Naša odlična plesalka Marija Slavec bi morala nastopiti z ekipo tanzmainz na odprtju letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje, a je žal predstava odpovedana. Intervju pa sva naredili ravno v vmesnem času odločitve o gostovanju nemške skupine.
Draga Marija, pozdravljena v teh čudnih časih. Slovensko občinstvo namreč nestrpno pričakuje petek in s tem nastop vaše skupine tanzmainz na odprtju letošnjega 55. Festivala Borštnikovo srečanje. In zelo bomo žalostni, če do tega nastopa ne bo prišlo. Kakšno je stanje vaše ekipe v trenutku, ko delava tale intervju?
Ko odgovarjam na ta vprašanja, žal že vemo, da je predstava odpovedana. Vsi smo močno upali do zadnjega trenutka, da nam bo uspelo na turnejo. Najprej na Slovaško, potem pa še v Slovenijo, ampak sta bila oba nastopa zaradi trenutnih razmer odpovedana. Tako smo se do zadnjega trenutka pripravljali na turnejo, a smo trenutno razdeljeni na tri skupine in tri nove ustvarjalne procese s tremi različnimi koreografi. Tako da je pestro.
Gotovo si tudi ti zelo želiš nastopiti pred domačim občinstvom, saj tukaj res nisi ravno pogosto. Nazadnje poleti na Poletni plesni šoli, kajne, ne vem pa, če si sploh nastopila s predstavo?
Res sem si zelo močno želela nastopiti pred domačim občinstvom, saj se sploh ne spomnim, kdaj sem nazadnje nastopala doma. Vem pa, da nikoli z večjim ansamblom, tako da bi bilo to prvič v takšnem formatu velike kompanije. Na poletni plesni šoli v Ljubljani sem dve leti zapored poučevala gago, ampak nisem nastopala, tako da bi bil to moj prvi nastop v Slovenji po predolgem času.
Predstava, s katero naj bi se predstavili, je delo slovite izraelske koreografinje Sharon Eyal z naslovom Soul Chain. Po napovedniku sodeč gre za njen prepoznavni koreografski stil in verjetno tudi njeno izpoved. Kako ti doživljaš to predstavo glede na to, da si z izraelskim plesom res domača?
Ja, z izraelskim plesom in Sharon Eyal sem kar domača. Sharon sem spoznala že na avdiciji za Batshevo in nato z njo delala dve predstavi (Petrushka in Lost cause). Že takrat sem se povezala z načinom njenega dela in gibalnega stila. Biti z njo v studiu je res enkratna izkušnja. Ni lahko, ker je sama ekstremna v gibu in občutku in to tudi pričakuje od plesalcev. Predstava Soul Chain, s katero bi se morali predstaviti slovenskemu občinstvu, ni nobena izjema v tej ekstremnosti. Fizično je, mislim, da ena najzahtevnejših predstav, katerih sem bila del, ampak takšni izzivi, ko se ekstremna fizikalnost v plasteh preliva z neštetimi občutki in fizičnimi kvalitetami, je osebno način, s katerim se poistovetim in mi pomaga odgovoriti in osmisliti vprašanji: Zakaj plešem? in Kdo sem?
Nazadnje sva se pogovarjali marca 2018, ko si se priključila skupini tanzmainz, in takrat si napisala, da si podpisala enoletno pogodbo do leta 2019. Zdaj gre leto 2020 h koncu, in kot kaže, ti ustvarjanje v skupini prijetno godi. Imam prav? Razloži nam, kako si se zasidrala, če si seveda se, v Mainzu?
Res je, načrt je bil enoleten oz. celo polleten na začetku, ampak zdaj so mimo že skoraj tri leta. Tanzmainz in predvsem ekipa plesalcev me je očarala že leta nazaj, ko smo v Mainzu nastopili z Vertigom. Takrat sem spoznala plesalce, začutila gledališče in ljudi, ki so delali tu, in vse to je name naredilo zelo pozitiven vtis. Zdaj sem tu že tri leta in sem še vedno očarana nad svojimi kolegi in celotno ekipo. Stopnja odgovornosti, komunikacije in občutek skupnosti, a hkratno prepuščanje in spodbuda k individualnem razvoju, so na zelo visoki ravni in mi res da veliko na osebni ravni, kot tudi na plesni in ustvarjalni. Tanzmainz je del Staatstheatra in to prinese določene dolžnosti, kar pogosto vzbudi nekatere pomisleke glede takšnega načina dela. Ne bi rekla, da sem se zasidrala v Mainzu. Zdaj sem tu, ampak kje bom, bomo pa videli.
Kako si doživljala korona čas oz. kako ga doživljaš, saj očitno prihajajo drugačni časi?
