Izšla je knjiga avtorice dr. Maline Schmid Snoj z naslovom: Samo en ples – Zgodba Marte Paulin Schmidt – Brine.
Marta Paulin Brina (1911–2002) je ena od utemeljiteljic slovenskega sodobnega plesa. Njeni hčeri Malini se je utrnila zamisel o pisanju knjige, ko je pospravljala zapuščino svoje mame, saj je v njej našla fotografije in izrezke pisem, izrezke časopisnih člankov, ki so se vsi nanašali na ples, ter tako spoznavala mamino življenje, o katerem ni vedela kaj dosti. Lotila se je iskanja arhivskih virov, kar je trajalo kar pet let; pravi pa, da je žal zamudila njene znance in prijatelje, ki bi ji lahko povedali kaj več.
Knjiga je razdeljena kronološko na tri dele: predvojno obdobje, ko se je Marta Paulin šolala v edini plesni, zasebni šoli Mete Vidmar (avtorizirana šola evropskega modernega plesa Mary Wigman), ki so jo obiskovale predvsem hčerke premožnih ljubljanskih meščanov, Marta pa si je šolnino plačevala sama. Bila je nadarjena plesalka in je tudi kot edina Metina učenka imela samostojen plesni večer v Operi decembra 1940, tik pred drugo svetovno vojno.
Drugo obdobje je čas druge svetovne vojne, ko se je leta 1943 Marta Paulin pridružila partizanom in bila članica kulturniške skupine XIV. divizije. V tej skupini je bil tudi fotograf in drugi umetniki ter pesnik Karel Destovnik – Kajuh. Marta Paulin, s partizanskim imenom Brina, ki si ga je takrat izmislila prav ona (šele pozneje je postalo ime, kot ga poznamo danes), si je želela, da bi njen ples tako nagovoril ljudi, kot jih je nagovarjala Kajuhova pesem. Vse njeno življenje je temeljilo na plesu in plesala je, če se je le dalo. Med zadnjo nemško ofenzivo so ji omrznile noge, zato se po vojni kot plesalka ni mogla več uveljaviti.
Tretji del knjige ima naslov Navadno življenje in govori predvsem o družini ter seveda o poklicni poti Marte Paulin Schmidt v plesu. Leta 1949 je bila ustanovljena Srednja vzgojiteljska šola v Ljubljani, takrat je Marta napisala učni program in nato poučevala ‘ritmiko’ do svoje upokojitve. Za njo so ta predmet, ki je sicer pri vsaki prenovi zamenjal ime, poučevale njene učenke oz. učenke Žive Kraigher (Lojzka Žerdin, dr. Breda Kroflič, Jerneja Lenard /Neja Kos, Jasna Knez in druge ter Andreja Gjud) in tako kot Marta o plesu tudi pisale. Dejstvo, da je umetniški ples vstopil v program predšolske vzgoje že v samem začetku, se mi je vedno zdelo neprecenljiv zgodovinski korak, saj pozneje plesa ne bi več mogli vpeljati v redni program šolanja. Že takrat je bilo dijakinjam nekaj nenavadnega, da v šoli obstaja tak predmet, kar sem po letu 2001 izkusila tudi sama, pri vsaki generaciji dijakinj/-ov, ko sem ‘njen’ predmet poučevala na SVŠGL. Leta 1953 je Marta Paulin z dijakinjami ustvarila zelo odmevno predstavo, plesno pantomimo Kitajski slavček, pozneje so predstave, namenjene predšolskim otrokom, postale stalnica v šolanju bodočih vzgojiteljic, in po dopoldanski predstavitvi knjige sem si popoldne ogledala letošnje štiri, ki so jih pripravile dijakinje tretjih letnikov ob pomoči mentorjev.
Njeno plesno dediščino je upodobila Lojzka Žerdin (njena učenka, ki je ples študirala pri Mary Wigman, pozneje pa docentka za gib na AGRFT) v plesnem ciklusu Brini leta 1970. Skoraj pol stoletja zatem, leta 2019, pa sta dr. Bara Kolenc (izraznega plesa se je učila pri meni in z Jasno Knez obnavljala avtorski ples Žive Kraigher Upor) in Leja Jurišić v gledališki predstavi izrisali življenjsko zgodbo Marte Paulin ter plesno upodobili tudi njeno predvojno plesno ustvarjalnost. Brina: Kinstetični spomenik je bil lani tudi del programa festivala sodobnega plesa ImPulsTanz na Dunaju, o gostovanju Bare in Leje si lahko ogledate reportažo tukaj https://www.youtube.com/watch?v=0sDMP3hnrI8
Lahko bi rekli, da se je vsak otrok že v vrtcu srečal z njeno dediščino. In že vzgojiteljice bi morale prepoznati nadarjenost otroka za plesno umetnost.
