Veliko presenečenje je pričakalo ljubitelje plesne umetnosti na odru Velike dvorane SNG Maribor 8. marca, torej na mednarodni dan žena, praznik ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ženske populacije, prvič praznično okrašen leta 1911 na dan 19. marca, ki je z letom 1917 dobil novi, sedanji praznični termin 8. marec. Ob zaključku predstave ter ob izhodu iz dvorane po premieri pomladnega, sodobnega plesnega optimizma dveh koreografov Edwarda Cluga in Maura Bigonzettija je vsako obiskovalko pričakal še prelep tulipan po izbiri − rumen ali rdeč; lepa gesta Opere in baleta SNG Maribor.
Baletni večer glasbe in zaplesanih življenjskih tokov je sestavljenka iz dveh samostojnih baletnih del: Hore Edwarda Cluga in Cantate Maura Bigonzettija, v trajanju poldruge ure z vmesnim odmorom, začel pa se s Clugovo slovensko premiero Hora, ki je bila leta 2017 prvotno postavljena na odru dortmundskega baleta. V prvem delu predstave plešejo solisti in ansambel mariborskega baleta: Catarina de Meneses, Asami Nakashima, Branka Popovici, Ines Petek, Ema Perić, Hristina Stojčeva, Tetiana Svetlična, Mirjana Šrot, Satomi Netsu, Olesja Hartmann Martin, Jelena Lečić, Vanja Vitman, Yuya Omaki, Ionut Dinita, Golescu Mircea, Tiberiu Marta, Aleks Šišernik, Alexandru Šilca, Sytze Jan Lusce, Gaj Žmavc in Filip Jurič; asistent koreografa pa Matjaž Marin
In tako kot že od prve celovečerne Clugove postavitve baleta Tango aprila leta 1998 je v vseh teh letih in tudi v baletu Hora scenograf Marko Japelj, kostumograf pa Leo Kulaš; vsi trije so minulo leto obhajali jubilejnih 20 let sodelovanja ter ustvarjanja. Baletno sceno krasi dolg ter razpotegnjen val, elegantna scenska oblika likovno oblikovanega pol loka neskončnosti, zasidrana v sredinsko prostornino odra, tudi je premičen, ko se ta valovita scenska skulptura rahlo premika ter zavrti s pomočjo človeških moči. Mladostne kostume skupinskega sožitja in delovanja zaznamujejo dolge bež uni srajce, na oprsju okrašene z všitimi naborki; je moderna zaznava narodne romunske noše. V časovnem zamiku in plesu vihravih duetov se izvijejo tudi prva razočaranja ter pričakovanja, takrat pa že odeti v raznoliko kostumsko barvitost, se tudi delijo po kostumih, namenjenih moškim in ženskam, po obliki pa ne ravno davno preteklih dni, ko dekleta krasijo vrtljiva krila in maje, oni pa v majah ter hlačah, tudi se v koloritu barv lahko med seboj še skladno mešajo. Beseda hora ali horo, tudi oro je beseda, ki označuje krožne premike ali kolo. Na Balkanu je kolo del etno kulture narodov, ki živijo na tem ozemlju, ko kolo poznajo ter plešejo tudi v sosednjih državah in v Izraelu. Za glasbeno spremljavo se Clug prvič obrača k dediščini svoje rojstne domovine Romunije, izbral pa glasbene adaptacije mednarodno razpoznavnega kvarteta Balanescu, ki ga je leta 1987 ustanovil romunski violinist Alexander Balanescu, tudi k njihovi ritmični ter melodični glasbeni dediščini, k sodobni etno glasbi, primerni tako za ples kot za film in gledališče. V prvi sliki se uzre stisnjeno skupino rahlo ukrivljene vrste v obliki črke S, je živi zrcalni odsev valovite scenske skulpture. V tej barviti in gibki živi sceni se spletata polje medsebojnega sožitja ter čustvenega vzvalovanja.
