Mali plesni simpozij posvečen Poljakinji Magdaleni Reiter, ki je na simpozij ni bilo!

V Klubu Lili Novy Cankarjevega doma Ljubljana je stekel nov Mali plesni simpozij o umetniškem prispevku k sodobni plesni umetnosti, tokrat namenjen zaslugam poljske plesalke in koreografinje Magdalene Reiter. Simpozij je pripravila in povezovala Staša Mihelčič.

Magdalena Reiter je odraščala na Poljskem v Gdansku, kjer je prvič prišla v stik s plesnimi koraki, in to v času, ko je državo prežemalo obdobje solidarnosti (knjižica Mali plesni simpozij), zgodovinsko obdobje nove svobode in prebujanja, ki se je začelo s stavko delavcev (14. 8. 1980) v ladjedelnici tega severnega poljskega mesta, tudi sprožilo novo svetovno obdobje. Magdalena je, kot so zapisali v knjižici, že zgodaj rada plesala in se gibala, tako je s petimi leti začela z gimnastiko, pri devetih so jo vpisali na državno baletno šolo, potem je sledil njen odhod v znamenito plesno šolo P.A.R.T.S v Bruselj, kjer se je izobraževala pri priznanih imenih svetovne plesne sodobnosti, kot so: Wim Vandekeybus, Meg Stuart, Anna Teresa De Keersmaeker, William Forsythe, Trisha Brown … Od leta 1999 je sodelovala z Gledališčem Dada von Bzdülöw ter različnimi koreografi, med drugim z Avijem Kaiserjem in Johanne Sauiner, tudi z Matejem Kejžarjem, ki ga je spoznala na bruseljski plesni akademiji. Plesalec in koreograf Kejžar je dobesedno botroval njenemu prihodu v Ljubljano leta 2002, ko jo je povabil k sodelovanju pri svojemu projektu To ni to. To je tudi leto, ko se njena ustvarjalna ter plesna zgodba nadaljujeta v Ljubljani, ko je spoznala  filmskega režiserja Janeza Burgerja ter ostala v Sloveniji, kjer že šestnajst let aktivno deluje ter gradi naš umetniški plesni prostor. Magdalena Reiter ni prisostvovala Malemu plesnemu simpoziju, prisotne v dvorani je pozdravila ter nagovorila prek videopošte, kar je že postala stalnica programske oblike tega plesnega simpozija, tudi navzoče povabila na ogled svoje plesne predstave Solo za dva glasova, ki je bila zadnjič na sporedu te sezone 9. maja v Dvorani Duše Počkaj, premierno pa uprizorjena 19. novembra  2017 v duetu z Milanom Tomášikom, v  dramaturgiji Anje Golob, produkciji Mirabelka in koprodukciji Cankarjevega doma. Priprave pred zadnjo uprizoritvijo so tekle ravno v odmerjenem času simpozija, ki v ospredje postavlja njeno plesno ustvarjalnost, koreografsko izpovednost in gibalno estetiko.

Gostje simpozija so bile njene sopotnice ter sodelavke, ki so jo spremljale in s katerimi je sodelovala v svojih ustvarjalnih slovenskih letih: dramaturginja, teoretičarka in publicistka dr. Andreja Kopač, balerina, performerka ter igralka Mateja Rebolj, plesalka in koreografinja Mojca Kasjak, igralka Maruša Majer, režiserka Barbara Zemljič. Mateja Rebolj je prva obujala spomine o njunem sodelovanju, ki se je zgodilo prav ob Magdaleninem prihodu v Slovenijo. Reboljeva je, kot je dejala, tiste dni hodila na dopoldansko plesno vadbo v Plesni Teater Ljubljana (PTL), ki so jo vodili naši plesni pedagogi. V istem prostoru se je zgodilo tudi njeno prvo srečanje s plesnimi urami Magdalene Reiter, ki so bile intenzivne in zahtevne, pač pripravljene za sodobne profesionalne plesalce, koreografski prijemi pa zanjo povsem novi. Razmišljala je že, da bi odstopila od vadbe, vendar je dobila nepričakovano Magdalenino povabilo za skupno ustvarjanje novega plesnega projekta. Odločitev je bila težka, pretehtala pa želja po plesanju. Na teh pripravah sta se zelo zbližali, tudi prijateljevali, imeli zanimive pogovore in razglabljanja, tudi našli neverjetno veliko skupnih točk, od družinskih situacij pa vse do klasične baletne usmeritve. V tistem času sta postali tako rekoč nerazdružljivi, ko je stekla predstava Forma interrogativa v produkciji PTL (2003), s katero sta prepotovali ves svet. "Še danes se sprašujem, kako je Magdaleni uspelo iz mene potegniti ves ta plesni potencial, s katerim sem sodelovala ter ob njej gradila predstavo, in to pri svojih 50.," se je spominjala Reboljeva. Forma interrogativa je predstava, predvsem duet, ki se nadgrajuje v različicah plesnih oblik dveh različnih plesnih generacij.

