Mariborski balet napoveduje v petek zvečer premiero baletnega večera, v katerem bodo združene tri samostojne koreografije, ki jih podpisujejo Edward Clug, Valentina Turcu in gost iz tujine Johan Inger. Napovedana je res premiera, a nobena od koreografij ni nova, saj so vse že doživele svoje praizvedbe v bližnji oziroma daljni preteklosti v različnih plesnih izvedbah. Začenši pri Favnu, ki sta ga lani poleti na otoku Lokrum v okviru Dubrovniškega poletnega festivala odplesala Gaj Žmavc in njegova partnerica tudi v zasebnem življenju Tetiana Svetlična. Koreograf Edward Clug, tudi umetniški vodja mariborskega baleta, razmišlja: "Pred več kot letom dni sem z velikim interesom sprejel vabilo intendanta Dubrovniškega poletnega festivala Mladena Tarbuka, da bi ustvaril novo delo na znamenito Debussyjevo simfonično pesnitev Preludij k favnovemu popoldnevu (Prélude à l’après-midi d’un faune). To je moje drugo srečanje s tem francoskim skladateljem. Leta 2013 me je Krešimir Seletković povabil k projektu za 27. Glasbeni bienale Zagreb, kjer so se združili glasba Stravinskega in Debussyjevi kompoziciji, suita En blanc et noir za dva klavirja ter Šest antičnih epigrafov za klavir štiriročno. Debussyjeva edinstvena glasbena govorica je že takrat name naredila močan vtis, in tudi tokrat sem se z radovednostjo ponovno vrnil v čarobnost njegovega glasbenega vesolja.
Z vidika plesne antologije se ob razmišljanju o Favnu ne morem izogniti eskapadi Nižinskega: njegova legendarna koreografija na dvodimenzionalni površini je bila ob praizvedbi leta 1912 deležna številnih polemik in kritik. Favnovo popoldne (L’après-midi d’un faune) se ne nazadnje ob koreografijah, kot sta Posvetitev pomladi (Sacre du printemps) in Igre (Jeux), ki sta nastali leta 1913, šteje za enega najvidnejših mejnikov modernizma plesne umetnosti 20. stoletja. Tako kot se je pripetilo z Debussyjem, sem se tudi z Nižinskim tokrat srečal že drugič. Ko sem ustvarjal koreografijo Posvetitev pomladi (Sacre du printemps), sem za izhodišče vzel njegovo antološko različico, ki me je resnično navdihnila. Pri Favnu imam tako vseskozi vtis, da sem njegovo idejo za celo stoletje naprej razširil v lastno "leno popoldansko" sanjarjenje. Moja koreografska postavitev tako jasno evocira namere obeh avtorjev, tako Debussyja kot Nižinskega, saj se utelesi v lovu moškega "lovca" in njegovem sanjarjenju o ženskem "plenu". Favn naposled ujame svojo nimfo in jo položi na svojo kamnito posteljo, še vedno toplo od žarkov popoldanskega sonca …" Gaj in Tetiana se bosta v petek predstavila tudi domačemu občinstvu.
Baletni triler v enem dejanju, kot koreografinja Valentina Turcu poimenuje Carmen, je doživel svojo praizvedbo 28. marca 2014. "To je triler in ne ljubezenska zgodba. To je zgodba o strasti – surovi strasti – in primitivnih ambicijah. V bližini smrti smo najbolj živi. Izkušnja, ki nas spremeni, je izkušnja, ki nas dela žive. To sta ljubezen in bolečina," razmišlja Valentina o tako prepoznavni noveli Prosperja Mériméeja in glasbenem delu Rodiona Ščedrina. Vlogo Carmen bo na premieri plesala Jelena Lečić, na prvi ponovitvi, v nedeljo, pa Olesja Hartmann Marin.
