Cankarjev dom Ljubljana je ob 100-letnici SNG Maribor od 19. do 30. januarja organiziral festivalni program v čast svoji obletnici, ko se je ob zaključku prve svetovne vojne v osvobojenem Mariboru ter na njihovem gledališkem odru tudi prvič zaslišala slovenska beseda. No, Maribor je že v času avstro-ogrske monarhije imel gledališče, vendar nemško. Festival so v CD poimenovali po paroli, ki so jo tistikrat vzklikali ob osvoboditvi mesta: Maribor je naš. Na Festivalu Maribor je naš so gostovali vsi trije teatri SNG Maribor, opera in balet z orkestrom ter zborom in dramsko gledališče.
Na velikem odru Gallusove dvorane je bila prva uprizorjena Verdijeva opera Aida, nato še Puccinijev Turandot. Sledili sta dve baletni predstavi: Peer Gynt Edwarda Cluga ter Smrt v Benetkah Valentine Turcu, medtem ko se je v Linhartovi dvorani iskril Clugov balet za mlado in staro, Kekec, na istem odru je bil 30. januarja uprizorjen še Somrak bogov v režiji Dalibora Matanića po filmskem scenariju Viscontija, Mediolija in Badalucca.
Sodobni dramski balet Peer Grynt po libretu ter v režiji Edwarda Cluga je bil premierno uprizorjen 6. novembra 2015 na Velikem odru SNG Maribor in je že istega leta 26. decembra doživel stoječe ovacije v Gallusovi dvorani. Tudi po treh letih, ko je letos balet znova gostoval na odru Gallusove dvorane, ga je dočakala polna dvorana navdušencev, ki so burno pozdravili izvrstno izvedbo baleta, orkestra ter zbora SNG Maribor pod taktirko Simona Robinsona.
Peer Gynt je izvirni naslov, tudi ime glavnega junaka dramske pesnitve velikega norveškega dramatika Henrika Ibsena, opeva pa pravljičnega sanjača, kmečkega mladeniča daljnega severa, kompleksno moško osebnost severnjaške trme ter samozadostnosti, ko ga življenje skuša na njegovi poti v novi svet, ga pripelje do maroške puščave, pa celo v norišnico, no, na koncu le najde pot nazaj domov, čeprav utrujen in ostarel. Norveški skladatelj Edvard Grieg je za uprizoritev Ibsenove drame let 1876 napisal glasbo istega naslova, ki jo je pozneje uredil ter združil v dve orkestralni suiti. Koreograf Clug, kot zapiše, je obe deli združil v svojem baletnem libretu o junaku norveških sag Peeru Gyntu.
Novo snidenje s Clugovim dramskim baletom Peer Gynt je tudi novo navdušenje nad Clugovim koreografskim izpisom, ki bo gotovo zapisan za vse čase. Tudi se znova uživa v dodelani sceni severne beline ter ostrin velike skale, ki se vzdiguje nad belo krožno cesto, po kateri se vije plesna zgodba junaka Peera Gynta. Vloge, tako kot ob premieri, zasedajo baletni solisti ter ansambel ob gostujočem solistu Milošu Ismailoviću, ki znova zrelo odigra vlogo Peer Gynta.
Nekaj premikov v zasedbi pa je le bilo, in to med solističnimi vlogami, ko Solveig upodobi Asami Nakashima, nevesto Ingrid Catarina de Meneses v plesu in ob svojem ženinu Matjažu Marinu, Anitro, hčer beduinskega poglavarja, pa Branka Popovici in Malo Helgo Ema Perić. Tudi so vsaka vloga ter vsak izhod Svatov, Trolov (grč in korenin), Meščanov ter Meščank navdihujoči. In Smrt v izvedbi Gaja Žmavca sledi sagam severnih narodov, saj je le lik v veseloigri življenja, ki ga človek lahko vedno znova premaga ali zaobide, tudi Zelena, Tetiana Svetlična, ženska dveh obrazov, daje hudomušni oris dvojnosti ženskega karakterja. V igri je tudi Kovač Aslag ter oče Sergiu Moga, tisti, ki kar kuje življenjske tokove, ko mati Ase, Tatjana Baronik, bdi nad sinom Peerom vse do svoje smrti. Poseben lik v nordijski sagi je beli Jelen, Sytze Jan Luske, duh, ki v svoji izvenzemeljski belini ter v vzgonu živalskih moči in v Clugovi koreografiji zrcali nagone ter slo glavnega junaka. Baletni dramski projekt Peer Gynt Edvarda Cluga je doživel navdušujoče postavitve še na drugih mednarodnih odrih, in to v Rigi, v Latvijski narodni operi in baletu, potem še v Novosibirskem opernem in baletnem gledališču, kakor tudi na baletnem odru Dunajske državne opere.
In je tudi najnovejši avtorski projekt Edwarda Cluga, otroški balet Kekec po motivih Josipa Vandota, ob glasbeni spremljavi skupine Katalena ter soustvarjanju Boštjana Narata kar dva popoldneva polnil Linhartovo dvorano, 19. ter 20. januarja ob 17. uri. Ogled predstave je bil v nedeljo, 20., v izvedbi ene od treh postavitev, ki se izmenjujejo, ko pa njihov Kekec kar pohaja po baletnih odrih. Tudi se v Kekčevem duhu vrstijo plesne in glasbene domislice, ki zabavajo mlado in staro, in ko zaplešejo Kravice ter Vaščani svoje vesele skupinske plese, se v taktu ogrejejo še roke gledalcev.
