Predstavljam vam Matjaža Mraka, producenta, scenarista, režiserja, snemalca, montažerja, avtorja zaslužnega za mnogo video plesne produkcijo pri nas in kuratorja festivala sovenskega plesnega video filma.
Dragi Matjaž, prav vesela sem, da si se odzval na intervju saj si splesom tesno povezan že precej časa. Res je, da nisi plesalec, nisi koreograf, skrbno pa beležiš kaj se dogaja na področju plesa skozi oko kamere in prav tako skrbno pripravljaš oz. inšturiraš plesne ustvarjalce kaj pomeni ‘posneti ples za kamero’. Kako bi se torej našim bralcem in bralkam predstavil. Kdo si Matjaž Mrak?
Pozdravljena Barbara. Hvala za vabilo. Kdo sem? Enostavno vprašanje, ki pa zahteva malo bolj kompleksen odgovor. Torej, kdo sem? Nekdo, ki je pred več kot 25 leti videl predstavo skupine Fourklor v Gleju, naslova predstave se res ne spomnim, sem se pa tako navdušil na gibom – fizičnim teatrom, da mi je to zaznamovalo kariero oz. takrat se še nisem zavedal, da mi je to pokazalo pot razvoja. Kmalu smo pričeli tudi sodelovati; najprej sem delal videe za ozadja (tzv. video scenografije) nato smo iz ozadij prešli na filme, ki so bili še vedno v funkciji gledališča. Začeli so se kot filmi in nadaljevali na odru, naprimer. In kasneje, s Teatrom Pozitiv posnamemo prvi pravi plesni film Z-Film. Vse to še v prejšnjem stoletju. To je bilo nekaj let z veliko energije in predvsem ogromno zvedavosti … Defenitivno moram omeniti še dva slovenska plesna filma in sicer Vrtoglavi ptič tandema Kovač/Podgoršek, ki me je zaznamoval na svoj način; vem da sem bil takrat pripravljen ‘ubijati’, da bi le bil del take ekipe … Drugi, ki mi je spodnesel tla pod nogami pa je 10 LET tandema Hribar / Luštek v režiji Petra Bratuše. Žal sem Petra spoznal kako leto prepozno, sicer (vsaj tako si mislim) bi bil podpisan pod ta izjemni film, ki je – mimogrede – tudi v curriciulumu nekaterih plesnih akademij v tujini (Izrael, Indija). Zanmivost obeh filmov je, da so jih nekateri slovenski plesalci, ki so odšli na študij v tujno, šele tam spoznali. Na svoj način žalostno, a ne?
Skratka, nisem plesalec niti koreograf, pa vseeno plešem s kamero in koreografiram v montaži. Torej na nek način nisem le “voyaer” ampak aktivni deležnik plesa. Nekdo, ki ga gib telesa in gib kamere (še) kako zanimata.
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika si/ste obelodanili plesni dokumentarni film koreografskega laboratorija Koreografski lab, ki se je odvijal lani konec avgusta pod mentorskim vodstvom Magdalene Reiter, Petre Hrašćanec, Nenada Sinkauza, Andreje Rauch Podrzavnik in Andraža Mazija. Delo je dokumentarec, ki zahteva tvojo prisotnost skoraj takšno kot bi bil udeleženec delavnice. Kako se odločiš ali bo oblika dokumentarec ali recimo samo adaptacija nekega plesa prirejena za oko kamere?
Na predvečer kulturnega praznika, smo lansirali kratki dokumentarni film Koreograski lab, ki je nastal konec lanskega leta. Magda Reiter, s katero pogosto sodelujem, me je povabila k sodelovanju že v fazi prijave projekta. Dejansko mi je prepustila proste roke, kar pomeni nekakšno olajšanje na eni strani ter na drugi še večji pritisk. V sami teoriji sva se pogovarjala o potencialnih idejah – formi, rešitvah, a šele ko sem se udeležil prve delavnice, mi je postalo jasno, da je to tako intenziven pristop do učenja, da je enostavno na meni, da to nekako ulovim, a brez, da motim proces. Torej, biti udeleženec laboratorija brez, da se občuti kamero. Tu govorim o spremljanju procesa izobraževanja. V drugem delu, ko smo snemali z udeleženci, je bila kamera še kako prisotna, saj so tudi udeleženci vedeli, da bomo snemali. V bistvu je bilo snemanje sestavni del procesa. Forma se je pričela kazati skozi proces sledenja laboratorija. Sam izhajam tudi iz dokumentarne filmske scene in sta mi obe zvrsti zelo blizu. Sploh takrat, ko moram biti neopazen mi izkušnje doku in etnografskih filmov pridejo še kako prav. Point je tudi to, da sem jaz tam zaradi njih (procesa – laboratorija) in ne oni zaradi mene. Ko to enkrat ozavestiš kot snemalec, je veliko lažje priti do človeka, mu zlesti pod kožo; sodelovati, biti neopazen, nemoteč.
