Na odru na novo poimenovane Velike dvorane SNG Maribor: Dvorana Ondine Otta Klasinc je roman pisateljskega realizma Gustava Flauberta (1821–1880) Madame Bovary, v podnaslovu Deželske nravi, doživel prvo slovensko baletno premierno 26. novembra, po konceptu, v koreografiji in režiji naše mednarodno priznane balerine in koreografinje Valentine Turcu.
Svojo praizvedbo baleta Gospođa Bovary je Valentina Turcu postavila na oder HNK Zagreb v počastitev pisateljeve 200. obletnice rojstva. Temo romana opredeli že podnaslov, saj se dogaja sredi 19. stoletja na podeželju v Franciji, Normandiji. Glavna junakinja Emma Rouault izhaja iz premožne kmečke sredine, izšolana pri nunah, ko življenje in ljubezen doživlja skozi romane in pesnitve, vendar hrepeni in si želi mondenega življenja. Vanjo se zagleda Charles Bovary, vdovec, ki ga je mati oženila z bogato starejšo žensko, tudi je z njeno pomočjo prišel do manjše ordinacije kot podeželski zdravnik. Ko je srečal Emmo, mlado in uglajeno žensko, se zagledal vanjo, v tem času kar nenavadno izgubil ženo, ob tem pa se sprostila možnost za novo poroko po lastni izbiri.
Dramski balet po motivih istoimenskega romana Gustava Flauberta in v koreografiji Valentine Turcu se začne na dan poroke Charlesa Bovaryja in Emme Bovary v sceni praznovanja s svati, prijatelji, ko izza odrskega zastora avditorij prevevajo lirični toni Chopinovega Preludija št. 4, prežeti s kopreno čustvenih globin. In kako dobro dene to prelivanje mojstrove klavirske poetike po zatemnjenem avditoriju; je glasbena uvertura in je trenutek prelivajočih užitkov ob glasbeni poetiki. Ko se počasi dviga spuščeni zastor, svetloba pa začne svojo pot razsvetlitve, nastopi nov trenutek skrivnostnega pričakovanja. Ob dvigu odrske zavese se v globini odra sledi veseli skupini svatov, prijateljev, ki obkrožajo klavir, nevesta v svoji dolgi beli poročni obleki, s šalom, ki presega dolžino obleke (kostumografija: Alan Hranitelj), veselo preigrava svojo izbrano liriko. Chopinovi toni vladajo prvi sceni, v ospredju pa neutrudno krožijo svati, se veselijo in nižejo svoje virtuozne izlive, zaljubljeni ali naveličani, vendar sijoči v svojih perfekcijah in težah dvižnih ter zahtevnih talnih izvedb. Med dogajanjem dramsko atmosfero gostijo tudi skladbe Philipa Glassa in drugih znanih skladateljev, saj je Valentina Turcu mojstrica koreografskega snovanja s pomočjo partitur znanih glasbenikov, ki so sestavni del njenih izjemnih glasbenih obzorij.
Emmo Bovary je na premieri odigrala baletna solistka, subtilna in virtuozna umetniška ustvarjalka Catarina de Menesses, na nedeljski popoldanski ponovitvi pa v alternaciji nastopila priznana baletna solistka ukrajinskih korenin, Anastasia Matvienko (ko je bil tudi ogled predstave 27. 11.). V promenadno ospredje stopita Tijuana Križman Hudernik in Davide Buffone, prežeta s svojim veselim ljubezenskim napojem kot Félicé in Justin; ko starševski duet bogato oplajata Tanja Baronik in Sergiu Moga kot gospa in gospod Bovary; medtem ko Olesja Hartmann Marin v vlogi gospe Lheureux že od samega začetka poročnega slavja vidno zasleduje nevesto, pozneje pa kot svetovalka v njenih nakupovalnih tolažbah; je predstavnica nove pohlevne meščanske družbe, ki vdira tudi na podeželje. Pari si sledijo v medsebojnih, tudi posameznih prepletih, le nevesta in ženin, gospod Charles Bovary v izvedbi Tamása Daraia, si stežka utrgata ljubeče trenutke, saj sta povsem oblegana s svati: Sytze Jan Luske v vlogi grofa Rudolphea Boulangerja, ki sila rad pleše z damami, tudi okupira nevesto; med njimi je opazen še Andrea Schifano v vlogi študenta prava kot Leon Dupuis; ob njih in z njimi v parih zaplešejo še: Mina Radaković, Alexandru Pilica, Ema Perić, Matteo Magalotti, Tea Bajc, Tomaž Viktor Abram Golub, Monja Obrul, Chistropher Thompson, Beatrice Bartomei in Lucio Mautone.