Premiera otroškega baleta Kekec je sledila 7. novembra na Velikem odru SNG Maribor v čast 100-letnici, ko je izšla v mladinskem listu Zvonček prva povest o Kekcu, Kekec na hudi poti. S premiero Kekca so počastili še sto let slovenskega baleta ter sto let SNG Maribor. Vlogo Kekca je pristno ter mladostno, tako kot na premieri, zaplesal Ionut Dinita, Rožleta pa Alexandru Pilca, ko je teto Pehto upodobila Klavdija Stanišič, Mojco pa Mirjana Šrot in Volka Jan Trninič.
Ljubljanski gledalci so bili navdušeni tudi ob drugi dramski uprizoritvi na odru Gallusove dvorane v izvedbi Baleta SNG Maribor, Smrt v Benetkah, v slogu modernega baleta ter v koreografskem duhu njihove mednarodno priznane baletne umetnice Valentine Turcu, ki se kot koreografinja vse bolj posveča svetovnim dramskim delom, tudi jih avtorsko postavlja na baletni oder. Predstava je stekla tudi v okviru abonmaja Cankarjevega doma Veličastnih 7.
Zadnja stvaritev Valentine Turcu, Smrt v Benetkah, je nastala po motivih istoimenske novele nobelovca Thomasa Manna, svojo praizvedbo pa doživela lanskega 5. junija v HNK Zagreb. Po zagrebški premieri je bil njen balet Smrt v Benetkah deležen še posebnega mednarodnega priznanja angleške revije Dance Europa, ko je bil uvrščen med pet najboljših baletnih produkcij leta 2018. Predstava je nastala v koprodukciji s HNK Zagreb in SNG Maribor, in je mariborska premiera v izvedbi njihovega baleta stekla sredi minulega novembra. Koreografinja je v 11 skicah zaobjela iztočnice Mannove novele, ki se niansirajo ob njenem izboru Mahlerjeve glasbe tudi v dveh popularnih glasbenih vložkih ter ob zvokih in šumih morja, ki se zliva ob mondenem Lidu, kjer se novela tudi večinoma dogaja, na odru pa v korakih in modernih baletnih izvedbah odličnega ansambla ter solistov mariborskega baleta. Glavni junak Gustav von Aschenbach je ostareli umetnik, tudi že brez navdiha z lepoto umetnosti, zato se odloči zapustiti ženo (Jelena Lečić) ter se napoti v Benetke, kjer tudi premine, vendar pa še pred tem doživi novo moč umetniškega navdiha ob pogledu na lepega mladeniča Tadzia (Jan Trninič), praktično v zadnjih dneh življenja, ko turisti bežijo iz Benetk zavoljo epidemije kolere. V predstavi nastopajo tudi osebe: Tadzieva mati (Hristina Stojčeva), njegove sestre (Vanja Vitman, Satomi Netsu in Ema Perić) ter gostje, med njimi pa izstopata Ljubimca (Catarina de Meneses in Ionut Dinita). Valentina Turcu je junake novele obogatila z dodano baletno vlogo Angela smrti (Sytse Jan Luske), s katerim je ostrila notranje borbe ter čustvene zadržke in travme glavnega junaka. Novela je na nek način tudi pisateljeva osebna izpoved, kjer se moč Erosa ne postavlja v ospredje, pa vendar se da slutiti njegovo zakrito nagnjenje. V tem smislu je tudi koreografinja osvetlila baletni lik von Aschenbacha, ki ga budno spremlja Angel smrti, tudi zapleta ter prestreže njegove skrite želje in ga na koncu odpelje z gondolo na njegovo zadnjo pot.
Na premieri v HNK Zagreb tako kot v SNG Maribor je von Aschenbacha zaplesal zagrebški baletni solist Takuya Sumitomo, tudi bil izvrsten v svoji baletni izvedbi ob kar dobro predstavljenih osebnostnih nihanjih von Ascenbacha. Takuya Sumimoto je predvsem solist mlajše generacije, ki glavnemu liku kar vtisne svoj generacijski pečat, ta pa že ostarel. V Ljubljani in na odru Gallusove dvorane je von Ascenbacha docela dramsko izklesal mednarodno uveljavljeni mariborski solist Anton Bogov, ki se je od baletnih vlog že poslovil in v Mariboru vodi svojo Baletno akademijo. V svojih zadnjih trenutkih von Aschenbach premore neverjetne presežke življenjskih moči, ko želi mlademu Tadziu iskreno odkriti svoje misli, takrat pa Bogov znova postane junak baletnih višav, seveda za trenutek ter v mejah zmožnosti na novo prebujenega von Aschenbacha. Anton Bogov je bil s strani gledalcev za svoj dramsko zasnovani ter poglobljeno predstavljeni baletni lik ostarelega umetnika še posebej burno nagrajen.
Festival Maribor je naš s predstavitvijo treh dramsko zasnovanih baletnih del dveh mariborskih koreografov, Edwarda Cluga in Valentine Turcu, je prav gotovo ljubljanskim ljubiteljem novodobne baletne umetnosti prinesel svežino navdiha mariborskega baleta. Tudi bi si želeli, da bi bilo več tovrstnih izmenjav med Ljubljano in Mariborom, ko se v prvi vrsti pogreša pot gostovanj v nasprotni smeri, torej iz Ljubljane v Maribor. Ob lepoti umetnosti se zastavi tudi vprašanje, ali je možno preseči ozke okvire lastnih zamejitev, ki so se kar odpirale na organiziranem pogovoru dveh večerov, 8. in 21. januarja, o Mariboru pred 100 leti ter temu danes, tudi o (ne)primernem naslovu omenjenega festivala CD, vodil pa ga je Tone Partljič z gosti. In zaključki? Zanje ni bilo prostora ob nametanem ‘jamru’ prisotnih gostov.