V kolikor bi bile v filmu le adaptacije koreografij za kamero, bi bil končni izdelek izredno dolgočasen; v bistvu bi bil zmes nekih kratkih videov brez repa in glave. V tem primeru pa smo dosegli, da je skozi 25 minut predstavljen celoten učni proces, brez da bi kogarkoli ‘na silo’ postavil pred kamero in bi moral govoriti o procesu. V bistvu gre na nek način za obzervacijo procesa učenja v kombinaciji z končnimi koreografijami ali vsaj nastavki le-teh za nadaljni razvoj.
Glede na izkušnje, sem se prepustil toku, ki se je dogajal na delavnicah v laboratoriju. Nisem se odločal o formi, forma se je pričela kazati skozi proces snemanja. Takoj je bilo jasno, da se nekaterim delom procesa ne morem izogniti oz. ne smem izogniti, v kolikor hočem biti iskren / pošten do procesa. V teoriji sem film sestavil že v procesu snemanja. Pozorno sem poslušal kaj govorijo, to beležil na ‘trak’ in istočasno razmišljal o vizualnih rešitvah. Torej približati proces koreografskega laboratorija brez, da bi motil učni proces. Ja, na nek način aktivni opazovalec, karkoli že to pomeni (smeh). Veš kaj mi je bilo najbolj žal? Ko sem imel priložnost slediti procese analiz koreografij v nastajanju, sem se zavedel kaj vse zamujajo tisti, ki se niso prijavili na laboratorij. Celo sam se poklical nekaj plesalk in jih opozoril … pa ni bilo učinka.
V konkretnem primeru si ‘moral’ sodelovati s pedagogi in prepričana sem, da so takšna sodelovanja na eni strani kooperativna, na drugi pa zahtevajo dobro mero potrpežljivosti, kajne? Kje najdeš kompromis za odličen končni produkt?
Prepustil sem se flowu delavnic in kar se da neopazno sledil procesu; meni je bilo sodelovati z Magdo, Petro ali Andrejo ter Nenadom in Aljažem super. Namreč tudi sam delam kot pedagog in dejansko razumem (vsaj iz pedagoškega aspekta) proces podajanja znanja. Naše sodelovanje je bilo zgledno. Ko sem potreboval kako dodatno informacijo, sem jo dobil in obratno. Vseeno je bilo snemanje končnih koreografij oz. koreografij v nastajanju sestevni del laboratorija. Tako sem na nek način slušateljem doprinesel tudi svoj del.
En tak primer je bil, ko sva se z eno izmed udeleženk nekaj mesecev pozneje srečala mi je v pogovoru zaupala, da je imela težavo kako bo prilagodila / adaptirala svojo koreografijo v cca 90 sekund. Dejansko jo je to skrbelo celo dopoldne. Na licu mesta sva našla rešitev, ki zelo dobro funkcionira v filmu. Ampak kaj hočem povedati. To, da sem bil jaz tam, da pomagam iskati rešitve, jim olajšati. Vseeno imam za sabo več kot 25 let kariere. Gre za sodelovanje in ne izpostavljanje egov – to smo (srčno upam) prerasli.
Pred nekaj leti sem bil asistent srbskemu direktorju fotografije Miladinu Čolakoviću, na master classu, ki je potekal v okviru filmskega festivala v Kranjski Gori. Na to delavnico je opremo, ki smo jo potrebovali za izvedbo nekaterih vaj, pripeljal nek mlad nadebudni režiser. Na koncu sva se z Miladinom umaknila, ker je ta nadebudni režiser nastopil popolnoma agresivno, brez občutka za kogarkoli okoli sebe. Brez kakršnega koli feelinga je podiral vse okrog sebe in nastopil kot veliki on. Ego mu ni dovolil, da bi se prilagodil na dano funkcijo, ki jo je imel. To je primer, ki govori o tem, kakega pristopa ne smeš imeti. V primeru Koreografskega laba, sem se ves čas trudil, da sem vstopal v prostor čimbolj neopazno in z mentorji in plesalci sodeloval tako, da smo skupaj gradili in se ne ogradili.