Plesna izba Maribor je leta 2016 povabila Magdaleno Reiter, da z njihovimi plesnimi potenciali in v njihovi produkciji postavi plesno uprizoritev. Tako je decembra leta 2016 v Lutkovnem gledališču v Mariboru ugledala premiero plesna predstava Kamor ptice ne letijo. Mojca Kasjak je v predstavi dobila vidno plesno vlogo, komentirala pa, da je pristopila k projektu kot producentka, vendar je Magdalena imela drugačne načrte in ji dodelila plesno vlogo; danes je vesela, da je ta neverjetna preizkušnja tudi uspešno končana. Igralka Maruša Majer je sodelovala pri projektu Magdalene Reiter Pars pro Witkacy v produkciji Anton Podbevšek teatra v Novem mestu (2013).

Ustvarjalni in plesni opus Magdalene Reiter zajema široka plesna področja, ko je v času bivanja v Sloveniji od leta 2000 pa do 2017 poustvarila šestnajst avtorskih predstav, tudi kot plesalka je sodelovala pri enajstih projektih tako v Sloveniji kot na Poljskem in po Evropi. Od leta 2006 se ji sledi kot iskani koreografinji v gledališčih ter operi, ko sodeluje s tujimi in našimi režiserji; v Sloveniji najpogosteje z režiserko Matejo Koležnik in režiserjem Matjažem Bergerjem ter z Janezom  Burgerjem, s katerim sodeluje še kot svetovalka za gib pri filmu, tudi z režiserko Kajo Tokuhisa, minulo leto pa v Mini teatru še z režiserko Barbaro Zemljič v predstavi Pod snegom. Med poletnimi počitnicami je zavibrirala, in že pet let tudi uspešno vibrirajo njene mednarodne plesne delavnice Vibra.
Dr. Andreja Kopač je pripravila poglobljen vpogled v plesni opus Magdalene Reiter, izpostavila pa pod lupo časa in v naslovu gledališke knjižice: Telo kot obraz časa, v katerem živimo – transformiranje nevidnega v vidno, ki ga je razdelila na štiri poglavja: Komunicirati podkožje čutnega sveta, kjer o plesni umetnici spregovori kot o plesalki in ustvarjalki, o njeni neizprosnosti tako do sebe kot do sodelavcev, nato sledi poglavje V stiku z vodilnimi, ki predstavi Magdalenin čas plesnega učenja, zorenja ter ustvarjanja; tretje poglavje se usmerja k njenemu koreografskemu projektu Pars pro Witkacy, ‘in hommage’ poljskemu pisatelju, dramatiku, slikarju, fotografu in filozofu Stanislawu Ignaciju Witkiewiczu: Fantomi (od)rešitve, (naj)polnjenja in (pres)ega, konča pa s poglavjem Večdimenzionalno telo kot odraz časa, v katerem živimo,  kjer Kopačeva osvetli koreografsko linijo Reiterjeve od predstave Forme interrogative pa vse do Sola za dva glasova, konča pa v smislu ustvarjalnega ter plesnega potenciala Reiterjeve, ki vselej izpostavi plesno telo v odsevu časa, v katerem živimo.
Vseh pet prisotnih sodelavk, ki so bile povabljene, da spregovorijo o umetniškem opusu Magdalene Reiter, je podčrtalo Magdalenino izredno osredotočenost ter ustvarjalno moč, ki deluje tukaj in zdaj, tudi vztrajnost, ki jo uspešno vodi do končne uresničitve. Enotne so si bile tudi pri vprašanju o kritiki in kulturnih rubrikah slovenskih časopisov, ki se vse manj posvečajo kulturi, predvsem področju uprizoritvenih umetnosti. Na koncu je Staša Mihelčič povabila prisotne še k drugemu Malemu plesnemu simpoziju, ki ga v prihodnji gledališki sezoni namenjajo Milanu Tomášiku, načrtujejo pa osmega oktobra.