoj gledališča v Moskvi!
Pozdravljen, dragi Miloš, na Paradinem portalu, in razlog za intervju se seveda skriva v tvoji asistenci pri predstavi Mojster in Margareta, ki jo koreografira Edward Clug v Moskvi za Bolšoj balet/gledališče. Katero po vrsti je to vajino skupno sodelovanje?
Draga Barbra, zelo sem srečen, ker lahko delim s tabo in tvojimi bralci svojo nevsakdanjo izkušnjo in v tem trenutku nekaj najpomembnejšega, kar sem do zdaj delal v svoji karieri. Sodelovanje z Edwardom Clugom je drugo po vrsti. Prvo je bilo v baletu Peer Gynt, kjer sem plesal glavno vlogo, in zdaj Mojster in Margareta, kjer sem Edijev asistent. Ampak sem prepričan, da naju čaka še veliko sodelovanj, ker sva odličen poslovno umetniški duet.
Spomni me, kako pa sta se sploh spoznala z Edijem, da je prišlo do sodelovanja v Peer Gyntu?
Začelo se je leta 2011, ko je Edi postavljal Božansko komedijo za Bitef Danca Company v Beogradu, kjer sem plesal Danteja. In že takrat se mi je zdelo, glede na to, da sem dobil glavno vlogo, da me Edi spoštuje in ceni moj talent. Potem so sledile Aristofanove Ptice, prav tako v produkciji Bitefa, kjer sem spet dobil glavno vlogo Pitesteurusa. In potem takoj že Peer Gynt, pa ponudba za asistenta, in tako že več kot pet let delava skupaj uspešno in srečno.
V Moskvi sta bila dobra dva meseca, kar je dolgo ali malo glede na to, da gre za novo postavitev? Kako sta se lotila scenske uprizoritve Mojstra in Margarete?
Dva in pol meseca se zdi zelo veliko, ampak ko gre za tako resno delo, ki zahteve od tebe popolno predanost projektu, pozitivno energijo, odgovornost, dva in pol meseca hitro mineta. Edward je režijo in koreografijo tega dela pripravljal že pred nekaj leti in smo čakali, da se umiri situacija s korono, da lahko Mojster in Margareta zaživi v popolnosti na odru Bolšoj gledališča. Predstava je v vseh segmentih izjemno zahtevna, zato pa je tudi končni izdelek vrhunska predstava.
Prepričana sem, da je bil za vaju oba z Edijem to strašen izziv in seveda ogromna odgovornost. Gre le za Bulgakova in njegov legendarni roman Mojster in Margareta, ki se odvija v Moskvi. Kako vaju je sprejela ekipa, koliko so vama bili v pomoč in pri čem?
Seveda, to je svetovno znano delo ruske književnosti, kot knjiga je vsem poznana in seveda visoko cenjena. Je tudi obvezno čtivo v šolah in poznajo jo vse generacije. Ekipa Bolšoja je nekaj neverjetno profesionalnega in predanega. Plesalci so svetovne baletne zvezde, ki vedo, kaj je umetnost in kako se jo ceni. Prvi mesec in pol sva z Edijem delala skupaj, potem pa sva si delo razdelila. Moj del so bili solisti, Edi je delal z ansamblom. Izjemno so cenili moj talent in delo z njimi. Celo vaje so si kar pisali, samo da smo lahko vadili. Izrekli so mi hvaležnost, da so me spoznali, tudi ponoči so mi pisali sporočila in me spraševali, kako lahko naredijo še kakšne korekcije, kaj lahko še popravijo. Cenili so me, čeprav izhajam iz sodobnega plesa, in so ugotovili, da se lahko tudi od tega kaj naučijo. In na koncu se je to tudi zgodilo.
Kaj je bil tisti največji izziv v času nastajanja predstave?
To, da smo imeli čas, je bilo največ vredno. Plesalci Bolšoja so najbolj predani plesalci, ki sem jih imel čast spoznati v svoji karieri. Mesečno imajo kar 25 predstav na repertoarju, od čiste klasike do modernih predstav in neoklasičnih predstav. In vmes so se odvijale vaje za balet Mojster in Margareta. Torej imeti na voljo plesalce, ki so pripravljeni delati, je bil čisti luksuz in poseben izziv. Jaz jim pravim kar heroji, ker so to vse stoično prenesli.
Kaj meniš, nad čim je bilo navdušeno moskovsko občinstvo, ki Edijevo delo seveda že dobro pozna?
Edi je že postavil Petruško in tako ga je spoznalo moskovsko občinstvo. Pred tem so ga spoznali tudi s kratkima koreografijama za solista Denisa Matvienka in Leonida Sarafanova. Zdaj je na vrsti, da ga spoznajo še z Mojstrom in Margareto.
Premiera je bila 1. decembra, sledilo je nekaj ponovitev, ampak priznam, da sem bila kar malo v šoku nad višino vstopnic, ki se gibljejo med 800 do 1045 evrov za premiero recimo. In predstave so bile vse razprodane. Torej je še vedno prestižno oditi v Bolšoj na baletno predstavo?
Absolutno. Tudi zato so najboljši, ker plačaš vstopnico zelo drago, da vidiš vrhunsko kakovost. In ko veš, da je cena vstopnice 1000 evrov, seveda delaš kot ‘črnec’, zato da omogočiš vrhunskost. Je pa to tudi povezano z rusko mentaliteto. V Rusiji je balet svetinja, Bolšoj pa svetišče. In to vse ima svojo ceno. Podpiram.
Si nekakšen plesni vagabund, ki je s plesom doma povsod tam, kamor ga povabijo. Bi bila Moskva lahko recimo mesto za stalno bivališče?
Prav si povedala, plesni vagabund, ki išče dom po svetu. Zelo sem vesel, da sem zelo zaposlen in iskan v profesionalnem svetu. Nenehno potujem in to mi je zadovoljstvo. Srečen sem, da lahko delim svoje znanje, umetnost in talent. Moskva pa je seveda posebno čudo. Mesto za obisk in uživanje. Še posebej pozimi je kot v pravljici – neresnična Rusija. Vendar tam moj dom nikakor ne bi bil, saj moja duša in srce pripadata soncu in glasbi, raznolikim barvam, morju, ribam in morskim specialitetam. Mislim, da bi lahko bila Španija moje mesto, ko ostarim.
Kam in kdaj te vodi plesna pot po Mojstru in Margareti? Tudi na slovenske odre mogoče?
Zdajle si vzamem nekaj časa samo zase, da si opomorem od napora. Od januarja naprej pa že akcija. Prihajam v Maribor, kjer bom v drami SNG sodeloval kot koreograf v predstavi Vanja, Sonja, Maša in Špik režiserja Dina Mustafića. Potem pride na vrsto poljska baletna akademija, kjer delam kot pedagog. Nato za Züriški balet postavljam Edijevega Peera Gynta; pa Amsterdam, kjer bo na ogled nova plesna prestava. In tako dalje …
Hvala ti za tvoj čas in energijo!
Barbra moja draga, objem!