Kako poteka tvoj kreativni proces?
Nimam recepta niti ni vedno isto. Odvisno od forme. Če je dokumentarna, potem sledim procesu in znotraj sledenjega iščem rešitve. Absolutno se tudi posvetujem. Saj vem, da nič ne vem. V primeru plesnega filma pa zopet zavisi ali je to moj avtorski projekt ali sem povabljen v projekt kot snemalec. V primeru avtorskega projekta, je pot skoraj vedno ista: od ideje – do realizacije. Vedno moram imeti najprej pri sebi razčiščeno zgodbo, ki jo potem delim z koreografom, s katerim jo nato skupaj dodelujeva vsak iz svojega aspekta. Predvsem je pomembno, da že od samega začetka govoriva isti jezik. Se mi je tudi že zgodilo, da se nismo razumeli znotraj koda razumevanja ideje. Kar se je kasneje izkazalo v produkciji filma. Super je, ko imaš na setu konstruktiven dialog tako s koreografinjo/om kot z ostalo ekipo.
Proces je vsakič znova, nov! Seveda so tu tudi nove izkušnje, a vedno te nekaj preseneti. V svoji karieri še nisem bil na snemanju, ko nekaj ne bi šlo narobe. Kljub temu, da vedno poiskušam predvideti vse možne težave …
Če pa vseeno povzamem kreativni proces; potem je najprej ideja, ki vedno izhaja iz nekega dražljaja, ki ga sprovocira v meni. In nato je odvisno; so ideje, ki se kaj hitro razvijejo in tudi dokaj hitro ugotovim s kom bi rad sodeloval. So pa ideje, ki se razvijajo tudi po več let. In so ideje, ki zorijo leta in leta in se žal nikoli ne realizirajo.
Je zate pomembno, kdo stoji pred tvojim objektivom pri tem mislim na določeno plesno zvrst ali je bolj pomembno, da skupaj s plesnim ustvarjalcem povesta smisel/idejo plesne predstave skozi kamero?
Zelo pomembno je, da imam čisto idejo in na podlagi ideje iščem plesalca-ko, ki bi bila zmožna realizirati mojo idejo. Skozi proces pa se trudim, da iz plesalke-ca ‘izvlečem’ maksimalno, ne le skozi koreografijo ampak tudi skozi neke poglede, premike, vstope, izstope, ki dodajajo k zgodbi. Vedno, ko že vse posnamemo, dosnamem še določene detajle, ki se mi zdijo pomembni in jih v montaži s pridom uporabim za kak prehod ali pa le z njimi poudarjam dolčena čustvena stanja. Tipično filmski pristop. Veš, super je delati s profesionalci; z Valentino Turcu sva delala, z baletniki iz SNG Maribor kot tudi iz zagrebškega HNK-ja. Vseeno gre tu za neko drugo disciplino. Rad delam s plesalci sodobnega plesa. Predvsem pa imam rad, da je ekipa pri stvari, da mislimo iste misli in dihamo isti zrak.
Mnogokrat poslušam, da je posneti ples precej enostavno. Sploh v današnjem času, ko smo že vsi fotografi in snemalci, ko je oprema dostopna že z mobitelom. A temu zagotovo ni tako enostavno pristopiti. Kaj je zate dober plesni posnetek ali izdelek in kako prideš do njega?