V prvi skici koreografija veje kot scenski veter, ki povzdiguje in obrača rajanje svatov, tudi mariborskim baletnim solistom in ansamblu na široko razpira plesna krila, ki vihrajo v Valentinini zahtevni in visoki, tudi čustveni baletni senzaciji, ki jo združuje s časom in odseva moč, tudi ustvarjalni navdih njenega velikega mojstra ter koreografa Mauricea Béjarta. V tej sceni se že svetlika razvrat novopečene mešanice meščansko-podeželske družbe, ki ga daleč prekaša senzacionalni nastop mladega para prihajajoče generacije, predstavljena kot gospa in gospod Homais, kar docela inovativno, tudi mojstrsko niansirata Asami Nakahsima in Yuya Omaki. Sta duet plesne ekspresije, letečih višav in obratov, ko dovršeno in breztežno preletavata svoja plesna obzorja, precej svobodno še za naše dni, za tiste čase pa kar vulgarno; ko je tudi pisatelj bil v svojem času deležen kritike zavoljo svojega razvratnega romana. Pisateljeva dramska zgodba teče od avgusta 1827 do oktobra 1846, medtem ko se baletni scenarij Madame Bovary v koreografski izvedbi Valentine Turcu dogaja le poldrugo uro, vendar dramsko zaokrožen pisateljev izpis, dojemljiv, tudi čustveno poglobljen v bogatem izlivu avtoričine gibalne estetike, ki jasni obzorja ljubezenskih zapletov gospe Bovary, ki izhajajo iz njene osame, tudi nerazumevanja in čustvene suše, ki kar gloda njeno telesnost.
Prostor dogajanja je stanovanje Emme in Charlesa, ki se ob njunih selitvah in po potrebi tudi širi ali oži po praktični zasnovi scenarija Marka Japlja, ob svetlobnem oblikovanju Aleksandra Čavleke, tudi jasno oblikovanem zvoku Gorazda Vevra, asistent koreografije pa veliko ime mariborskega baleta Anton Bogov, ki gotovo pripomore k perfekciji baletne izvedbe vseobsežnega dramsko zasnovanega baleta. Nad zadnjo sobno steno je bil viden okenski provizorij, ki ga v video inscenaciji Martina Svobodnika najprej preletavajo bele puhle kroglice, ki se sčasoma porazgubijo, svoj prostor pa prepustijo melanholiji dežnih kapljic, ki na splošno vlada tudi scenski pripovedi. Dramska zasnova baleta Madame Bovary se večinoma zgoščeno in jasno prepleta z zgodbo romana, ko tu in tam le nastopijo ne ravno jasno zaobjeta stanja junakinje, verjetno v veliki želji izpostaviti vsak njen intimni trenutek, ki neposredno opredeli teže njenega stanja, ob tem pa napetosti postavitve upadajo, še posebej ko niso jasno vidni na veliki sceni, tudi ne dovolj razpoznavni ob večjih razdaljah sedežnih vrst.
