Slovenska premiera slovaškega koreografa v Plesnem Teatru Ljubljana
Na sporedu Plesnega Teatra Ljubljana je zadnja dva februarska večera bila uprizorjena slovenska premiera koreografa Milana Tomášika z naslovom Pokrm/Repast in v prevodu: jed. Vendar ob arhaični slovaški besedi pokrm (jedača) pa ni ravno tiste sorte jedača, ki bi bila namenjena ljudskim fiziološkim potrebam, ampak je hrana z duhovnim pridihom ali t. i. ‘duhovna hrana’. Predstava je nastala v produkciji tri4 in Plesnega Teatra Ljubljana ter partnerstvu z Divadlo Štúdio tanca, kjer je bila že na sporedu 2. marca.
Koreograf, pedagog ter plesalec Milan Tomášik se je odzval povabilu slovaškega umetniškega društva tri4 s sedežem v Banski Bistrici. V sodelovanju s slovaškim režiserjem Jakubom Murdrákom pa postavil svoj nov koreografski projekt Pokrm/Repast ob soustvarjanju performerjev in plesalcev: Sabine Bočkove, Lukáša Homole, Jakuba Mudráka, Veronike Tököly.
Slovak Milan Tomášik se je kmalu po končani plesni akademiji P.A.R.T.S. Bruselj (2004) odločil, da svoje življenjske in umetniške poti začrta v Ljubljani, kjer že petnajst let aktivno deluje na slovenski umetniški in plesni sceni ter ustvarja osrednja koreografska dela, od leta 2016 pa poučuje tudi na Akademiji za ples v Ljubljani (AMEU).
Soustvarjalci in izvajalci predstave so slovaški in češki umetniki, ki delujejo v Pragi, kot so zapisali v gledališkem listu. In je Lukáš Homola predsednik društva tri4, ki je že osem let aktiven tudi v Pragi. Plesalka Veronika Tököly se je že predstavila na odru PTL, in to lanskega oktobra z našo Jerco Novak Rožnik v duetu 2 Gather/All (Zbrati vse) po konceptu in v koreografiji Johannesa Randolfa. Svoje plesne študije je začela na Konservatoriju Levoslav Bella v Banski Bistrici, leta 2016 pa diplomirala na Anton Bruckner Privatuniversität v Linzu. Plesalka in akterka v predstavi, Sabina Bočkova, je študirala klasični balet in sodobni ples na konservatoriju v Pragi, tudi se usmerila na diplomske študije filozofije in antropologije na Karlovi univerzi v Pragi. Po konservatoriju je postala članica Južnočeškega baleta, nato pa še solistka Praškega komornega baleta, od leta 2017 pa uspešno deluje na češki neodvisni sceni, kjer se je uveljavila tudi kot koreografinja.
Za odrsko scensko celovitostjo predstave Pokrm (jed) stoji režiser Jakub Mudrák, dramaturg in pisec besedila, ki je v živo tudi zaigral pa še zaplesal ter zasnoval zvok; kostumografija je delo Veronike Vartikove, oblikovalec svetlobe pa Martin Hamouz. Avtor glasbe je priznani glasbenik in skladatelj Nils Frahm, ki je leta 2018 nazadnje gostoval v Ljubljani v Katedrali Kino Šiška.
Koncept predstave, ki nagovori z besedilom o nuji duhovne hrane za človekov naravni življenjski tok, se začne na začetku odra PTL do pristanka pred gledalci, na ravno usmerjeni poti, po kateri se nižejo prepoznavna človekova stanja trpljenja, bolečine, v nebo vpijočih ter neizrečenih besed, kar performer Lukáš Homola tudi prepričljivo odigra, karikira ter potencira v svojih telesnih stanjih in gestah, v preboju ter iskanju hrepeneče odrešitve pred obstoječo kruto realnostjo. Ob njem je Sabina Bočková, ki mu sledi še v svojih sponah bolečine, med njima se ustvarja kontakt, tudi odigra duet. Njuna pot je dramatično zasnovana, ko koraki zastanejo, se nižejo stanja zamrznitev in so premiki težavni, tudi se vsak trenutni premik izvije kot sugestivni odtis brezizhodnosti.
Na odrski kratki in premi črti se torej sledi poslikavam človekove fizične bolečine, bolečemu izviru njegovih notranjih stanj, misli, čustvenih zasnov in odzivov, posebej potenciranih z glasbeno komponento, ki v nekem trenutku tudi izzove nov premik, preobrat. Takrat oživijo besede kot glasniki tisočletnih izkušenj ter znanj in besede tekoče stečejo v gibu ter gibanju Sabine Bočkove, ko kličejo k spoznavanju samega sebe ter lastnih čutnih globin. Novi preobrat blagodejno deluje na oba nastopajoča, poprej ujeta v lastni bolečinski oklep, kar vidno ter sprejemljivo odseva v njuni gibalni preobrazbi.
Tretja akterka, plesalka Veronika Tököly, najprej stoje ter z razdalje opazuje hod bolečine onih dveh pred seboj, potem se kar umakne v ozadje odra. Njeno začetno stanje opazovalke, nato še nenaden umik v temo scene kar zastavi vprašanje, zakaj in čemu stoji ter čaka, nato se še umakne iz vidnega polja. No, ko se duhovi bolečine končno umirijo, pa Veronika s svojim aktivnim plesnim vhodom tudi na novo zrahlja ter razsvetli sceno; in ko besede zaobjamejo prostor, tudi prežamejo ter navdahnejo nov življenjski tok njihovega (plesnega) sobivanja.
Zanimiva tema predstave Pokrm/Repast, ki se že v naslovu navezuje na duhovno hrano, predstavlja kar zahteven koreografski zalogaj, vendar v dobro zastavljeni gibalni poslikavi ter dramskem kadriranju se izkaže za dovolj celovito oblikovan, tudi jasno berljiv plesni projekt.