Absolutno je popolnoma enostavno. Vzameš orodje, ki je danes lahko tudi telefon. Na začetku pritisneš start in na koncu stop in je posneto. Čist simpl, a ne? Fakt! Vprašanje pa je, kaj in kako je posneto. Sam ves čas zagovarjam dejstvo, da mora biti najprej ideja. In potem se sledi ideji, ki se lahko skozi proces tudi modificira. In s tem ni nič narobe, če veš, predvsem sam pri sebi, zakaj se je to zgodilo in kako vpliva na nadaljni potek zgodbe. Brez ideje lahko snemaš v nedogled in ni pravega rezultata. Kot dober plesni posnetek smatram tisti posnetek, ki mi pokaže tisti del plesa, ki ga sam na odru ne opazim. Ki me opozori na določene detajle in, ki me drži v napetosti. Za mene mora dober plesni film vsebovati jasno zgodbo, ki je lahko tudi abstraktna, le da jo začutim, da me pelje, drži v napetosti in vsebuje tri vrline: prostor, čas in energijo. Ter jasno, tudi filmska izrazna sredstva. Ni dovolj, da le z gimblom skačeš okrog plesalcev, ker to fajn zgleda. Ko to delaš moraš imeti razlog za to. Videl sem tudi plesne filme, ki so bili posneti v enem kadru in je funkcioniralo. Bilo je dodelano. Bilo je premišljeno. Bilo je res dobro narejeno. Pri zadnjem filmu, ki še ni bil javno predstavljen in tudi verjetno nikoli ne bo, sem se soočil prav s tem dejstvom; kljub čisti ideji, ki pa ni bila v popolnosti realizirana, se zgodba ni sestavila. Na silo sem nekaj sestavljal, kar mi je vzelo ogromno nekega časa, a rezultata ni bilo. Žal nisem zadovoljen s končnim izdelkom in bo, vsaj tako mislim danes, za vedno pokopan. Na to pa je vplivalo kar nekaj dejstev, med drugimi tudi to, da lokacije ni več in da je bilo v procesu produkcije posnetih premalo kontrastov, ki sem si jih želel. Žal je pač tako, ko delaš na škrge – brez budgeta in delaš le v prostem času tako ekipinem kot svojem. Po svoje mi je žal, po svoje pa, ko enkrat izgubiš odnos do stvaritve, ga pač izgubiš in življenje gre naprej. Mislim, da nisem ne prvi in ne zadnji, ki se mu je to zgodilo …
Poleg tega, da si snemalec si tudi montažer, kajne. Se to dopolnjuje?
Producent, scenarist, režiser, snemalec, montažer … avtor. Le še plešem ne. Čeprav me je Neven Korda postavil tudi na oder kot enega izmed performerjev z vlogo; največkrat s kamero, ki je bila aktivno udeležna v izvedbi performansa.
Seveda se snemanje in montaža dopolnjujeta. K sreči lahko mirno režem svoje kadre, kar na začetku ni bilo lahko. Danes pač odrežem, če kader ne deluje več. Morda kdaj še preveč odrežem, a skozi vsak projekt se bolj umirjam. Montaža je super. Montaža je magija. Tu se zgodba prične sestavljati. Super je, ko enkrat greš čez ves material, ga sčistiš in pričneš s kreiranjem, sestavljanjem zgodbe. Marsikdaj se zgodi, da prvo montažo v popolnosti zavržem. A to le zato, ker se zgodi nek ‘aha’ efekt in se odločim, da pristopim k zgodbi na drugačen način, ki jo tudi posneti material podpira. Že v procesu snemanja veliko razmišljam o zvoku v filmu. Ta je za mene zelo pomemben. Všeč mi je, ko lahko v sinhru zgradimo kompozicijo, ki je sestavljena izključno iz zvokov posnetih na licu mesta, pa naj si bojo to zvoki plesalcev (premiki, izdihi, ropoti, topoti) ter zvoki, ki jih nasnamemo v okolju snemanja. V filmu Circulat sva z Borisom Romihom delala na zvoku približno pol leta. Pri prej omenjenem nesrčenem projektu sem za vsako snemanje, ki se je dogajalo v istem prostoru, v različnih obdobjih, mikrofon postavljal na različna mesta. Kar je kreiralo zanimivo zvočno krajino, a kot sem že prej omenil, ta film ne bo videl luči. Vsaj v taki obliki ne.
Jaz in verjetno tudi ti, sva še iz tiste generacije, ki je okusila slast prodora video plesnega filma v devetdesetih, ko smo ploskali Davidu Hintonu in njegovemu izdelku Strange Fish, ko sta začela Neven Korda in Peter Bratuša s svojimi plesnimi video filmi, ko so bili video festivali v razcvetu, ko je bila tovrstna produkcija enormna, ko so vsi koreografi želeli imeti svojo koreografijo zabeleženo na traku. Takrat se je razvilo tudi precej kategorij v katera so se ta dela uvrščala- od dokumentarnih, do adaptacij do čiste plesna fikcije. Kako se spomniš the časov in zakaj je danes, ko je tehnologija absolutno bolj dostopna te produkcije manj?