Na začetku se je vse zaprlo in smo delali od doma. Vse se je ustavilo, bili smo dva tedna pred premiero in na začetku nobeden ni vedel, kako in kaj, tako da je nekako en mesec vse mirovalo. V tem času smo delali treninge preko zooma, sama pa sem se udeleževala in poučevala gago od doma pa seveda vse možne on line joge in pilatese. Na začetku je bilo zabavno, saj sem se lahko končno udeležila delavnic nekaterih svojih najljubših učiteljev in tehnik, ampak po dobrih dveh tednih sem začela močno pogrešat ljudi, interakcijo in dotik. Vse to je prišlo seveda skupaj s strahom pred neznanim, z zavedanjem, da bo prilagajanje in spreminjanje načrtov potrebno vsak dan. Kar se pozna tudi zdaj, saj do zadnjega nismo vedeli, ali bomo odpotovali na turnejo ali ne.
Gledališče v Mainzu je po mesecu nekakšne reorganizacije in prilagoditve našlo načine, kako naj bi bili spet aktivni in prisotni v mestu. Kazalo je, da je verjetnost, da se bo občinstvo v omejenem številu lahko vrnilo v gledališče prej, kot bi mi plesalci lahko delali pod ‘normalnimi’ pogoji, se pravi − vsi plesalci v enem studiu in z dovoljenim fizičnim kontaktom. Tako so se odločili, da naredimo novo predstavo pod pogoji, ki nam jih je narekovala pandemija. Devet plesalcev je bilo izbranih za novo predstavo, imenovano Extra Time s francoskim koreografom Pierrom Rigalom. V procesu smo bili samo po dva plesalca v studiu s koreografom, tako da je ustvaril predstavo iz duetov in solov in nobenega dotika. Dober teden pred predstavo smo bili na odru vsi plesalci, saj je oder dovolj velik, da smo bili lahko vsi skupaj v istem prostoru in hkrati spoštovali razdaljo, in v tem tednu smo skupaj dokončali predstavo, da je bil rezultat homogen in ne samo kolaž solov in duetov. Predstavo smo premierno uprizorili v začetku maja in jo nato nastopali do konca sezone in imeli nekaj ponovitev v začetku te sezone. Plesalci, ki niso bili del te predstave, so ustvarili lastne koreografije, ki so bile nato predstavljene na prostem v mestu, domovih starejših občanov, vrtcih in bolnicah. Zdaj imamo možnost, da se tedensko testiramo za covid, kar nam omogoča delo v večji skupini s fizičnim kontaktom. Seveda to prinese več omejitev in še večjo odgovornost v zasebnem življenju. Možnost ustvarjanja in nastopanja v tem času prinese izjemno hvaležnost, in to, da lahko delamo, smo lahko v studiu in na odru, je daleč od samoumevnega.
So in prihajajo drugačni časi. Vse je pod vprašanjem, in če sta bili že prej umetnost in plesna umetnost na krhkih tleh, sta zdaj še toliko bolj. Močno upam, da bo ta oblika umetnosti preživela to krizo in se nekako povzpela na še višjo raven z različnih vidikov.
Je vrnitev domov kaj bližja ali se še vedno prepuščaš plesni svobodi?
To je vprašanje, ki je vedno bilo in je z leti še bolj pogosto prisotno v mojih mislih. Eno so sanje, drugo je realnost. Upam, da mi uspe najti način, kako razdaljo med tema dvema zmanjšati. Načrtovanje prihodnosti je v teh časih negotovosti in nestabilnosti še večji izziv, kot je bil, tako da se malo prepuščam svobodi in sanjarjenju, a se hkrati zavedam realnosti in se usmerjam k osebnim ciljem v prihodnosti.
Hvala za odgovore in srčno upam, da se vidiva ob naslednji priložnosti. Srečno, draga Marija!
P. S. Takole pa so sporočili organizatorji Borštnikovega srečanja ob odpovedi predstave Soul Chain in nadomestni predstavi Plameneča voda: “Skupina tanzmainz (Staatstheater Mainz, DE) nas je obvestila, da so zaradi poslabšanja epidemiološke situacije v Nemčiji in Evropi bili primorani odpovedati svoje gostovanje v Bratislavi in Mariboru, v sklopu katerega je bila njihova predstava Soul Chain (Veriga duš) načrtovana kot otvoritvena predstava letošnjega 55. Festivala Borštnikovo srečanje. V trenutnih okoliščinah smo pripravljeni na spremembe in prilagodljivi. Nadomestna otvoritvena predstava, ki bo na sporedu v petek, 16. oktobra 2020, ob 20. uri, bo izjemna plesna predstava Burning Water (Plameneča voda) v produkciji Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca z Reke (HR), v koreografiji mednarodno uveljavljenega grškega koreografa Andonisa Foniadakisa. Predstava je nastala v okviru programa Evropska prestolnica kulture − Reka 2020.”