Tudi kolo se razodeva in se skupina ovija okoli središča, nato pa še izvija v nove prostorske linije, ki tvorijo slikovito utelešenje zunanjega ter notranjega kroga, kroga pa vrtita vsak v svojo smer. Clug je z njemu lastno koreografsko poetiko tenkočutno prepletal niti življenja zvedave mladosti, ki se v skupini spoznava, zbliža in se do neke nevidne časovne meje istoveti z naravo, potem pa sledi faza dozorevanja, tudi prvih veseloiger v parih, tudi se že kujejo prve travme, napetosti in medsebojna brušenja. Koreografska poetika ljubezni in bolečine se v barviti svežini razliva ter vihra po odru in med pari, se deli po manjših skupinah vse dotlej, dokler on in ona osamljeno ne obsedita na obodu življenjske skulpture in tiho zreta v praznino pred seboj. Hora je narodni ples, ki poteka v krogu, ki v Clugovi koreografiji čutno kliče k naravi, k življenju, tudi k ljudski izvorni biti, ko človeški rod vedno na novo obsedi v neznanem pričakovanju, v statiki preživetja. V prefinjeni liriki plesnih linij ter oblik se koreograf naslanja na narodni etno zapis, tako glasbeni kot folklorni, tudi ga kreativno transformira ter bogati v novodobnem času. Hora je Clugov pomladni kodeks vzhajajočih čustev, silnic in nabojev ljubezni, ki se sčasoma prevesi v ustaljeni kult dozorevanja, ko umetnik išče nov vir, tudi nov izhod ali sestop iz obstoječega krogotoka življenja. Hora se izkaže za lirično zasnovano plesno pesnitev, ki se napaja na izviru narodnega izročila, tudi izvirno bogati sodobni plesni jezik ter poglablja koreografsko ekspresijo.
V drugem delu baletnega večera se predstavi Bigonzettijeva Cantata s solisti ter baletnim ansamblom, poimensko imenovanim že pri baletu Hora, ob njih pa še Cristian Popovici in Tomaž Roblek k.g. Asistenta koreografije sta Carlos Prado in Sergiu Moga, kostumografijo podpisuje Helena Medeiros, za oblikovanje luči pa zaslužen Carlo Cerri. Italijanski koreograf Mauro Bigonzetti je zaključil baletno šolanje v okviru rimske Opere, se tudi pridružil baletnemu ansamblu, kjer je plesal do leta 1983, pozneje se povsem posvetil sodobnemu baletu, se priključil baletni skupini Aterballetto iz mesta Reggio Emilia, čez štiri leta tudi prevzel vodstvo skupine in jo vodil do leta 2007, ko se je odločil samostojno slediti svoji koreografski poti.
Svojo sodobno baletno Cantato (premiera leta 2001) je zasnoval na izključno ženski glasbeni skupini Assurd, ki se posveča obnovi ter adaptaciji priljubljenih pesmi z italijanskega juga, tudi je naslov povzet po spevni melodiji Cristine Vetrone, Canatata ´impruvvisata. Praizvedba Bigonzettijeve kultne koreografije, ki udejanja živopisne strasti mediteranskega juga, je bila leta 2001 premierno postavljena za lizbonski balet.
Cantata je plesni spev vročičnih energij in mediteranskih strasti, ki valovijo v ritmu izpetih besed, gibke figuralike ženskega in moškega opletanja rok, tekmovanj ter nadvlade, tudi v nevihtnem srdu pordelega ljubosumja ter bolečine neizpolnjenih občutkov. Koreograf je neverjetno živopisno izrisal življenjski, mediteranski utrip južne Italije, zaznan na filmskem platnu, tokrat pa pristno in v živo na baletnem odru. V ospredju so neobvladljive strasti ter bolečine mladosti in njih pričakovanja, pa krepki prijemi ter vzgibi, ki zahtevajo leteče podvige in gibalne hitrosti tako ženske kot moške skupine, ki meljejo ter mešajo vihrajoče občutke, tudi povzdigujejo in spuščajo na trda realna tla, ko je spogledovanje in so vabljive geste tisti začetni odtenki ljubezenskih ritualov.
Baletni ansambel in solisti SNG Maribor so več kot uro neutrudno preletavali plesni oder v letečih korakih, v neurju strastnih objemov ter dvigov, zaslužijo si veliko pohvalo za odlično izpeti baletni večer v dveh koreografijah, ki sta se kar zlili v dobro izbrano celovečerno celoto.