To so bili časi, ko sem se šele spoznaval s sceno. Na nek način sem tudi zamudil tisti pravi čas, o katerem govoriš. K sreči sem večino takratnih akterjev z AV področja kasneje tudi spoznal in sem si lahko ogledal njihova dela. Kot naprimer Jasno Hribernik, Aino Šmid, Mirka Simića, Nevena Kordo sem že prej omenil. Ne smem pozabiti na Marino Gržinič. Tandem Kovač / Podgoršek. Nostalgično gledano so bili to pravi časi, ko se je plesni film prikazoval na Kongresnem trgu, tudi RTV in privat produkcijske hiše so bile taki vrsti produkcije naklonjene (VPK, Studio MI, FV Forum video). Takrat ni bilo opreme tako na razpolago kot danes, ker je bilo manj produkcije, je bilo posledično več odziva (feedbacka) nanjo. Vsi smo gledali vse. Čeprav ni bilo opreme kar tako na razpolago, je pa bila ogromna želja po ustvarjanju. V kolikor si opremo dobil, si jo dobil za dan ali dva. Moral si biti pripravljen. Prav tako montaža – ni bilo neskončnih terminov. Vse je bilo postavljeno tako, da si moral hitro in koncizno delati. Danes pa je obratno; oprema je dostopna, termini neskončni, posnetega materiala v urah … toda vse ostaja na površini.
Produkcije ni malo. A je veliko instantne – kot instant kava: vsebino vrečke zmešaš z vročo vodo, popiješ in greš. Naslednji dan ponoviš … ker se včerajšnje ne spomniš več in tako naprej.
In logično je, da napoveva že 5. Večer plesnih filmov, ki bo potekal 7. marca v Kinoteki in kot selector si izbral 7 filmov, ki se bodo odplesali v 51 ih minutah. Sem preveč napisala, da si selektor? Si imel kaj izbirati ali bo predstavljena vsa produkcija, ki je nastala v enem letu?
Super vprašanje. Hvala! Že več ljudi me je vprašalo kaj točno je kuratorskega pri večeru plesnega filma, ki ga pripravljamo v sodelovanju Plesnega Teatra Ljubljana in Slovenske kinoteke. V bistvu ni tukaj prav nič kuratorskega, če sem pošten. Cel večer je bolj kot ne pregledne narave. Žal ni toliko produkcije, ali pa bi se mi morali odpreti na mednarodni trg, da bi lahko iskal neko temo, pristop itd. Pri večeru plesnega filma je prvi kriterij to, da je eden zmed avtorjev (režiser, koreograf, plesalec, komponist) Slovenec. In drugi kriterij je, da to ni video spot ampak ima filmsko naracijo. Letos je bilo prijavljenih 13 filmov. Izbrali smo jih sedem in teh sedem bo lep pregled produkcije zadnjih dveh let. Prvič nisem izbiral sam ampak v 5 članski ekipi. Več pa ne bom govoril. Pridite in si poglejte. Fajn bo!
Misliš, da se da biti še vedno inventiven in kreativen v današnjem času? Mogoče celo alternativen?
Absolutno se da! Kreativa ne pozna meja. Meje si postavljamo sami. Sploh pa danes, ko je tehnologija na razpolago kot še nikoli do sedaj. Od klasičnega dvodimenzionalnega videa do 360 stopinjskega, VR, MR … Vse to ponuja široko paleto kreativnih možnosti. Bolj se bojim, da je problem prav v tem, ker je celotna tehnologija na razpolago, nihče ne hrepeni po nečem nedostopnem in posledično niti ni tiste prave draži v smislu ‘snemali bomo‘. Vedno se da biti inventiven. Vedno se da nekaj narediti drugače. Prostor za raziskovanje se z vsakim projektom širi in ne oža. Bolj ko delaš, več je idej. Več je idej, več je izzivov. Več je izzivov, več je rešitev.
Imaš kakšno noro idejo, ki bi jo rad realiziral?
Imam. Jo že dlje časa razvijam. Celo sem jo že predstavil nekaj koreografom. Gre se za trilogijo. Več pa ne bom govoril … sem en malo vraževeren.
Snemati, ujeti ples za oko kamere pa je po tvoje kaj?
Trenutek prave odločitve! Zmes kemije med plesalcem in snemalcem s katero se tista energija, ki se sprosti na snemanju prenese in čuti tudi v dvodimenzonalnem prostoru ekrana. Misliti iste misli in dihati isti zrak.