Že na sam poročni večer kljub velikemu pričakovanju Emma ostane sama. Njena samota ne traja dolgo, saj se kmalu vsujejo prijatelji v intimo njunega domovanja, ki jo tudi največkrat zapolnijo. Ta osamelost nove članice razvratne družbe sila privlači Rodolpha, saj jo nenehno nadleguje, na koncu tudi osvoji. In ljubezenski scenarij realistično zavibrira v močeh strasti, v potencah seksualnih nabojev dveh zasvojenih teles, ki se drhteče in skrivoma umestita v osvetljeno stanovanjsko zakotje; slikovito prelivata pa na pol goli telesi ob senzitivnih tonih Sergeja Gainsbourga: “Je t´aime moia non plus …” Je scena trepetajočih energij spolnih napetosti, tudi redko doživetega seksualnega potenciala na sceni, ki zavlada odru, tudi seže vse do avditorija. Emmin labodji spev z Rodolphom ni dolgo trajal, saj se jo je hitro naveličal. Takoj za novim srčnim razočaranjem in novonastalo čustveno puščobo se Emma zaplete z mladim bodočim pravnikom Leonom, ko postaneta strastna ljubimca, ki svojih ognjenih isker niti ne skrivata. Njen mož seveda ničesar ne sluti, saj je le redko ob svoji ženi, celo z Leonom prijateljsko nazdravlja. V spetih močeh zasvojenih strasti sta ljubimca pripravljala svoj skupen pobeg. Ko na sredi sobe v velikem pričakovanju novega dne stoji Emma ob skrbno zapakiranih kovčkih; žal pa jo pričaka le šopek rož s poslovilnim pripisom Leona. Svojo osamo tokrat zdravi z nakupovalnimi presežki, s svetlečim nakitom in neštetimi vrečkami, ki jih na sceni zlagajo ter nosijo mimo nje.
Tudi Leona znova sreča, in sta znova zedinjena v zapletu ljubezenskih strasti, tokrat ne v njenih prostorih, ampak v novem, najetem ljubezenskem gnezdu steklenih zamejitev, v kraju njegovega študija, ko postaneta atrakcija radovedne soseščine. Še bolj radovedno prijatelji in soseščina sledijo zahtevam gospe Lheureux, nastalih ob Emminih razsipnih nakupih in denarni pomoči Leonu. Ker denarja ni, se začne silovito praznjenje zakonskega stanovanja, ki ga pridno praznijo ravno tisti, ki so pripomogli k polnjenju le-tega.
Ko Charles izve, da je ob svojo posest, nastopi boleči izpad moža, ki je menda ljubil svojo ženo, vendar očitno ne razumel ali se ji ni znal približati. Sledi se poglobljeni dramski zasnovi moškega sola, ekspresivnih presežkov in odlične izvedbe Tamása Daraija v vlogi Charlesa Bovaryja, ko prvič iz njega silovito bruhajo, tudi telo gnetejo neobvladljiva, moreča čustva, kot kaže, vseskozi zatajena, vse dokler fizično ne omaga in se odstrani z razsvetljenega odra ter sesede v senčni temi tik pred odrom; na odprti sceni pa dobi glasno potrditev, v presežke navdušenja, ki prihajajo iz avditorija.
To je tudi scena uničenih Emminih iluzij, ko se nemo odloči za dozo tablet, tudi spije strup in mrtva obleži na tleh. Okoli nje pa dokončno razbijejo stanovanje kljub opozorilnemu traku, ki zapira območje policijskih preiskav. Glavno vlogo Madame Bovary, svoj veliki debu na baletnem odru SNG Maribor, je docela dobro odigrala Anastasia Matvienko, v svoji baletni estetiki tudi lirično izpoje.
Koreografinja Valentina Turcu se je znova predstavila s svojim izjemnim gledališko zasnovanim baletnim delom Madame Bovary; je na novo sodobno zasnovana baletna uprizoritev, ki se uvršča v njen inovativni ciklus ustvarjalnega žanra dramskih baletov, ki ga temelji na svetovnih delih znanih pisateljev in glavno vlogo nosijo ženski liki.
Za izjemen umetniški dosežek se je ob koncu iz polnega avditorija vsulo glasno navdušenje, tudi nekajkrat obnavljalo v veselje vseh prisotnih. Vabljeni na ponovitvi v četrtek, 1., in v soboto, 3. decembra, ob 19.30 v SNG Maribor.