Draga Marija, uf, kako čas beži, in kar nenadoma se nam oglasiš iz Nemčije. Nam poveš, kako si prišla v ekipo Tanzmainz in zakaj te je pritegnila?
Ja, čas res beži! Prvič sem se srečala z ekipo Tanzmainz pred štirimi leti, ko smo z Vertigom nastopali v Mainzu na festivalu, ki ga od takrat naprej tu organizirajo vsako leto. Z Vertigom smo bili prvi gostje prvega festivala, tako da se je takoj med nami ustvarila posebna vez. Pritegnila me je predvsem odprtost plesalcev in vodstva, pa seveda to, da po mojem mnenju delajo z zanimivimi in zelo raznolikimi koreografi.
Kakšen program pa imate, da godi tvojemu telesu in seveda duši?
Sicer sem še zelo sveža tu, saj sem se jim pridružila šele pred štirimi meseci in takoj začela s procesom ustvarjanja predstave s koreografoma Guyem Naderjem in Mario Campos. Premiero smo imeli pred dvema tednoma, jutri pa že začnemo z novim procesom, in sicer spet s koreografskim tandemom, tokrat z Roni Haver in Guyem Weizmanom, ki je tudi umetniški vodja Tanzmainza. Za zdaj mi program ugaja. Všeč mi je izziv, ko moramo tako hitro skočiti iz enega procesa v drugega, tako da moramo biti ves čas prilagodljivi in ustvarjalni, kar je velik izziv tako za telo kot možgane.
To je prvič, da sem v skupini z nekom iz Slovenije. Super se mi zdi, da se z Anamario lahko pogovarjava v slovenščini. Glede pristnosti pa mislim, da se bolj kot pristno plesno energijo zazna to, da sva odrasli v podobnem okolju z nekimi podobnimi vrednotami. Sicer je med nama kar deset let razlike, ampak mislim, da se to kljub temu zazna. Z Anamario sva imeli kar precej različno plesno pot in se verjetno na različen način plesno izražava, ampak neka podobnost oziroma pristnost v energiji in načinu dela pa verjetno je.
Vertigo sem zapustila že konec sezone 2016 in sem bila nato dobro leto ‘freelancer’. V tem letu sem res veliko delala z različnimi ljudmi in tudi precej poučevala, nekako sem si želela po sedmih letih izraelske plesne scene spet izkusiti Evropo. Želela sem biti bližje Sloveniji in željna sem bila novih izzivov.
Nekako sem čutila, da še ni pravi čas. Sicer vedno sanjam o Sloveniji, ampak kaže, da še ni čas.
Gago zdaj poučujem nekoliko manj redno, kot sem jo do zdaj, saj sta mi selitev in prilagoditev na nov sistem v Nemčiji vzela kar nekaj časa. Jo pa še vedno poučujem v Tanzmainzu in ravnokar sem v dogovarjanjih za redne treninge ‘gaga people’ tu v Mainzu. To so treningi, ki se jih lahko udeleži vsakdo brez plesnega predznanja. Gaga, ki je bolj ‘movement language’ kot pa tehnika, zagotavlja okvir za odkrivanje in krepitev telesa, dodaja prožnost, vzdržljivost in okretnost skozi čute ter domišljijo. Menim, da se plesalci lahko z gago znebijo nekih vzorcev, kaj je prav in kaj narobe, ter bolj izhajajo iz čutov in domišljije ter potem to prevedejo v fizikalnost oziroma gib.
Pri Tanzmainzu je tako, da si želijo obdržati plesalce čim daljši čas, saj želijo ustvariti neko močno konstanto ekipo, ki bi rasla skupaj z gledališčem in gledališče z njo. Ponujena mi je bila dvoletna pogodba, ampak sem se odločila za enoletno. Nekako sem se navadila na letne pogodbe, ki dajejo hkrati občutek stabilnosti pa tudi svobode. Za zdaj vem, da bom v Tanzmainzu verjetno do julija 2019. Je pa res, da je lahko precej stresno, ko se ti izteka pogodba in nimaš natančnih načrtov za prihodnje leto. Sama menim, da je ‘fajn’, da plesalec oziroma umetnik menja okolje in tako obogati sebe z novimi izzivi ter okolico s tem, kar on doprinese vanjo.
Kot sem že omenila, sem v Mainzu šele štiri mesece, tako da nisem uspela raziskati še vseh kotičkov, pa še zima je bila (smeh). Je pa Mainz prijetno mesto s starim mestnim jedrom, polnim prijetnih kavarn, in me čisto čisto malo spominja na našo Ljubljano. Je tudi zelo blizu Frankfurta, tako da se lahko z vlakom odpeljem v Frankfurt in obiščem galerije ter muzeje, kar se mi zdi super. Edino, s čimer se malček spopadam, je vreme, saj sem se v zadnjih letih čisto razvadila v sončnem in toplem Tel Avivu, ampak imata tudi zima in sneg svoj čar (smeh).
Kadar ne plešem, rada berem in se odpravim na dobro kavico v družbi knjige. Rada grem na sprehod ali tečem ob reki. Ob večerih rada pletem in sestavljam ‘puzzle’ (smeh). Pa seveda druženje s kolegi in spoznavanje novih ljudi v Mainzu.
Standard, družino, fanta in prijatelje. Ti so zdaj res raztreseni po vsem svetu, in to je nekaj najtežjega. Na srečo imamo zdaj tehnologijo, s katero lažje ohranjamo stike, ampak nič ne nadomesti objema in klepeta ‘iz oči v oči’.
Vsekakor ga doživljam drugače. Predvsem se počasi poskušam znebiti nekega perfekcionizma in res uživam v tem, da je pri plesu vsak nastop, vsaka vaja, vsak gib res enkraten in minljiv. Kar se pa nekako v vseh teh letih ni spremenilo, so strast in ljubezen do plesa ter radovednost. Mislim, da bi ubrala podobno pot.
Hvala za odgovore in bodi dobro. Do snidenja!
Hvala vam za vprašanja in za to, da spremljate mojo plesno pot. Do snidenja!
