Maši Kagao Knez znova uspelo. Koncert za Mam je drugačno doživljanje časa.

O Koncertu za Mam, ki bi ga posvetila svoji babici, je Maša Kagao Knez razmišljala že veliko prej, preden jih je zapustila, že takrat, ko so njeni koraki postajali vse počasnejši ali ko je začel pešati še spomin, šele takrat se je pravzaprav začela zavedati človeške minljivosti. Na svojo Mam je bila nadvse navezana, saj sta živeli skupaj vse od Mašinega rojstva. V pogovoru je dejala, da jo j  toliko bolj prizadelo, ker je poleg njene mami prav Mam bila tista, ki ji je vlivala varnost, ji dajala večno oporo, tudi podporo, bila je tisti nekdo, ‘ki vedno ve, kako te potolažiti, nekdo, ki te vedno poskuša razumeti, sprejema vse, tudi raznolikost ljudi in mnenja. To je bila ona, Mam, totalno odprtega duha in glave’. Pa njeni življenjski nasveti in tiste lucidne misli: "Hodite na grobove, kupujete sveče in rože, saj je mrtvim vseeno, raje si vzemite več časa za žive, denar pa dajte tistim, ki ga nimajo." To so bili eni od tipičnih glasnih komentarjev in razmišljanj njene Mam, za katero pravi, da je bila steber in sidro njihove cele družine. Živela je v danem trenutku, tukaj in zdaj, ko ji ni bil pomemben koncept časa, ampak zgolj trenutno občutje.

O vsem tem je razmišljala Maša in na tem konceptu tudi začela snovati svoj novi glasbeno-plesni koncert v slogu življenjskega optimizma, ki ga ji je vlivala Mam. Želela je postaviti predstavo prav zanjo, tako, ki bi bila prav njej všeč. Vsako koreografsko skico je snovala na novem vpogledu na njune dolge razprave, in to v tistih trenutkih intime, ko je bila znova z njo, čeprav le v mislih. Skice ni gradila na vsebini, niti ni obujala spominov, oživljala je občutke, ki so se v danem trenutku porajali, v notranjem življenjskem ritmu in soglasju, ki ga je njena Mam gojila; ki je imela rada zvok klavirja in je tudi zaplesala. V času priprav je Maša znala podleči lastni bolečini spominov, ko so tekle solze, in prav zavoljo te občutljivosti je izbrala ekipo umetnikov, ustvarjalcev, s katerimi je dobro sodelovala, ki so jo znali tudi povzdigniti izpod teže bolečih občutkov.

Avtorska plesno-glasbena predstava Mam je nastala po konceptu in v koreografiji Maše Kagao Knez, v produkciji Studia XXV in koprodukciji Plesnega teatra Ljubljana, premierna uprizoritev je stekla 5. decembra, ponovitev pa že prihodnji večer (soustvarjalci in izvajalci predstave: Joseph Nzobandora – Jose, Dalanda Diallo, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Murat, Maša Kagao Knez). Gibalni material je Maša začela raziskovati že prej, prve skupne vaje so stekle še pred poletjem, potem so septembra nadaljevali na rezidenci v hrvaški Istri, v Svetvinčenatu, ko so imeli celih osem dni na voljo soustvarjati, in to daleč stran od preostalih obveznosti. Glasbeni material so ustvarjali deloma sami ter sproti, potrebovali pa nekoga, ki bi lahko napisal glasbo za klavir in vokal, izbran je bil Kristjan Korat, ki je Mašo kot pianist že prej navdušil z glasbeno zasedbo Harmelogic, in vabilu se je tudi rad odzval.

Pozneje pa je že primanjkovalo časa za vaje, ko so vsi imeli svoje obveznosti ter se je potem z vsakim posebej dobivala, tudi v manjših skupinah, in jim je uspelo. Najprej je bila mišljena avstrijska premiera v Šentjakobu v Rožu (avstrijska Koroška), v kulturni srenji slovenskega  prijatelja, a ni bilo dovolj časa in ne možnosti, tako da avstrijska premiera še sledi v novem letu 2018, prihodnja ponovitev v PTL-ju pa že 13. januarja.

Koncert za Mam v slogu kabareta odpre Jose, ko markantno ‘prileti’ iz teme, z aktualnim ‘selfijem’ pa napove svoj duet s pianistko Leticio. In zadoni song o življenju, ki ga zapleše on in ga zaigra ona, po prostoru pa poletijo Maši ljube besede: "Življenje teče, teče čas … Živi, živi je rekla Mam … Živi, živi, čas teče …" ko zvoke klavirja prevzamejo bobnarji, Maša, Irena, Dalanda, tudi zadoni zvočni Muratov bitbox ritem in se v ritmu novodobnega glasbenega ansambla spevno ponovi refren songa: ‘Živi, živi življenje …’ Je koncert ritma, giba in srčnega vzdušja, ko se operna vokalistka Irena giblje kot reperja Jose in Murat, tudi v njunem stilu ponavlja besedni refren, in ko v šarmu novega izraza tudi vidno uživa, ali ko  Leticia v salonskem slogu elegantno zapleše in  zadonijo njeni bobni ob tistih pravih bobnarskih prijemih.

Scena je docela razgibana, ko soliste in duete spremlja zbor ali ansambel preostalih prisotnih, ko ob koncu in v sozvočju zaplešejo vsi skupaj, tudi menjaje se v parih. Maša z močjo lastne sugestije ter prezence še posebej izstopa, in to prav v minimalizmu gibalnih kontrastov, v pogledih, ki živo spletajo njene povezave z Mam, ki se jih zazna, kot bi bila v tistem trenutku tudi ona (nevidno) prisotna med njimi. In to so tisti  trenutki, ko Maša vstopi v stanovanje, priteče k svoji Mam, jo vprašljivo pogleda ali se ji nasmehne, obrne glavo in ji kaj odgovori. Tudi tako pristni in živi, da se jih zlahka podoživlja v predstavi. Dalanda in Maša sta v plesnem duetu novih ustvarjalnih sozvočij izlivali svoje prijateljske in plesne trenutke, Jose pa se skušal v slogu sodobnega parteringa v duetu z Dalando, kar na premieri še ni bilo povsem doživeto, že prihodnji dan in na ponovitvi pa že dovolj izbrušeno ter dorečeno. Na ponovitvi 6. decembra je na klavirju ob koncu predstave zaigral še pianist Kristjan Korat, kar je prispevalo k  posebnemu umetniškemu vzdušju.

Maši je uspelo novo uprizoritveno plesno poglabljanje v poglavje dojemanja in doživljanja časa, za katerega zapiše, da "čas okoli mene ni enak času v meni". Ko v prepletu glasbe in plesa snuje medsebojne komunikacije, išče harmonijo tako znotraj različnih odnosov kot v glasbeno-plesnih povezavah ter perspektivi različnega dojemanja tega istega časa. In je njen Koncert za Mam edinstven uprizoritveni dogodek na naši plesno-glasbeni sceni, je v tolikšni meri zabaven, da bi lahko krasil vse zaslone in odre, hkrati pa grajen na visoki umetniški ravni, tako da se zlahka reče, da se je ob koncu minulega leta zgodil uprizoritveni presežek.

View Gallery 8 Photos