V petek 19. 9. se je ob osmi uri zvečer v Španskih borcih zgodila premiera intimne predstave Luke Ostreža z naslovom Tik pred koncem.
Biografski solo, ki iz osebne zgodbe plete vez z univerzalnim, se odvije tako blizu našim očem, da je nemogoče ostati zunaj. Predstava spretno hodi po meji med osebnim in univerzalnim in čeprav izhaja iz osebne izkušnje življenja s tiki, se dotakne tudi širših vprašanj normalnosti in tanke meje med redom in kaosom. V doživetje potegne intenziven in skoraj ves čas napet gib Luke Ostreža, ki se dopolnjuje z glasbo, jasnim ritmom in telesom glasbenika Luke Uršiča.
Ritem izmenjevanja sprostitve in napetosti se vzpostavi kot osnovni izrazni jezik in se kot tak skozi predstavo nepredvidljivo plete od trenutkov popolnega nadzora, do izgube nadzora nad lastnim telesom ter do vmesne pomiritve, ki nas proti koncu privede nazaj do vpogleda v telo, kjer se skriva osnovni izvor, jedro hotenih in nehotenih gibov, nadzora in kaosa. Dramaturgija, ki je delo Jake Bombača, jasno vodi od začetkov nadzora v spiralo izgubljanja svoje volje v nehotenih gibih do končne pomiritve, ki namenoma ostane brez jasnega ali preprostega odgovora.
V začetku predstave fascinira Lukov popolni nadzor telesa, ki že napoveduje svoj prehod v nepričakovano. Zaveda se nenehne grožnje spremembe, nepredvidljivega giba, trzljaja, ki preti na vse. Razumemo ga lahko v kontekstu družbe, kot sistem na robu kaosa, ki porablja veliko energije za to, da ohranja svojo stabilnost. Telo, ki ga čaka nepredvidljiva prihodnost z nepričakovanimi preobrati, na katere ne more biti pripravljeno.
Postopoma minimalni trzljaji palca leve roke naselijo celotno plesalčevo telo. Skupaj s svetovalcem za gib Jurijem Konjarjem se Lukovo telo spremeni v svoj tik. Prehod se zgodi zelo organsko. Tik postane vodilo giba in vse mišice se enotno prožijo v naključnem zaporedju kaosa. Motivacija za premik mišic prihaja globoko iz notranjosti organizma in ko telesa ne vodi več razum, ga odpelje v nepredvidljivo smer. Kaj je ta druga materija, ki zdaj vodi gib, ostane v zraku.
Luka ohranja nenehen stik z gledalci, gib opazujemo čisto od blizu in dihamo s telesom na odru. Intimno in samosvojo luč, ki podpre Lukovo energijo, je prispeval Igor Remeta. Postopoma se Lukova prezenca širi, kot da bi njegovi nehoteni trzljaji postali materija, ki prevzema oblike teles svoje okolice. Delno se kot nosilec te materije pojavi glasbenik. Kot lik iz filma Matrica, oblečen v črno, s črnimi očali, se vzpostavi kot nekdo iz ozadja, nekdo, ki ve več in s proženjem trzljajev vodi plesalčevo telo. V prvi polovici je glasbenik ta, ki z zvokom – podobnim trzanju mišic – vodi telo Luke kot skrušeno marioneto. V drugi polovici ga želi umiriti, njegov trzajoči gib ukalupiti v bolj melodične plesne linije. Ples postane dialog med telesnim in tehnološkim, iskanje umiritve v brezizhodnem odnosu dominance.
Toda če se vrnemo k znanstveno fantastičnim referencam, ne moremo mimo kultnega filma Tarkovskega – Solaris, ki je nastal po istoimenskem romanu Stanisława Lema. Nehoteni gibi, neritmično krčenje mišic se v predstavi dvignejo na univerzalni nivo in postanejo vdor nečesa, kar nam je tuje, pa vendar zelo blizu in del nas. Lem v romanu zapiše: ‘Ne potrebujemo odkrivanja drugih svetov. Potrebujemo ogledala.’ V Solarisu sicer potujejo v vesolje, a se v resnici poglobijo vase in spoznajo svoje strahove. Odsev plesalca v ogledalu je tudi v predstavi začetek iskanja in poglabljanja v svojo notranjost, od koder izvira nehoteni gib. V začetnem delu predstave se prav v prizoru pred ogledalom plesalčev tik zažene. Pred ogledalom plesalec tudi zaključi, takrat se tik sprosti in plesalec se z njim sprijazni, ugleda ga kot del sebe. Čeprav se vmes zgodi vesolje in trzljaji kot neslutena materija prehajajo meje plesalčevega telesa, se na koncu vrnejo k telesu in svoj izvor najdejo v notranjosti organizma.
Predstava odpira številne dualizme in raziskuje kontraste med znanostjo in umetnostjo, med telesnostjo in razumom, gibom in besedo. Kontrast vzpostavlja tudi kostum nastopajočih, ki je delo Matica Velerja. Na eni strani nedostopen in hladen glasbenik in na drugi strani nedolžno oblečeni plesalec, kot dve strani istega kovanca. Kako nasprotji vplivata eno na drugo, katera stran prevlada in kam lahko vodi antipod volje? Nas na koncu trka nasprotij čaka norost, kot posadko na vesoljski postaji Solaris? Morda pa je to pomiritev. Predstava ponudi drugačno pot soočanja, zgodita se kompromis in sprava. Telo ima svoje skrivnosti in če mu dovolj dobro prisluhnemo, lahko z njim poiščemo dialog. Ali pa tudi ne, morda pa nas le odpelje na konec telesnosti, kjer se konča tudi predstava v soju trzajočih luči.
