Koreografinja Magdalena Reiter in njena ekipa v sestavi dveh plesalcev, Jerce Rožnik Novak in Bena Novaka ter video ustvarjalca Sandija Skoka, je ustvarila odlično preigravanje umetniških oblik!
Ideja za Kvartet je bila od začetka zelo enostavna: partitura za dva plesalca – dve živi telesi in dve kameri v živo. Je tudi hvalnica ljubezni in hkrati zapis razpada mini-ekosistema dveh posameznikov, ki preverjata meje svobode v odnosu do drugega, so zapisali v gledališkem listu o predstavi, ki je premierno uprizorjena 11.12. v CD Dvorani Duše Počkaj. Avtorica predstave je koreografinja Magdalena Reiter, ki je postavila koreografijo in režirala video, za oblikovanjem videa stoji Sandi Skok, izvedba plesa in soustvarjanje pa Jerca Rožnik Novak in Beno Novak, predstava je stekla v produkciji Zavod Mirabelka, v koprodukciji Cankarjevega doma, in ob partnerjih KUD Qulenium in Adrian film.
Proces ustvarjanja se pričel že v poletnih dneh, in to najprej v koreografski viziji ter procesu gibalnega oblikovanja, kar se kasneje pokazalo za precej negotovo, kajti ob postavitvi kamer v delavni prostor, se ves proces moral znova in na novo začeti, je v najinem pogovoru razlagala avtorica Magdalena Reiter. Gotovo pa je študijsko zastavljen začetni proces brez kamer pripeljal do določnih zaključkov, ki se nato preoblikujejo ali združujejo s kamero. Kameri se lahko obračata pod določenimi koti, in tako kot pri vrtljivi kameri 360°, zahtevata tudi točno določene prostorske zamejitve. Torej se proces ustvarjanja osredotoča na tehnične zahteve, ki omogočajo izvedbo partiture za Njega in Njo ter dve kameri v živo; ko se na odru aktivira plesni duet ob sočasni projekciji njunega plesa posnetega v živo.
Ob vstopu v dvorano se na zadnji steni zazna belo projekcijsko platno, nekje na sredini v določeni medsebojni razdalji sta postavljeni črni kameri, usmerjeni proti dvorani. Na tleh odra so vidni beli ter raznobarvni trakovi , ki poševno, v horizontali ali vertikal popestrijo sivino odra, sicer njih namen je natančna določitev smeri gibanja, je obenem zamejitev vidnega gibalnega polja, ki mu kameri lahko sledita, da ja ne bi kaj steklo izven snemalnega dometa, scenografijo sta precizno postavili Urša Vidic in Maruša Mali.
V prostor vstopi Jerca Novak Rožnik in se postavi v skrajni kot ob kameri, nato vstopi še Beno Novak, tudi ta se postavi v enaki pozi, vendar za drugo kamro na drugi strani odra. Zdi se, kot da sta vsak na svojem otoku, brez misli ali kontaktov, gibko zatopljena v ta njun trenutni položaj, kot da onega drugega ni, nato pa se z zamikom (neopaznim) njuni poveličani podobi sijoče zrcalita na video projekciji; vendar se na projekciji platna prisrčno spogledujta. Torej se sledi duetu na odru, ki se gibko premika medtem ko kameri zrcalita njuno podvojitev , ki je nasprotujoča vidni realnosti na odru. Tako gledalec spremlja realno dogajanje na odru, projekcijo tega pa povsem nasprotno od zunanje realnosti zazna na video projekciji. In sta zunanja realnost ter video (tehnološka) zaznava sočasno na sceni odra, ko tudi gledalec sočasno sledi njunem duetu realnosti in fikcije. Kaj je bil vzrok, da v prvem kadru partnerja silita stran, medtem ko na projekciji zrcalita intimno vzdušje? Je projekcija njun spomin, ali želja? V prvem kadru se kar dozdeva, da kameri presvetlita njun notranji svet, možno tudi hrepenenje. Ko se kvartet še naprej raznoliko postavlja in gibko premika po odru, na platnu pa vrstijo nasprotja tistega kar njun duet predstavlja na odru, potem je jasno da sta se znašla v labirintu nedorečenega stanja, čustvovanja ali odtujitve. V nekem drugem plesnem izlivu se duetu sledi v enakem odnosu tako na odru kot na video projekciji. Tako se na sceni sila precizno preigravajo umetniške oblike v sozvočju s snemalno tehnologijo, ki vzbuja mnoge občutke in vprašanja v razmislek.
Tudi kvartet ni zakoličen v tej fikciji realnega in posnetega, ampak se oblikuje še tercet, ko Beno vzame kamero v roke ter snema solistične izlive Jerce Novak Rožnik, na platnu pa se sledi turbulentnem duetu, tercetu , tudi kvartetu, vse v odvisnosti od pogleda na dogajanje na odru, in zrcaljenja na platnu. Duet oblivajo seksualne potence, ki se kopičijo in usmerjajo v nenadne medsebojne obračune, ko v zgoščenem koreografskem prelivanju strastnega dueta nastopa tudi fizično nasilje, ki na odru niti ni vidno tako drastično, n.pr. ko prsti vrinjeni v ustno votlino dajo vtis strastnega ugriza, na povečavi videa, pa se sledi srhljivem osebnem napadu. Duet se vseskozi dinamično vrtinči po odru, še posebej Jerca v tistih solističnih trenutkih, ko svojega snemalca Bena izziva ter zapeljuje. Plesni par ob svojih neizpetih strasteh deluje kot drzna živa energija, še posebej izstopajoča v solo plesu Jerce Rožnik Novak; tudi so njuna oblačila prilagojena plesni lahkotnosti in svobodi: kostumografinja Pia Gorišek. Sicer pa morata plesalca ves čas paziti, da njuni plesni izlivi ne zaidejo v polje nevidnega, izven črt zamejitve. Glasbenik in scenarist August Adrian Braatz v svoji glasbeni liriki tenkočutno sledi plesnim sekvencam, tudi poglablja raznolikost čustvenih faz plesnega dueta, kar še posebej niansira oblikovalka luči Mojca Srajaš, in subtilno zazna oko kamere. V glasbi so slišni tudi toni J.S. Bacha: Sonata št.1, tako priljubljena v Magdaleninem ustvarjalnem opusu; je klasika ki pečati avtoričino dorečeno ustvarjalnost, njeno študijsko premišljeno in jasno izoblikovano umetnost brez nepotrebnih primesi.
Predstava Kvartet koreografinje Magdalene Reiter se izkaže za osupljiv spoj odrske realnosti in snemalne tehnike, ki različne sekvence plesnega para podvaja, reproducira, tudi čustveno niansira, ko s snemalno tehniko navidezno poglablja resničnost, in poustvari filmsko vizijo. Ponovitev predstave Kvartet si lahko ogledate 8. in 9. marca ob 20.00 v dvorani Duše Počkaj.
